Tujina

'Z nobenimi besedami, nobenimi fotografijami se ne da opisati, kaj se je tukaj v resnici dogajalo'

Mauthausen, 10. 05. 2018 07.12 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 12 min
Avtor
Natalija Švab
Komentarji
247

Stojiva pred ostankom taborišča Gusen I, podružnico oziroma vzporednim taboriščem zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen, spominskim centrom Gusen Memorial. Betonska stavba, stisnjena med stanovanjsko naselje, za svojimi stenami med drugim skriva peč krematorija Gusen.

"Sem poskušal podaljšati vojno, pa ni uspelo," s tonom, ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju, pravi sogovornik Dušan Stefančič, mož bistrih misli, jasnega spomina, za katerim je več kot devet desetletij življenja, ko se spominja, kako je kot najstnik tukaj med drugim delal v podzemnih rovih, kjer so sestavljali letala.

Zlovešč kraj je zaznamoval Stefančičevo mladost. Potem ko ga je januarja 1944 v Ljubljani aretirala domobranska policija, so ga najprej poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, od tam pa v St. Marie aux Mines in Natzweiler v Alzaciji, Mauthausen ter Gusen I in Gusen II.

Dan osvoboditve = krvavi obračun z ječarji

"To so bile grenke izkušnje. Ko sem prišel v prvo taborišče, so mi "starejši in modrejši" dejali, pa saj tega bo konec v dveh, treh mesecih. Ko sem to povedal nekemu Judu, sicer pomorščaku, pa mi je dejal, veš, če bodo zavezniki napadli pred majem 1944, bo morda konec še letos. Če bodo prišli po maju, pa šele naslednje leto. In imel je prav," se spominja Stefančič.

Dušan Stefančič v muzeju taborišča Gusen.
Dušan Stefančič v muzeju taborišča Gusen. FOTO: Natalija Švab
Dan osvoboditve je bil kaotičen: "5. maja ob petih popoldne so bili Američani tukaj. Imajo fotografije, ki naj bi prikazovale veličastno osvoboditev, ampak v resnici je vladal kaos. Mislili so, da je tukaj 5000 vojnih ujetnikov. Bilo nas je pa 70.000 sestradanih ljudi."

Na dan so privrela čustva, zamere do ljudi, ki so kruto obračunavali z jetniki, se igrali boga z njihovimi življenji in pogosto uživali v njihovem trpljenju. "Tukaj je bil nepredstavljivo krvav obračun," se spominja Stefančič.

Sam je taborišče zapustil telesno izčrpan, tehtal je 38 kilogramov. Ni pa dopustil, da psihični pritiski in spomini determinirajo njegovo življenje. Vprašanja, "kakšni so občutki, ko se vračate na ta kraj", se mu ne zdijo na mestu, saj je prepričan, da človek ne sme vse življenje premlevati eno in isto – ne glede na težo spomina.

"Prvič sem se vrnil leta 1955. Že pred tem sem obiskal Dachau. Nič posebnega se mi ni zdelo. Tukaj je bila gneča ljudi, ki so se prerivali, odkrili smo jugoslovansko ploščo." Taborišča, kot ga je poznal, ni bilo več: "Krematorij, cel zarjavel, je stal zunaj na prostem. So pa takrat stali še stražarski stolpi, nekaj sten. Ampak potem so ljudje to porušili, odnesli kamne ... In ko so se spomnili, da bi to obnavljali, je bilo že veliko prepozno."

"Pokazali so mi njegovo zadnje pismo, ki sem ga jaz zapisal"

Vseeno so postavili muzej. "Ampak z nobenimi besedami, nobenimi fotografijami se ne da opisati tega, kar se je tukaj dogajalo," pravi Stefančič, ko v muzeju stojiva pred maketo, medtem ko se na enem od zaslonov v muzeju vrti njegovo pričevanje. "Tega pa poznate," se pošali. "Tole sem jaz. V nekoliko mlajših letih. In tale zbledela reč je moje pismo," pravi in pokaže na razstavljeno pismo, iz katerega je še komaj mogoče razbrati zapisano. "Jaz sem iz taborišča veliko pisal svojim prijateljem. Če si hotel pošiljati pisma, so ta morala biti v nemščini in ker sem znal nemško, sem jih lahko pošiljal. Tudi, če si želel pismo dobiti, je moralo biti v nemščini."

Zato jih je pisal tudi za svoje sotrpine: "Sem potem v Ljubljani doživel eno zelo žalostno srečanje. Sem šel neki družini povedat, da njihovega svojca ne bo več, pa so mi pokazali njegovo zadnje pismo. In to je bilo pismo, ki sem mu ga jaz napisal. Niso bili lepi časi!"

