V svojem pričanju je Marković, ki je srbsko tajno službo vodil od novembra 1998 do januarja 2001, med drugim potrdil, da je srbska služba državne varnosti (SDV) delovala za ZRJ. Ob prevzemu položaja je Marković dobil navodila, da je neposredno podrejen takratnemu srbskemu notranjemu ministru Vlajku Stojiljkoviću, od kogar je prevzemal tudi vse ukaze. Marković je pojasnil, da je s takratnim jugoslovanskim predsednikom govoril le, ko ga je ta poklical, ko je želel vedeti več o posameznih dejavnostih.
Marković je še pričal, da je Milošević dnevno dobival poročila od službe javne varnosti in službe državne varnosti. Na vprašanje tožilstva je potrdil, da zvezna SDV ni obstajala ter da je to funkcijo opravljala srbska SDV.
Tožilstvo je še predstavilo dokument iz leta 1997 z oznako državne skrivnosti, ki ga je podpisal Milošević in mu je omogočal neposredni nadzor nad SDV. Marković je potrdil, da je bil z dokumentom seznanjen, saj mu je omenjeni dokument pokazal njegov predhodnik Jovica Stanišić, vendar je dejal, da v času, ko je sam vodil SDV, dokument ni bil več veljaven, ker mu je notranji minister Stojiljković dejal, da odgovarja izključno njemu.
Za potrebe haaškega sodišča so Marković a premestili iz preiskovalnega zapora v Beogradu, kjer je obtožen, da je jeseni 1999 pripravljal napad na srbskega opozicijskega politika Vuka Draškovića. V napadu je bil Drašković lažje ranjen, ubiti pa so bili štirje njegovi sodelavci.
Jugoslovanska vlada je Markovića sicer odvezala molčečnosti v zvezi z dogajanji med vojno na Kosovu. Po ocenah opazovalcev bi bil lahko Marković pomembna priča tožilstva v zvezi z Miloševićevo domnevno odgovornostjo za umore tekmecev oziroma kritikov. Zaslišanje se bo nadaljevalo v četrtek, od nekdanjega šefa SDV pa se pričakuje, da bo med drugim odgovoril tudi, ali je marca 1999 na sestanku z Miloševićem načrtoval uničenje dokazov za zločine, storjene na Kosovu. Pred poletnimi počitnicami bo Markovića v petek navzkrižno zaslišal še Milošević.
