Mladih zdravnikov nič več ne preseneti: pomagali 4400 prebivalcem in izpulili 300 zob

Mlada zdravnika Tajda Starman in Peter Zabret, zobozdravnica Nadia Ternifi in diplomirana medicinska sestra Urška Oprčkal so se pod okriljem Sekcije za tropsko medicino Slovenskega zdravniškega društva odpravili v Majiwo, vasico na jugozahodu Kenije. Za njimi sta že dve tretjini odprave.

V povprečju dnevno obravnavajo 75 pacientov v splošnih ambulantah in deset dentalnih pacientov, tedensko naredijo 75 prevez kroničnih ran in oskrbijo deset pacientov v programu za podhranjene. Zobozdravnica, letošnja okrepitev odprave, je v tem času izpulila okoli 300 zob. V dveh mesecih je to naneslo približno 4400 obravnav, kar je precej več, kot so predvidevali.

Kako ste se privadili na življenje v Majiwi in kako se dnevi zdaj razlikujejo od vaših vsakdanov pri nas?

Za nami sta že več kot dve tretjini bivanja v Afriki, tako da smo se na tukajšnje življenje že dodobra privadili. Večina našega dneva se vrti okoli dela na kliniki, saj živimo le lučaj stran, pacientov pa ne zmanjka niti ob koncu tedna. Drugačna je seveda tudi hrana in način življenja. Navaditi smo se morali, da ves čas preživljamo skupaj in da živimo v širši skupnosti lokalne družine. Kadar ne delamo, je vzdušje zelo sproščeno, čas teče počasneje, manj je hitenja in lahko se dodobra spočijemo.

Za naš portal ste že povedali, da boste prebivalcem seveda nudili zdravniško oskrbo, a da je bistvo vsega preventiva. Ozaveščanje prebivalstva o ustrezni prehrani in pitni vodi, oralni higieni, širjenju nalezljivih bolezni in perinatalnem varstvu. Kako vam to uspeva?

To je trši oreh, kot smo si predstavljali. Preventiva v teh krajih je res v povojih. Ko nekaterim pacientom razlagaš, naj manj solijo hrano, jedo manj ocvrtih stvari, skrbijo za osebno higieno in ne hranijo otrok z umazanimi rokami, se ti pogosto le nasmihajo. Nekateri s povišanim tlakom ne pridejo na naročeno kontrolo, temveč šele takrat, ko jih doleti možganska kap. Seveda pa obstajajo spet drugi, ki naše nasvete upoštevajo in nas ob naslednjem obisku razveselijo s svojo vestnostjo in skrbnostjo.

Katere zdravstvene težave najbolj pestijo prebivalce?

Najpogostejše bolezni so malarija, povišan krvni tlak in sladkorna bolezen. Sledijo jim najrazličnejše okužbe kože, sečil in dihal ter spolno prenosljive okužbe. Veliko pacientov se vodi v programu kroničnih ran, nekaj otrok na programu za podhranjene. Poleg teh pa na dnevni ravni srečujemo tudi več redkih, včasih tudi zelo čudnih stanj, ki nam ne pustijo spati. Med njimi so bila denimo ogromna anevrizma abdominalne aorte, obsežna okužba rodil po spontanem splavu, kritična podhranjenost, tumor spodnje čeljusti, dolgo časa nezdravljene in zelo razširjenje okužbe kože. Po dveh mesecih se je našlo že toliko različnih stanj, da nas skoraj nič več ne preseneti.

Verjetno je njihov življenjski slog drugačen kot naš zahodnjaški. So zato razlike tudi v zdravstvenih problemih, odzivih telesa nanje in podobno?

Kot smo že omenili pri vprašanju o preventivi, je sam odnos ljudi do zdravja drugačen, v zahodnem svetu bi temu rekli celo premalo skrben, neodgovoren. Velika razlika je tudi v tem, da večina ljudi še vedno ročno obdeluje polja in opravlja fizična dela, zato so bolečine v križu še bolj pogoste kot pri nas. Drugačna je tudi prehrana, za naše pojme precej neraznolika, ob tem je verjetno tudi pomanjkanje nekaterih hranil pogostejše. Pomembno razliko smo prav tako opazili pri obravnavi otroške populacije. Pri nas pogosteje naletiš na preveč zaščitniške starše, tukaj pa je ravno obratno, pri večini si želiš, da bi jim skrbniki namenili več pozornosti in oskrbe.

Kaj pa je največji izziv, s katerim se spopadate na odpravi?