Domovanje z razgledom. Na krematorij

Morajo pa biti, kljub vsej krutosti, sprevrženosti in zablodam, ti časi predstavljeni pravilno, poudarja Stefančič, ki ga motijo pavšalna pričevanja, ki se zlivajo z zgodovinskimi poldejstvi. To je skrb vzbujajoče. Prav toliko kot dejstvo, da spomini na eno najbolj mračnih obdobij človeštva tonejo v preteklost, odpira pa se prostor za "interpretacije" zgodovine.

Zgodbo Dušana Stefančiča lahko preberete na tej povezavi. V intervjuju se je razgovoril tudi o svojem življenju po vojni in svojih pogledih na današnjo družbo.

S kakšnim veseljem bi jo marsikdo zbrisal, je na nek način jasno tudi, ko stojite pred centrom Gusen Memorial. Okoli njega se bohoti novo naselje lepih hiš. Ker obstaja "vodič" po nekdanjem taborišču, se obiskovalci marsikdaj odpravijo med hiše in na nejevoljo domačinov raziskujejo preteklost.

Marsikdo se tudi vpraša, zakaj bi si nekdo postavil dom s temelji na kosteh in pogledom na krematorij. Nekateri prišleki, ki so tukaj gradili, zgodovine niso poznali, ocenjuje Stefančič. Marsikomu pa preprosto ni bilo mar. Realnost koncentracijskih taborišč je bila namreč pogosto tudi ta, da so jih lokalni prebivalci podpirali, morebitne ubežnike, ki so se znašli zunaj kompleksov taborišč, pa so hitro poslali nazaj, kjer jih je običajno najprej čakalo mučenje, nato smrt.

Skica kompleksa Gusen leta 1945. Skico je priredil nekdanji taboriščnik Dušan Stefančič, izšla je v knjižici Vodnik po koncentracijskih taboriščih Gusen I, Gusen II in Gusen III.
Skica kompleksa Gusen leta 1945. Skico je priredil nekdanji taboriščnik Dušan Stefančič, izšla je v knjižici Vodnik po koncentracijskih taboriščih Gusen I, Gusen II in Gusen III. FOTO:

Ko zadoni glasba, ki jo je spisala žrtev

Ujetniki so v Gusnu delali v 12-urnih izmenah, v nečloveškem tempu, ob pomanjkanju hrane in nevarnosti širjenja nalezljivih bolezni. Ujetniki so v takih razmerah zdržali povprečno le od dva do štiri mesece, v publikaciji Vodnik po koncentracijskih taboriščih Gusen I, Gusen II in Gusen III pišeta Dušan Stefančič in Monika Kokalj Kočevar.

5. maja, na obletnico osvoboditve, so se pred Gusnom tudi letos na spominski slovesnosti zbrali preživeli, njihovi svojci, svojci umrlih pa tudi mnogi obiskovalci, med njimi številni mladi. Gusen pa ni spomenik, ampak predvsem opomnik. Na to, da zgodovina ni mrtva, da se rada ponavlja in da je ponovitvena nevarnost velika.

Aktualnost Gusna je velika, smo lahko slišali na slovesnosti, kjer je govornik opozoril, da grozote tistega časa pač niso padle z neba, ampak je družba zanje dlje časa tlakovala temelje - tudi ob pomoči psevdoznanosti, ki se je klanjala izprijeni ideologiji.

Obiskovalci pa so se žrtvam poklonili z vrtnicami, ki so jih položili pred peč krematorija. Ob zvokih glasbe, ki jo je spisal Jan Sztwiertnia, poljski učitelj, glasbenik in komponist, ki je v Gusnu umrl leta 1940. Tako kot številni drugi poljski izobraženci je tam končal, čeprav ni bil politično aktiven.

Utrinke s spominske slovesnosti v Gusnu si lahko ogledate v spodnji galeriji.

Šola za neverjetno neusmiljene stražarje in štetje zlatih zob

Naslednji dan se odpravimo Mauthausen, ki leži približno 20 kilometrov vzhodno od Linza. Kraj, le nekaj kilometrov oddaljen od Gusna, je potem, ko si je Tretji rajh leta 1938 priključil Avstrijo, postal prizorišče ene največjih grozot človeštva. Tukaj je namreč od leta 1938 pa vse do konca druge svetovne vojne delovalo koncentracijsko taborišče Mauthausen, poleg Auschwitza in Dachaua eno najhujših in največjih koncentracijskih taborišč v Evropi.

Koncentracijskih taborišč si sicer niso izmislili nacisti. Ta so bila britanski "izum", prvič viden med leti 1899–1902 v burski vojni. So jih pa nacisti načrtno spremenili v najhujše uničevalne ustanove.

Kot delovno taborišče je bil Mauthausen najproduktivnejše od večjih nemških taborišč. Jetniki so delali v kamnolomih, rudnikih, tovarnah orožja, streliva in vojaške mehanizacije.
V Mauthausnu so končali "oporečniki". Vsi, ki jih je režim zavračal. Sprva tisti z nezaželenimi političnimi prepričanji, potencialno "nevarni" izobraženci, homoseksualci, Romi in vsi, ki nacistični nacionalno-rasistični ideologiji niso spadali v kalup germanske rase.

