'Levi populist s karizmo': dosežki, norosti in napake Huga Chaveza

Venezuelski voditelj Hugo Chavez je izgubil boj z boleznijo. Po njegovi smrti pa je nastopil čas za oceno njegove zapuščine.

Njegovo osebnost je po mnenju poznavalcev precej dobro opisal zdravnik, ki je postal znan po tem, da je napovedal, da bo Chavezova bolezen zanj usodna. Jose Rafael Marquina je dejal, da se Chavez z boleznijo spopada tako kot vseh 14 let z vodenjem države – z improvizacijo.

Chavez je bil več kot znan po sprejemanju nepredvidljivih in hitrih odločitev, ki so včasih nastale kar med njegovo tedensko televizijsko oddajo, znano kot 'Halo, predsednik', ki ni imela nikoli vnaprej napisanega scenarija.

Še posebej nagnjen je bil k hitrim popravkom ekonomske politike, ki so vključevali devalvacije valute, nacionalizacijo zasebnih podjetij ali uravnavanje inflacije s plačami javnih uslužbencev. Dolgoročne strukturne gospodarske reforme ga niso zanimale.

Rezultat pristopa, ki bi ga lahko poimenovali gašenje požara, pa je bilo nenadzorovano javno zapravljanje in gospodarstvo z vse slabšimi rezultati.

Zahvaljujoč njegovim socialnim programom, so od venezuelskega naftnega bogastva reveži sicer res imeli nekaj več kot v času, ko so državi vladale tako imenovane elite, a obstaja precej velik sum, da so šli kupi denarja v nič po zaslugi nesposobnosti, ocenjujejo pri BBC.

Finance niso bile nikoli Chavezova močna stran. Ko je leta 2007 slišal, da se bliža gospodarska kriza, je na televiziji dejal, da se bo pozanimal, kako deluje centralna banka. Med učenjem je uničil likvidnost banke, medbančna obrestna mera pa se je povečala za 120 odstotkov, preden je bilo učenja konec.

Bolje kot leta 1998?

Denar je Chavezu omogočal, da je zajezil revščino, brezposelnost in zadovoljil svojo volilno bazo z boljšo infrastrukturo, zdravstvom in šolstvom. Našteto je tudi največji dosežek njegovega vladanja.

Nakup bencina je v Venezueli denarnici več kot prijazen. Za liter je treba odšteti 0,097 bolivarja ali nekaj evrskih centov. Cena je zamrznjena od leta 1996. Podražitev pa je tabu v spomin na dogodke iz leta 1989, ko je vlada Carlosa Andresa Pereza cene goriva dvignila za 30 odstotkov, v surovo zadušenih protestih pa je umrlo na stotine ljudi.

V času vladanja Chaveza, ki se je na vrh države povzpel leta 1999, se je neenakost v Venezueli zelo zmanjšala. Sodeč po Gini koeficientu, je porazdelitev dohodka najbolj pravična v regiji.

Težava pa je, da v času, ko je Chavez delal na pravičnejši porazdelitvi torte, ta ni postajala večja, ampak manjša.
"Venezuela je peta največja ekonomija v latinski Ameriki, a v zadnjem desetletju je beležila najslabšo rast BDP," pravi Arturo Franco s harvardske univerze.

Je pa seveda vprašanje, kako se uspeh meri, dodaja Franco.
Če gre za primerjavo življenjskega standarda revnejših pod Chavezom v primerjavi s tistim pod skorumpiranim dvostrankarskim sistemom, potem se jeziček na tehtnici prevesi v korist Chaveza.

Ko pa gre izključno za primerjavo gospodarskega razvoja v primerjavi z Brazilijo ali Kolumbijo v enakem časovnem obdobju, pa je slika precej slabša.

Še posebej, če upoštevamo, da se je cena nafte v času od Chavezove prve izvolitve zvišala za desetkrat.

Spodleteli Chavezov poskus, da bi venezuelsko ekonomijo naredil bolj raznoliko, ostaja največja težava države. Polovica prihodkov države je vezana na naftno industrijo, večinoma se v proračun stečejo prek državne družbe PDVSA.

Nadzor nad družbo je Chavezova vlada prevzela leta 2003 in po stavki odpustila še 40 odstotkov zaposlenih. Od takrat je družbo le izkoriščal, trdijo kritiki, denar se je stekal v socialne programe, s katerimi je ohranjal mir, podjetje pa je počasi propadalo, saj nikoli ni bilo denarja za naložbe. Dokaz tega naj bi bila lanska eksplozija v rafineriji Amuay, ki je razkrila zanemarjanje varnostnih ukrepov in nujnih investicij v infrastrukturo venezuelske naftne industrije. V eksploziji je umrlo 42 ljudi.

