Osebni asistent ji omogoča, da živi polno življenje, a mnogi nimajo pravice do njega

Novela o osebni asistenci iz lanskega maja je diskriminatorna do invalidov in ljudi, ki bi jo krvavo potrebovali, opozarjajo društva za asistenco. Ocenjujejo, da bi pomoč potrebovalo nekaj manj kot štiri tisoč ljudi. Več aktivnosti kot uporabnik zmore, več ur osebne asistence bo dobil, ugotavljajo uporabniki, ki pa skupaj z Iniciativo Osebna asistenca opozarjajo, da bi morala biti osebna asistenca na voljo vsem, saj so asistenti most med gibalno ali kako drugače oviranim in svobodnim ter dostojnim življenjem. 

"Najbrž je tudi ministrstvo presenetil naval novih izvajalcev in uporabnikov, ampak ti ljudje, niti mi izvajalci, nismo nič krivi, če so se tisti, ki so delali kalkulacije, zakalkulirali. Vsi se zavedamo, da denarja ni na pretek, vsi se zavedamo, da ga je premalo za vsa področja, ne samo za osebno asistenco, ampak zdaj se ne more sanirati stanja na ramenih ljudi," opozarja Nataša Gadnik iz društva PO-moč.

Anastasia Natalia Makivich pravi, da ji največ pomeni to, da ima sama izbiro nad svojim življenjem in da se lahko sama odloča. Zato ji je pomembna osebna asistenca. Pri dveh letih in pol je utrpela poškodbe možganov in od takrat je odvisna od pomoči drugih, razlaga in dodaja, da ima svoje življenje rada. 

Na vprašanje, ali živi polno življenje zaradi asistentov, ki ji pomagajo, je Makivicheva odgovorila: "Da, absolutno. Zaradi tega, ker se lahko sama odločam, kdaj grem delati neko aktivnost, in sploh ni problem, ali bom lahko prišla do tja ali ne." Vsak dan ji za dobrih enajst ur pri vsakodnevnih aktivnostih pomagata dve asistentki.

Makivicheva pravi, da potrebuje spremstvo pri gibanju, oblačenju, za osebno higieno in podobno, pa tudi, če kam gre. "Lahko delam sama nekatere stvari, recimo pisanje, potrebujem le prilagoditve pri izvajanju stvari."

Take sreče nimajo vsi, nadaljuje 31-letna uporabnica. Z novelo o osebni asistenci iz lanskega maja so te pravice številnim prikrajšane, saj je Komisija Inštituta za socialno varstvo po ponovnih ocenah uporabnikov odločila, da osebni asistent uporabniku pomaga pri vključevanju v družbo, ne pa tudi pri vsakdanjih opravilih. Tako tisti, ki določene stopnje aktivnosti ne zmorejo, ostanejo brez asistenta.

Nataša Gadnik iz društva PO-moč komentira: "Na ta račun tudi nekateri uporabniki, ki so zaprosili za zvišanje obsega ur osebne asistence zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ostanejo brez pravice do osebne asistence."

To se je zgodilo tudi osebi, ki  želi ostati anonimna zaradi strahu pred posledicami ob naslednjem ocenjevanju komisije, saj nove vloge na koncu ni vložila. Pojasnjuje:"Potrebujem pomoč pri neki osebni stvari zaradi tega, ker imam kateter na vratu in si ga ne smem močiti. Imam tudi težave z očmi, kar pomeni, da se ne smem sklanjati, težko odpiram oziroma kdaj sploh ne morem odpreti pločevinke, težko hodim in potrebujem pomoč pri hoji. Potrebujem pomoč tudi zato,  ker veliko bruham, saj imam težave z želodcem in ne prebavljam hrane, tako postanem brez moči, potrebujem tudi pomoč pri pripravi hrane." In to je, ob odpovedi ledvic, le vrh ledene gore zdravstvenih težav, za katere pa ji dnevno pripada le najmanjša možna pomoč, torej 5 ur na dan. "Osebna asistenca mi pomeni stik z okoljem, za preživetje, za delovanje nasploh, ker samostojnega življenja nisem več sposobna živeti. In če ostanem brez asistence, sem dobesedno brez vsega," še nadaljuje.

Gadnikova razlaga: "Se nam ne zdi etično, da nekomu najprej podeliš pravico, potem pa mu jo vzameš. Hkrati se pa vsi zavedamo, da na terenu ni drugih vrst storitve, ki bi jih lahko tem ljudem ponudili namesto osebne asistence."

Zato pozivajo k spremembam, da bi komisija svoja ocenjevanja prilagodila, ministrstvo pa naj z dodatnimi finančnimi sredstvi podpre najšibkejše.