Koncentracijsko taborišče v Mauthausnu je začelo rasti avgusta 1938, ko so tja iz taborišča Dachau prignali prvih 300 ujetnikov, da so ga začeli graditi.

Spremljali so jih stražarji, ki so v Dachauu končali posebno šolanje za neusmiljeno ravnanje z jetniki. V tej skupini je v Mauthausen prišlo tudi več nemških in avstrijskih kriminalcev. Te so postavili za starešine taborišč, barak in sob ter kot kapote - neusmiljene priganjače pri delu. Vsi ti so neovirano gospodarili z življenjem in smrtjo ujetnikov.

Koncentracijsko taborišče Mauthausen je imelo štiri glavne enote v Mauthausnu in bližnjem kraju Sankt Georgen an der Gusen ter skoraj sto podružnic - tudi koncentracijsko taborišče Ljubelj na ozemlju današnje Slovenije. Postopoma je Mauthausen obsegal 49 zunanjih taborišč, v katera je bilo interniranih več kot 200.000 oseb 70 nacionalnosti. Več kot 100.000 ujetnikov osvoboditve ni dočakalo.

Načrt taborišča Mauthausen. Takšno je bilo taborišče ob osvoboditvi leta 1945. Skico je priredil nekdanji taboriščnik Dušan Stefančič, izšla je v knjižici Vodnik po koncentracijskem taborišču Mauthausen.
Načrt taborišča Mauthausen. Takšno je bilo taborišče ob osvoboditvi leta 1945. Skico je priredil nekdanji taboriščnik Dušan Stefančič, izšla je v knjižici Vodnik po koncentracijskem taborišču Mauthausen. FOTO:

Osnovno načelo taborišča je sicer bilo sistematično razvrednotenje dostojanstva in osebnosti jetnika. Jetnik se je moral najprej sleči do golega, vzeli so njegove osebne stvari in ga natančno pregledali, tudi zobovje. "Najprej sem si mislil, tukaj pa res skrbijo za zdravje ljudi," ironično pripomni Stefančič. V resnici so skrbno preverili ali morda jetnik v ustih nima zlatih zob, ki bi jih bilo morda kasneje mogoče uporabiti in ali morda ni pogoltnil kaj vrednega, kar se zdaj nahaja v njegovem želodcu. Zabeležili so tudi, če ima ujetnik tetovaže. Sledilo je striženje "na črto" in preoblačenje v sivo-modro črtasto uniformo. Ujetnik je dobil natikače z lesenim podplatom in ujetniško številko ter barvno oznako - rdeč trikotnik za politične kaznjence, zelen za kriminalce, črnega Romi in Sinti, vijoličast za Jehovove priče, rožnat za homoseksualce. Slovenci so bili označeni z rdečim trikotnikom in črko J - Jugoslovan.

Stopnice smrti.
Stopnice smrti. FOTO: Natalija Švab

Stopnice smrti – pot v pekel

Ujetnike je čakalo delo v kamnolomu pod taboriščem, od koder so na hrbtih po strmih stopnicah nosili granitne skale, pogosto težke več kot 50 kilogramov. Hoditi je bilo treba hitro, ob pretepanju in priganjanju stražerjev. Del tega granita je bil uporabljen za gradnjo obzidja in objektov v Mauthausnu.

Danes se po 186 stopnicah smrti lahko sprehodite kot obiskovalec. Ko stopate po njih, si je nemogoče ne vsaj poskusiti predstavljati, kakšen napor so tukaj doživljali ujetniki. Ozke stopnice so vmes prenovili, da so "obiskovalcem prijazne". A še vedno so neudobne, nevarne, dolge.

Taborišče je od kamnoloma ločila strma stena. Čez to steno, ironično poimenovano "stena padalcev", so v smrt metali judovske ujetnike.

Delovni tempo je bil morilski, hrana nezadostna, zaradi česar so ljudje umirali drug za drugim.

Ko se je vojna začela obračati drugače kot bi si želeli Nemci, pa so taboriščnike vključili v delo za oborožitveno industrijo. Najprej v podružnici Gusen, nato pa še ostale. Mauthausen je tako postal "dobavitelj" delovne sile za zunanja taborišča – tukaj so ljudi registrirali, poslali na suženjsko delo v druga taborišča, mnogi so se nato vrnili - bolni, izčrpani, mrtvi, o dogajanju pišeta Stefančič in Kokalj Kočevarjeva.

Na nepreglednem seznamu našel svojega očeta

Mauthausen so 5. maja 1945 osvobodili Američani. Enajst dni kasneje je 18.000 preživelih priseglo: "Nikoli več – nikoli pozabiti!"