Koliko denarja je v teh letih zapravila Chavezova administracija, sicer ni mogoče reči, je pa Reuters septembra lani objavil posebno poročilo o državni družbi Fonden, preko katere naj bi se v Venezueli izvajalo okoli dve tretjini investicij.

Poročilo pravi, da je Fonden od ustanovitve leta 2005 pogoltnil okoli 100 milijard dolarjev državnih prihodkov iz naslova nafte, v času investiranja pa za seboj pustil kopico napol praznih stavb, tako stanovanjskih kot nikoli zagnanih ali opuščenih tovarn.

V kampanji za zadnje volitve, na katerih je zmagal oktobra lani, je Chavez napovedal izgradnjo stanovanj za najrevnejše, do konca leta 2018 naj bi jih postavili tri milijone. S tem bi nadaljeval že začet proces izgradnje stanovanj, ki je močno povečal javno potrošnjo, seveda pa ustvaril tudi velika pričakovanja med tistimi, ki bi bili do teh stanovanj upravičeni.

Chavez je sicer vedel, kako se prikupiti volivcem. Po podatkih ameriške banke Merrill Lynch je država v letu pred volitvami svoje izdatke povečala za 30 odstotkov.

Je pa to precej prizadelo javne finance. Proračunski primanjkljaj naj bi znašal že 12 odstotkov BDP.

Po podatkih Svetovne banke je venezuelska ekonomija leta 2012 zrasla za pet odstotkov, a že za letos je napoved rasti le 1,8-odstotna, nekateri pa napovedujejo, da bo država že letos zdrsnila v recesijo.

In kako je Chavez financiral svoj predvolilni nakupovalni pohod? Vsekakor ne s pomočjo tujih investitorjev, ki se države na široko izogibajo, tudi 20-odstotna inflacija ni bila v pomoč.
Chavez se je tako zatekel k najemanju visokih posojil, še posebej na Kitajskem.

Venezuelski minister za nafto Rafael Ramirez je septembra 2012 priznal, da gre tretjina venezuelskega dnevnega izvoza nafte na Kitajsko za servisiranje dolga.

Chavezovo zapravljanje se sicer ni končalo na domačem pragu, na ta način je širil tudi svoj vpliv v regiji. Države, ki so prejemale njegove drobtinice, pa upajo, da dobrot po njegovi smrti ne bo konec.

Američani: Ne bomo ga pogrešali

Če številni Venezuelci za umrlim predsednikom jočejo na ulicah, številni pa se njegove smrti malo bolj potiho veselijo, pa Američani dejstva, da Chaveza ne bodo pogrešali, ne skrivajo.

USA Today piše, da je bil Chavez tisti karizmatični voditelj, ki je fanatično oboževal Fidela Castra, v ZDA je usmerjal strupene besedne puščice, državljane pa prisilil, da so tiho in ponižno živeli s svojo "demokratično" izbiro.

Chaveza opisujejo kot tipičnega politika južne Amerike, ki je na oblast najprej prišel na demokratičnih volitvah, nato pa se je začel vesti kot diktator in v svojih rokah zbral vso moč in premoženje. Kot upravljavec tega premoženja pa se ni najbolje izkazal.

Saj ne, da južna Amerika tega ni videla že prej, še pišejo pri USA Today in spomnijo na Argentino, ki je bila pred drugo svetovno vojno bogata tako kot ZDA. Do dneva, ko so se znebili Juana Perona, populista Chavezove vrste, je država postala revna kot cerkvena miš.

Chavezovemu nasledniku napovedujejo, da vsekakor ne bo dosmrtni predsednik. Nekaj, kar je v regiji poskušal marsikdo. Na primer v Braziliji, Boliviji, Nikaragvi, Ekvadorju in Argentini. Vsi so bili enako ambiciozni kot Chavez, niso pa imeli njegove karizme ali nafte, zato so se morali predčasno posloviti.

In kakšna je Venezuela, ki jo bo prejel Chavezov naslednik? Z manj reveži kot pred njim, z boljšo infrastrukturo, izobrazbeno strukturo in z boljšim zdravstvom. A odvisna od nafte kot še nikoli, gospodarsko in finančno nestabilna ter brez karizmatičnega voditelja, ki je poosebljal državo in njeno ljudstvo.