Marković je prvič po 12 letih javno spregovoril o dogajanju v SFRJ in povedal, da sta se Milošević in nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tudjman leta 1991 na srečanju v Karađorđevu dogovorila za razdelitev BiH in za njegovo odstavitev s položaja, ker ju je oviral pri uresničitvi te namere.
Marković naj bi se zatem z Miloševićem in Tuđmanom ločeno srečal v Beogradu oziroma Zagrebu. Milošević je v pogovoru z Markovićem trdil, da je BiH umetna Titova tvorba, in ne more obstati, Muslimani pa so pravoslavci, ki so sprejeli islam.
Milošević je še dejal, da ne verjame, da bi lahko prišlo do vojne v BiH, ker večino prebivalstva predstavljajo Srbi in Hrvati, s Tuđmanom pa sta predvidela enklavo za Muslimane. "Ko sem ga vprašal, kaj bomo storili, če bo vendarle prišlo do vojne, je Milošević povedal, da bomo šele takrat videli, kaj bo treba narediti," je pojasnil Marković.
"Tuđman se je strinjal z Miloševićem in dejal, da bo Evropa podprla razdelitev BiH, ker ne sme dovoliti, da bi imela muslimansko državo v svojem srcu," je dejal Marković. Tuđman naj bi takrat trdil, da so Muslimani v bistvu katoliki, ki so bili prisiljeni spremeniti vero. Kot je še pojasnil Marković, je oba voditelja opozoril, da bo razdelitev BiH privedla do vojne, žrtev, beguncev in "palestinizacije" BiH ter da se bo sam boril proti temu.
Markoviću naj bi nekdanji predsednik BiH Alija Izetbegović julija 1991 povedal, da ima posnetek pogovora med Miloševićem in političnim voditeljem bosanskih Srbov Radovanom Karadžičem. Marković je tudi sam poslušal omenjeni posnetek, ki po njegovih besedah potrjuje, da sta Milošević in Karadžić oboroževala srbske paravojaške sile v BiH.
Marković je položaj premiera zasedal od marca 1989 do decembra 1991, Milošević pa je bil v tem času predsednik Srbije. Marković je spregovoril tudi o programu njegove takratne vlade za stabilizacijo države ter o ekonomskih in političnih reformah ter ob tem Miloševića obtožil, da je namerno oviral delo vlade in uresničevanje reform ter sledil lastnemu interesu v škodo SFRJ. Pri tem je omenil primer obsežnega povečanja plač v Srbiji in vdora Narodne banke Srbije v jugoslovanski zvezni plačilni sistem. Narodna banka Srbije naj bi z manipulacijo bančnega sistema prenesla 18,2 milijarde tedanjih dinarjev iz zvezne banke na lasten račun, kar je bil po njegovih besedah navaden rop.