Območje taborišča je po vojni padlo pod sovjetsko upravo, a so se oblasti 20. junija 1947 strinjale, da ga prepustijo Avstriji – pod pogojem, da postane kraj spomina.

Vendar je do takrat velik del taborišča že izginil. Ameriška vojska je veliko barak požgala, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ljudje iz okolice pa so kamnite ostanke teh struktur uporabili kot gradbeni material.

Leta 1949 je Francija v Mauthausnu postavila prvi nacionalni spomenik. Sledile so številne druge države, slovenski spomenik v parku stoji od leta 2004.

Nastal je tudi center za obiskovalce in muzej. Eden pretresljivejših trenutkov, ki ga lahko tukaj doživite, je, ko se vaše oči sprehodijo po nepreglednem seznamu ljudi, ki so tukaj umrli. Mnogi še vedno prihajajo sem in seznamu iščejo svojce.

Tokrat se je z nami v Mauthausen odpravil gospod Janez (priimek je znan uredništvu), ki ni nikoli srečal svojega očeta, ta je zanj živel le skozi pripovedi družine. Umrl je v Mauthausnu. Dokaz za to smo našli na seznamu žrtev Mauthausna.

Oživljanje barbarstva

Vse od maja 1946 pa tukaj poteka tudi slovesnost v spomin na osvoboditev taborišča, kjer se zberejo preživeli, svojci žrtev, politiki in splošna javnost. Vsakič z opozorilom, da se kaj podobnega ne sme ponoviti nikoli več.

Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije in slovenska država sta pred slovenski spomenik in nekatere druge spomenike in spominske plošče tudi letos položili vence, peščico zbranih ob slovenskem spomeniku je nagovoril nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki je taborišče označil za pekel, hujši od tistega, ki si ga je v svoji domišljiji zmogel predstavljati Dante. Pekel, v katerem so bili ljudje v imenu ideologije ponižani v številke in uničeni v največji moriji v zgodovini človeštva: "Dobrega pol stoletja se je zdelo, da odločevalci sveta spoštujejo zavezo "nikoli več"."

A zlo očitno ni premagano, je ugotavljal nekdanji predsednik: "Duh zla, ki se ga spominjamo, na videz deopazno, a zanesljivo pridobiva legitimnost v duhovnem in političnem prostoru kontinenta." Opozoril je, da v sodobni Evropi ni prostora za oživljanje barbarstva, in da se je treba vsem takšnim poskusom upreti, odgovornost za to pa je na vsakem posamezniku.

Utrinke z letošnje slovesnosti najdete v spodnji galeriji.

Res nikoli več? Ali družba, ki ima vse večje težave s tem, da bi videla "veliko sliko"

Med več ur trajajočo osrednjo slovesnostjo so se nato nacionalne delegacije in organizacije poklanjale spominu na grozote in zavezi "nikoli več".

Spominska slovesnost je letos privabila na tisoče obiskovalcev. Med njimi množico mladih, predvsem iz Italije, ki so se, kot pove ena od obiskovalk, na obisk Mauthausna dlje časa pripravljali. Sem so prišli tudi z nalogo – pripravili bodo kratek film o taborišču. Njihovo ekipo med drugim na delu ujamemo v krematoriju in ostankih plinske celice. Nalogo so vzeli izjemno resno.

Spet drugi tragedijo taborišč spoznavajo skozi oči preživelih. Med tistimi, ki pogosto govorijo skupinam, je Dušan Stefančič. Ob tokratnem obisku je med drugim v Gusnu spremljal skupino italijanskih kolesarjev. "Spraševali so vprašanja, ob katerih sem še moral jaz razmišljati," pravi danes častni predsednik Mednarodnega odbora Mauthausen in ambasador muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Evropa je včeraj obeležila dan Evrope, na katerega se spominja deklaracije, v kateri je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman 9. maja 1950 predlagal ustanovitev evropske skupnosti za premog in jeklo (predhodnice današnje EU), katere članice bi združile svojo proizvodnjo premoga in jekla. S tem je vojna med zgodovinskima tekmicama Francijo in Nemčijo postala "ne samo nesprejemljiva, ampak materialno neizvedljiva", piše v deklaraciji.

Vedno nima takšne sreče. Znanje ljudi o tistem obdobju postaja vse bolj luknjasto, izobraževanje, ki ga na to temo ponuja šola pogosto pušča še veliko prostora za učenje. Prav tako z zaskrbljenostjo opazuje trend, po katerem ljudje vse manj celostno in s pomnjenjem gledajo na dogodke. Namesto tega na hitro pobrskajo po mobilnem telefonu za podatkom. "Ampak ko beseda čez nekaj trenutkov nanese na isto temo, so že pozabili in spet iščejo. Možgani ljudi so se skrčili na velikost baterije, vredne 50 centov," je precej direkten sogovornik, ki je lep del življenja preživel izven slovenskih meja in tudi tam zgradil uspešno poslovno kariero.