Izpostavili bi veliko število pacientov, ki dnevno prihajajo na kliniko. To je sicer rezultat dobrega dela vseh predhodnih in naše odprave, vendar se s številom pacientov poveča tudi delovna obremenitev in pa poraba zdravil ter sanitetnega materiala, kar stroške odprave občutno poveča. Drugi velik izziv je omejitev preiskav in zdravljenj, ki so na naši kliniki na voljo, imamo namreč le preprost laboratorij ter osnoven nabor zdravil. Veliko pacientov bi potrebovalo vsaj krvno sliko, rentgensko preiskavo ali ultrazvok, za kar jih moramo napotiti v bližnje mesto in preiskave nemalokrat plačati, saj si večina le teh ne more privoščiti. Najnujnejše napotitve financiramo mi, vendar zaradi omejenih finančnih sredstev vedno tega ne moremo storiti.

Nadia, ste prva zobozdravnica, ki se je kot del humanitarno-medicinske odprave podala v vasico Majiwa. Kako ste se znašli in zakaj je bilo odprtje zobozdravstvene ordinacije tako velik izziv?

Mislim, da to drži. Medicinske odprave so precej ustaljena praksa, redkeje pa se jih udeležujejo zobozdravniki. Že za osnovno delo je namreč potrebnega kar nekaj dentalnega inštrumentarija in ker v Majiwi zobozdravnika še ni bilo, je odprtje osnovne zobozdravniške ordinacije za odpravo pomenila precejšno investicijo. Oprema bo ostala na kliniki in bo na voljo kasnejšim odpravam.

Potovali ste sami z 58 kilogrami prtljage. Kako vam je uspelo pridobiti ves potreben material in ga uspešno spraviti do cilja?

Preden smo se usedli na letalo za Kenijo, je bilo potrebnih kar nekaj predpriprav. Denar za odpravo smo začeli zbirati eno leto prej, nekaj mesecev pred odhodom sem začela kupovati dentalni inštrumentarij, veliko sanitetnega materiala in zdravil smo dobili preko donacij podjetji, inštitutov in posameznikov. Zaradi obveznosti doma sem se na pot podala za ostalimi člani odprave. Kljub temu, da sem sama prepotovala veliko kilometrov, sem imela prtljago ves čas na očeh. Izziv je bilo le prestopanje med avtobusi po pristanku v Nairobiju, ampak prijazni domačini so mi pri prenosu prtljage priskočili na pomoč. Se mi je pa zgodilo, da sem po dvodnevnem potovanju ob prihodu na cilj od vsega veselja in utrujenosti na avtobusu pozabila svoj velik nahrbtnik. Po intervenciji laboranta Williama, ki je zaposlen na kliniki, sem ga na srečo dobila nazaj že naslednji dan.

Tudi ordinacijo ste popolnoma preuredili sami. Kako vam je uspelo iz zaprašenega skladišča narediti spodoben prostor za delo?

Najprej sem bila malo skeptična glede ustreznosti prostora, majhna sobica je prej služila kot shramba in soba za paciente na opazovanju. Po stenah so se vile pajčevine, na tleh pa je bilo polno prahu in mišjih iztrebkov. Potrebno je bilo torej generalno čiščenje ter pleskanje in soba se je spremenila v prav simpatičen delovni prostor. 'Zobozdavniški stol' je pravzaprav sestavljen iz dveh plastičnih stolov, ki sta zložena drug na drugem, da je dosežena zadovoljiva višina za vsaj približno udobno delo. Prav tako moram biti posebno pozorna, da se ne spotaknem ob iztegnjene noge pacientov. Včasih imam tudi občinstvo, saj me skozi okno opazujejo radovedni obrazi lokalnih otrok in pacientov, ki čakajo na obravnavo.

Kako so zobozdravnico v svojih vrstah sprejeli domačini? So vas kmalu pričeli oblegati? Koliko pacientov približno imate dnevno?

Da bo članica julijske odprave zobozdravnica, se je razvedelo že pred mojim prihodom. K širitvi te novice je na začetku največ pripomoglo osebje klinike: sprejemna sestra, prevajalke, laborant in medicinski tehnik. Na kenijskem podeželju so lokalne skupnosti zelo tesno povezane, zato se je vest o prihodu 'jamuklak' , kar pomeni zobozdravnica v Luo jeziku, prenesla s svetlobno hitrostjo. Dva tedna kasneje sem imela na dan že okoli deset pacientov. Sprva so bile to večinoma ženske, predvsem nosečnice in mlade mamice, kar je verjetno povezano z večjo pojavnostjo zobobola v tem specifičnem obdobju. Sedaj pa so pacienti že bolj raznovrstni - veliko je otrok, ki se jim zaradi obsežnega kariesa razvije absces in razvije oteklina.

