Pika Bebar je pred enim letom, ko je imela 16 let, zbolela za akutno limfoblastno levkemijo. "Ena prvih misli je, da boš izgubil lase, ker to je prva stvar, na katero verjetno večina pomisli, ko sliši za bolezen rak," priznava.
Lasulja ji je pomagala, da se je med vrstniki počutila bolj sprejeto. "Že od začetka sem govoila, da bi imela lasuljo, da imaš neko samozavest, lažje ti je iti ven. Že tako izgledaš drugače zaradi vseh teh tablet in to ti da neko dodatno samozavest. Bolj sprejetega, bolj normalnega se počutiš," opisuje svoje občutke.
Za otroke, ki zbolijo za rakom, je izguba las pogosto prvi trenutek, ko bolezen postane vidna. Prav zato je vsak darovan las za nekoga simbol upanja. Da to upanje pride do otrok, v Sloveniji skrbi ambasadorka organizacije Little Princess Trust: "Lasulja, ki jo donira Little Princes Trust, je namenjena vsem otrokom, ki zbolijo za rakom do 24. leta starosti. Je iz naravnih las in je popolnoma brezplačna za otroke," pojasnjuje Brigita Smrekar.
Brigita se je v projekt vključila iz zelo osebnega razloga. Ko je zbolela njena hči, je sama iskala, kje bi otroci pri nas dobili kakovostne lasulje. Ker te možnosti ni bilo in ker so lasulje zelo drage, je stopila v stik z organizacijo v Veliki Britaniji. In tako so lasulje prišle tudi k nam. "V povprečju je bilo na začetku nekje do 10 lasulj, zdej gre pa že proti 20, ker se je razvedelo. Letos je dodatno še Hrvaška in sem jih tudi tam že imela 10 do 15," pravi Smrekarjeva.
Zato se je Brigiti, ki je frizerka, porodila ideja, da se za darovanje zahvali še sama. Tako, da začne tudi sama doma zbirati lase, ki jih potem pošilja v Anglijo: "Se mi zdi zelo lepo, če oni nam nekaj dajo, da tudi mi nekaj njim damo. In kot frizerka je to nekaj, kar sem najlažje dala, zato se je toliko začelo zbirati lase."
V frizerskem salonu Nataše Urbančič Eržen na pultu ležijo dolge kite – lasje, ki so jih darovali tako ženske kot moški. Nekatere donacije so presenetljivo dolge.
Čeprav pridejo darovalci z dobro voljo, morajo biti lasje primerni za izdelavo lasulje, pravilno pripravljeni, dovolj dolgi in zdravi. "Lasje morajo biti zdravi, umiti s šamponom brez balzama, konice čim bolj zdrave," pojasnjuje Urbančič Erženova. "Barvani so lahko v normalne barve, ne kričeče, pa ne z kanami," razloži, da se kane ne da obdelovati, saj ta res ovije las in se je ne da dobiti ven.
Ker sem želela darovati tudi sama, sem izkoristila obisk salona, a mojih las trenutno ni bilo mogoče uporabiti. "Danes ne bo izvedljivo, ker bi potrebovala malo daljše lase in najprej ostriči konice, da bodo lepe. Če so dolgi lasje, se poskuša, da so res 40 centimetrov. Jaz vedno težim k temu, da ne gremo v 30 centimetrov, da so raje daljši, da res lahko ostanejo daljši lasje za lasulje," pojasnjuje frizerka.
"To je ubistvu surova lasulja, taka pride, jaz jo potem oblikujem, postrižem, stanjšam. Naredim frizuro tako, kot si otrok želi, po njegovih željah," kaže Smrekarjeva.
Za otroke so lasulje mnogo več kot le pričeska, so trenutek ponovne normalnosti. Tudi Bebarjevi se zdi ta akcija zelo lepa: "Ker vidim, koliko je to meni osebno pomenilo, verjamem, da tudi vsem drugim to ogromno pomeni. Sploh da dobiš tako kvalitetno lasuljo, čim bolj podbno tvojim lasem, da se toliko potrudijo in to zastonj, neverjetno res."
"To je eno res zelo plemenito dejanje, da nekdo da. Tako, kot ko daruješ kri in nekomu rešiš življenje, tako pač daruješ del sebe, svoje lase, zato da poskušaš otroku olajšati stisko, ki jo preživlja," se strinja tudi Jan Špiclin, študent medicine in vodja projekta Onko.
Da bi bilo darovanje las dostopno po vsej Sloveniji, so se projektu pridružili tudi študenti medicine v okviru projekta Onko: "Zastavili smo načrt, da poskušamo čim več salonov v Sloveniji vključiti v to akcijo, da tudi drugi saloni začnejo striči lase, ki jih bodo potem pošiljali njej in jih bo potem ona usmerjala v Anglijo, da ta poces donacije ne bo popolnoma na njej sami," pravi Špiclin.
"Ko dobim donacije las domov, mi nekateri dodajo zraven pisma ali pa obrazce, ki so jih izpolnili. Napišejo dobre želje, kakšne lase so darovali, kakšne izkušnje imajo oni v življenju, ker nekateri so tudi ali preboleli ali so imeli nekoga," pove Smrekarjeva.
Darovanje las je majhen korak za posameznika, a velik za otroke, ki se borijo z boleznijo. Vrne jim samozavest in občutek pripadnosti. In to, pravijo vsi moji sogovorniki, je nekaj, česar se ne da kupiti.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.