Stefančiča je v Mauthausnu tudi letos spremljala soproga Zdenka. Krivice in grozote vojne je izkusila na lastni koži. Njeno otroštvo se je končalo, ko je Maribor postal nemški, hiše so prekrile rdeče zastave s črnimi kljukastimi križi in zlatimi trakovi, družina pa je morala v izgnanstvo. Njenega očeta so odpeljali v Dachau, od koder se je po vojni sicer na srečo vrnil. Videla je, kako je vojna iz ljudi zvabila najslabše, jim "omogočila", da so v imenu "nečesa večjega" uresničili mračne misli, maščevalne načrte.

In vsega tega bi se moralo človeštvo zavedati. Pa se vse manj, čeprav bo pozaba,  če do nje pride, za človeštvo pogubna, so letos v Mauthausnu drug za drugim poudarjali govorniki na slovesnosti, ki se je osredotočila na vprašanje migracij. "Le tisti, ki se spominjajo, se lahko izognejo ponavljanju napak iz preteklosti ter v prihodnje delujejo bolje," je izpostavil avstrijski kancler Sebastian Kurz.

Pomembna misel v času, ko se pogovor umika aktivističnemu vpitju vseh strani, nastaja pa kaos, kjer se ljudje ne slišijo. Podobno, kot se niso slišali preden je izbruhnil pekel, pred obeležja katerega danes človeštvo polaga vence in prisega – nikoli več, medtem ko ozračje znova postaja vse bolj sovražno.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (247)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