Verjetno ste pri delu omejeni. Katere 'storitve' lahko opravljate in katero je najpogostejše stanje, ki ga obravnavate?

Naš namen je bila vseskozi osnovna zobozdravstvena oskrba. V regiji, kjer se nahaja klinika, imajo zobozdravnika le v večjih mestih, obravnava je draga, za večino lokalnega prebivalstva je prevelik strošek že prevoz v bližnje mesto. Doma sem sicer še razmišljala, da bi v Kenijo transportirali kakšen star zobozdravniški stol ali pa da bi seboj vzela vsaj material za otroške plombice. Realnost je žal drugačna, zobozdravniški stol bi težko spravili v majhno sobo, pacienti pa zobozdravnika pogosto obiščejo prepozno, da bi lahko zobe oskrbeli s plombami. Moja glavna dejavnost tukaj so zato ekstrakcije oziroma puljenja tistih zob, ki so vir zobobola. Trudim se tudi izvajati preventivno ozaveščanje o ustrezni ustni higieni. Opažam, da pacientom veliko pomeni že brezbolečinsko delo ob uporabi anestezije.

Kaj je za vas največji izziv in kako iznajdljivi morate biti, da delo opravite brez vseh sodobnih zobozdravniških pripomočkov?

Sodobnega zobozdravniškega stola za puljenja zob niti ne potrebujem, pomembno pa je, da je uporabljen inštrumentarij sterilen in sanitetni material za vsakega pacienta nov. Svojevrsten izziv je bila uvedba sterilizacije po afriško. Inštrumentarij tekom dneva odlagam v posodo z dezinfekcijskim sredstvom, na koncu dneva ga mehanično očistim in eno uro kuham pod tlakom na parafinskem gorilniku. Med opravljanjem krvavih posegov prav tako ne smem pozabiti, da je za regijo Nyanza, kjer se nahaja klinika, značilna ena najvišjih pojavnosti virusa HIV v Keniji.

Imate kakšno zanimivo anekdoto, povezano z obiskom vaše ordinacije?

Nedavno me je dobro nasmejala starejša pacientka, ki je zaradi zobobola želela, da ji izpulim dva spodnja kočnika. Že nekaj noči namreč ni spala, težko je tudi jedla. Ko je začela delovati injekcija anestezije in so bolečine izginile, me je zadovoljna začela prepričevati, da je pozdravljena in puljenja ne potrebuje več. S pomočjo prevajalke sem ji uspela dopovedati, da anestezija ni zdravilo in da se bo bolečina kmalu povrnila. Zanimivo je tudi, da se pacientke pri meni rade oglasijo z dojenčki in malimi otroki. Ti kakšen poseg prespijo v maminem naročju, sicer pa za varstvo prosim katero od prevajalk.

Kako se skrb za ustno higieno pri nas razlikuje od njihove?

Stanje je med mlajšo populacijo zadovoljivo, starejši prebivalci pa si včasih zobe še vedno 'umivajo' s palčkami sladkornega trsa. Kljub slabši higieni me je presenetilo veliko število zob v ustih starejših pacientov. Lahko bi rekli, da imajo dobre gene za sklenino. Zobna ščetka in zobna pasta sta zlati standard, zobne nitke pa ne poznajo, kadar so dovolj motivirani, se tako skupaj učimo nitkati.

Kaj je največje spoznanje te odprave in ali bi si še enkrat oprtali toliko prtljage in izkušnjo ponovili?

Glavno spoznanje ni nobeno presenečenje, saj se je le potrdilo to, kar smo si predstavljali doma. Še bolj se namreč zavedamo, v kakšnem razkošju živimo, kako dobro zdravstveno oskrbo, izobrazbo in življenjske pogoje imamo ter kako daleč je naš evropski svet od afriškega podeželja. Na odpravo bi se vsekakor namenili še enkrat, saj z lastnim znanjem in zbranim denarjem lahko veliko pomagaš nekaterim, ki jim sicer ne bi nihče drug.

Zakaj je pomembno, da podpiramo takšne odprave?

Take odprave je dobro podpirati, ker so sredstva direktno in brez ovinkarjenja namenjena lokalnemu prebivalstvu. Prispevek, ki se morda povprečnemu Slovencu zdi zelo majhen, tukaj v Afriki lahko pomeni celoten odmerek protimalaričnih zdravil ali antibiotikov.