ooResnicA
11. 05. 2018 16.18
+2
Kriminalna združba oziroma globoka država, ki jo poznamo pri nas, se je začela že leta 1941 (le da so jo takrat vodili drugi ljudje), po vojni pa je na podlagi velikega zločina, izvensodnih komunističnih pobojev, v času Tita utrdila svojo oblast. Ohranila se je tudi po osamosvojitvi, ko je njen velik del ostal “v ozadju”, njen šef Kučan pa je bil zadolžen, da jo ohranja pri življenju. Kriminalna združba, v katerih je mnogo znanih imen današnjih vladajočih, je edina odgovorna za sedanjo situacijo v Sloveniji. V članku si lahko preberete, kako se je vse skupaj začelo, razvijalo, kako poteka še danes in kdo vse od znanih obrazov je v to vpleten. Aprila leta 1941 je bila ustanovljena Antiimperialistična fronta (AF), to smo praznovali kot 27. april – dan OF, kar je zgodovinska laž. V času do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo je bila Osvobodilna fronta (OF) v bistvu AF, po napadu pa je OF sprejela sklep o vojaškem odporu proti nacizmu in fašizmu. V tem času se je nemški gestapo učil veščin mučenja in zatiranja političnih nasprotnikov pri Stalinu, saj so Sovjeti imeli razvite boljše tovrstne metode. Torej ves čas, od leta 1945 do danes totalitaristi širijo zgodovinsko laž o pravi naravi OF. Ta je v resnici trdila, da so Angleži in Američani imperialisti, saj niso razumeli bistva sporazuma Molotov-Ribbentrop. Po napadu Nemčije na SZ so taktiko spremenili, Angleži in Američani pa so postali zavezniki. 1941-1945: NOB je bila predvsem notranji spopad za prevzem oblasti po vojni Začetno organizacijo proti okupatorju prevzamejo komunisti. V Sloveniji jih vodijo Kardelj, Kidrič inLeskovšek. Že leta 1941 ustanovijo VOS, ki ga vodi Zdenka Kidrič – Marjeta. Ta takoj od začetka izvaja likvidacije vseh, ki so proti komunistom. Svojo pravo naravo zamaskirajo z Dolomitsko izjavo, kjer predstavniki različnih političnih opcij – članice OF – podpišejo sodelovanje v odporu proti okupatorju. V tem času je partizansko gibanje (NOB) še pluralno, vendar komunisti kmalu pokažejo svoj pravi obraz. Začne se borba za povojno oblast, zaradi česar komunisti začnejo preganjati drugače misleče oziroma tiste, ki bi po vojni participirali na oblasti. Ustanovijo Ozno, ki začne zbirati podatke o narodnih sovražnikih. Politični nadzor prevzameta Kardelj in Kidrič, vsi pa so podrejeni Josipu Brozu Titu. Vojna v Jugoslaviji in Sloveniji se konča – po največji zaslugi sovjetske vojske -, prične pa se nezaslišana morija političnih nasprotnikov po uradni kapitulaciji Nemčije. Izvajajo se masovni izvensodni poboji (v Sloveniji je odkritih več kot 600 morišč). NOB je bila poleg osvobodilne vojne predvsem notranji spopad za prevzem oblasti po vojni. Komunisti so že med vojno odstranili vse, ki se niso strinjali z boljševiškim sistemom – tudi tiste v svojih vrstah. Komunisti, pod vodstvom Tita, so vzpostavili totalitarni enopartijski sistem, ki jim ga je zavidal sam Stalin – učenci so popolnoma presegli učitelja. 1946-1948: Uvede se totalitarni enopartijski sistem pod vodstvom Tita Uvaja se najhujši kolektivizem po sovjetskem vzoru, nacionalizira se premoženje predvojnih podjetnikov in premožnih Slovencev in drugih državljanov. Uvede se totalitarni enopartijski sistem, pod vodstvom Tita, partije, Udbe in Kosa, JLA; Slovenija izgubi svojo samostojnost in postane del Demokratične federativne Jugoslavije. Bistvo totalitarnega sistema je polastiti se vseh nacionalnih resursov, državljane narediti odvisne od države (partije); to je bilo potrebno zato, da se omogoči prikrivanje zločinov. Kriminalna združba, s Titom na čelu, je postala “legalna združba”, saj so zakonodajo prilagodili potrebam ohranjanja lastne oblasti. 1948-1968: Utrdi se Titova večna oblast – izkaže se, da je socialistični sistem gospodarsko neuspešen Po sporu z Inforbirojem se utrdi Titova “večna oblast”, saj kasneje v svojih rokah skoncentrira vso oblast – postane dobeseden a
ooResnicA
11. 05. 2018 16.55
+7
Aleksandar Ranković in Kardelj ustanovita taborišči na Golem otoku in Sv. Grgurju, kamor zaprejo vse nevarne elemente. Začne se projekt “samoupravljanje” – kako se obnašajo posamezniki, če nimajo vidnega nasprotnika. Jugoslavija je ekonomsko neuspešna država, čeprav dobiva enormno zahodno ekonomsko pomoč (večinoma darila), ki omogoča oblast Titu in njegovi kriminalni združbi.  To obdobje potrjuje, da je socialistični sistem gospodarsko popolnoma neuspešen sistem, odvisen od“finančne infuzije” zahoda. 1968-1974: Klasičen primer kriminalne združbe – Kučan že na delu V času gospodarske krize se začnejo gospodarske reforme. Partija liberalizira politične razmere, na izvršno oblast pride Stane Kavčič. Začne se zasebna iniciativa v gospodarstvu, pojavijo se ideje o večji avtonomiji republik in večstrankarskem sistemu. Tito in Kardelj ocenita, da je ogrožen monopol partije, zato nasilno zaustavita procese – v Karađorđevu odstavijo vsa republiška vodstva. V Sloveniji je bil v antiliberalni kampanji vidno udeležen poznejši “liberalec” Milan Kučan. To je klasičen način delovanja kriminalne združbe – primer uvedbe in zatrtja strukturnih reform. Partija najprej liberalizira razmere (seveda politično, ne sistemsko), ko pa se razmere spremenijo in pridejo prvi pozitivni rezultati, reforme zatre, odstavi nosilce reformskih sprememb, ki jih je sama postavila, in si prilasti rezultate 1974-1991: Videz uspešne Jugoslavije se razblini po smrti Tita Sprostitev iniciative in uvedba samoupravljanja, skupaj z velikimi zahodnimi finančnimi darili ustvarijo videz uspešne Jugoslavije, kar se popolnoma razblini po Titovi smrti leta 1980. Federativna Jugoslavija razpada po šivih, saj nima več niti notranjega niti zunanjega sovražnika. Delavsko samoupravljanje privede do popolnega gospodarskega kaosa. Jugoslavija razpade tako, kot je nastala, v krvi in barbarsko. Na oblasti v Sloveniji je še vedno kriminalna združba, s Kučanom na čelu. Stare varnostne in udbovske strukture se (pre)selijo v senco – tam v ilegali so se tudi vedno najbolje počutile. V Sloveniji ni bila izvedena lustracija, kar omogoči nadaljnje delovanje kriminalne združbe.
pluty
11. 05. 2018 08.32
-14
Ma ste kot otroci se pregovarjate kdo je kaj. Nobeden od vas brihtnih ni bil zraven da bi točno vedel to je samo rekla, kazala. Vsak je pa itak zraven še marsikaj dodal. Oboji so bili enaki zahrbtneži, eni so pobijali svoje med vojno drugi pa po vojni.
srebrnibreg
11. 05. 2018 10.06
+17
S tem, da so eni branili svojo domovino in svoj narod na SVOJI zemlji, drugi so pa prišli našo zemljo nam vzet iz tujine, tretji pa so tem to pomagali. Po vojni pa je samo logično in normalno sledilo plačilo za izdajo lastnega naroda in lastne domovine tako kot je to bilo povsod po svetu in je še.
HorstWiesel
11. 05. 2018 10.32
+7
Frane Šajn
11. 05. 2018 13.01
+5
pluty ne scat v burjo lepo te prosim , bi rekli Primorci! In ne se posipat s pepelom brezbrižnosti. Ne govorimo tu od zblojene Slovenije temveč o svetovnih razšeznostih tega naci programa izkoreninjenja nasprotnikov in po njihovem manj vrednih ras. Loči enkrat pojme potem pa v dialog!
tomazzek
30. 12. 2021 17.33
+2
Žalostno je bilo, da so si morali za zaveznike izbrati naciste, ki so bili od vsega norega manj hudo zlo, kot pa domači revolucionarji. Če ne verjamete vprašajte za uradne številke kdo jih je največ pobil in boste dobili odgovor. Kar je pa najbolj noro pa je, da noben lah in malo nacistov ni bil kaznovan za to kar so nam počeli pred in med drugo vojno, naše lastne ljudi so pa pobili rokomavhi, ki so si utrjevali oblast.
srebrnibreg
10. 05. 2018 20.49
+10
Fročo 10.05.2018, 16:55:36 -8 ZA DOM! ...V IDRIJI.
VolkBrenin
10. 05. 2018 20.12
+13
'Z nobenimi besedami, nobenimi fotografijami se ne da opisati, kaj se je tukaj v resnici dogajalo'
VolkBrenin
10. 05. 2018 20.12
+12
ooResnicA
10. 05. 2018 19.10
-16
Nekaj deset centimetrov pod zemljo so našli poldrugi meter debelo plast človeških kosti, ki je dolga kilometer. Grozljivo je daleč prešibka beseda za največji pomor v Evropi po drugi svetovni vojni, ki se je zgodil prav na slovenskih tleh. Samo v enem jarku pri Mariboru so našteli najmanj 15.000 žrtev, kar je toliko kot dve Srebrenici. Za primerjavo: pod streli slovenskih partizanov je v vseh vojnih spopadih padlo okoli 4000 okupatorskih vojakov. Do včeraj so v slovenskih breznih in jamah evidentirali 540 grobišč, v katerih je vsaj 100.000 mrtvih, med temi je petina slovenskih prebivalcev. Ker že od grške antike velja, da je treba mrtve pokopati, je današnje razpravljanje o tem nespodobno. Nespodobno je tudi prikrivanje resnice. Ni res, da so poboje izvršili neki famozni agenti partijske policije, ki so jih poslali iz Beograda. Večina pričevanj namreč trdi, da so krvniki Slovencev bili Slovenci, Hrvatov Hrvati in Srbov Srbi. Kljub svobodi, ki traja že 62 (za ene pa 17) let, pa se priče še vedno bojijo spregovoriti. Ko sem včeraj govoril z domačinoma, ki sta po vojni slišala za grobišča, nista hotela povedati vsega. Nenehno sta pogledovala okrog, če ju kdo opazuje. Da je pričevalce strah, vedo povedati vsi, ki so se strokovno ukvarjali s povojnimi poboji. Da nekdanji likvidatorji ali njihovi sorodniki molčijo, je logično. A v molk so se zavili tudi drugi. Molk je bil dolga leta edina obramba, saj so videli, kaj se zgodi tistemu, ki (pre)več ve. Ne gre se slepiti. Večina bo skrivnosti odnesla s sabo v grob. Nekateri pa se vendarle odprejo. Med izkopavanji se na tiho približajo mestu izkopa in si radovedno ogledujejo, kaj so zgodovinarji našli. Nekateri se ojunačijo in povedo, da jim je pokojni sorodnik povedal za to-in-to jamo, kamor so vrgli tega-in-tega. Resnica je edino merilo zgodovine. Tudi načrtna pozaba ne bo preprečila, da bi resnica prišla na dan. Čeprav je prič vsak dan manj in vsak dan manj tudi ostankov, je zgodovina neusmiljena. Ko detajli izginejo, je število žrtev toliko bolj kruto. (Po)iskati resnico o pobojih je naša dolžnost zaradi sence, ki jo ta meče na naše prednike, nas in na naše potomce. Včeraj sem sredi gozda videl pobeljeno stegnenico, ki jo je verjetno divja žival izvlekla iz neke luknje. To ni bilo v kočevskem pragozdu, ampak na Pohorju, nekaj metrov od priljubljene pešpoti ...
ooResnicA
10. 05. 2018 19.11
-30
VolkBrenin
10. 05. 2018 19.38
+18
Zmazek beloušk....lohk si nekam zatakneš...na neznanem kraju sta dementni priči povedali neznano zgodbo neznanemu avtorju ki poveličuje narodne izdajalce ...pljuc in bljak ...
VolkBrenin
10. 05. 2018 19.39
+29
srebrnibreg
10. 05. 2018 20.47
+22
PLJUC na vse takšne kateri zagovarjajo početje Dolfijev in pljuvajo po osvoboditeljih našega naroda in naše domovine. In takšne naj bi volili sedaj na volitvah čeprav seveda spet z lažjo penzionerjem obljubljajo na velikih panoih po Sloveniji 500 evrov.
26277
10. 05. 2018 21.27
+4
takrat ni bilo strojev - mehanizacije, vem onesnažujejo podtalnico...kot ti......danes, bi bili upepeljeni ali 200 m pod zemljo.
Frane Šajn
11. 05. 2018 13.04
+0
Prava bela pamet ampak podlaga je precej prašna in do kraja nevedna zmedena se ti ne zdi Baltazar?
HellWolf
10. 05. 2018 18.23
-7
ne podpiram necističnih taborišča ampak zakaj se nikjer ne omenja tko z pompom ruskih gulagov po Sibiriji? Hecno je da kriminalni veleum zmeraj izpade Hitler, stalin je pobil vsaj trikrat toliko ljudi pa še nobelove nagrade leta 45' in 48' je dobil. Da ne govorim o masovnih pobojih pod Maom. Kar se pa tiče samega bojevanja se ves svet joka ko vidi slike bojev iz druge svetovne, prva pa je bla velik bolj krvava in umazana.
EUROSMOOTHIE
10. 05. 2018 18.12
-7
To je spet tema, da se boste lahko tepli med seboj "a je Levo a je Desno" itd..... sama sračkarija.
felix58
10. 05. 2018 19.09
+24
Desni, torej kolaboranti, izdajalci svojega naroda naj bodo prekleti...enostavno ne morem mimo tega, ker je bilo takrat za osvoboditelje, tudi za rdečo zvezdo, preveč boleče....danes pa se izdajalci svobodno sprehajajo po naši sloveniji
scipio
10. 05. 2018 18.09
+19
Tisti, ki temu Stefančiču korenini ne verjamete, lahko poguglate na: BBC worldwars wwtwo liberation camps (ne sprejme mi URL-ja, a boste našli) Lahko si preberete, kaj je tam še kdo videl in posnel, ko so na koncu WWII zavezniki prišli v ta taborišča. Pekel na zemlji je le ena oznaka. Če znate kaj angleško seveda, če pa ne, pa tudi prav, potem ste ravno pravi substrat za slaba nadaljevanja.
26277
10. 05. 2018 17.55
+8
ZA TA, KAO POŠTENE ..... RKC...PAPEŽ NAJ UKINE CELIBAT...POTEM SE LAHKO POGOVARJAMO. Napišite število splavov, umorov otrok zaradi RKC in pohlepa teh zveri, ki vladajo in spreminjajo vero zaradi pohlepa in osebnih težav...ženske, kje ste?
Otmarx
10. 05. 2018 17.28
+8
Dajmo se še malo o žrtvah križa pogovarjat, ko tako dobro poznate zgodovino. Če bi bilo po vojni res vse tako črno, ne bi zdajle takih bedastoč pisali
HorstWiesel
10. 05. 2018 18.40
+16
Žrtve križa, žrtve kristjanov se štejejo v stotine miljonov
korintos23
10. 05. 2018 17.20
+15
Zakaj se niso domobranci spreobrnili in partizani postali? Če so se lahko komunisti spreobrnili bi se lahko tudi oni!
korintos23
10. 05. 2018 17.18
+9
Šentiljčkovi so bili pri nacistih za hlapca? Nabija že celi dan.
bergman
10. 05. 2018 17.17
+32
Ko prebiram in gledam te komentarje, mi gre dobesedno na bruhanje, kaj vse se dopusti napisat na nekem mediju in to tako očitno absurdno in perverzno, da je že kar grozno. Pa kaj admin dela, da to dopušča, nekaterim pa briše komentarje, če samo napiše, da se je po..al! A mogoče admin tudi ti simpatiziraš s temi pokvarjenci, ki tako omalovažujejo in ponižujejo trpljenje naših staršev, prednikov, sorodnikov in vseh ki so trpeli in izgubili življenja v teh taboriščih, kar je absurd in višek nemorale!!!! Namerno bom izjavil, da je taki go la zni treba preprečit, da se takole izživlja s takimi komentarji in ŽALI ter ponižuje večji del poštenega Slovenskega naroda!!! V vsakem takem komentarju je očitno zaznati NAMERNO provociranje, kar je dokaz, da je ta mularija vse to zvedela od svojih staršev ( če jih sploh lahko tako imenujem) SRAMOTA!!!!!!!!! Ne samo Slovenski tudi mednarodni zgodovinarji mogoče bolje vedo, kaj se je dejansko vse dogajalo v Sloveniji in drugje po svetu, Ampak, da ti en takle pik zig mar tako nesramno piše take stvari, je pa preveč! Res sem se rodil tik po drugi svetovni vojni in sem ogromno stvari slišal in videl na slikah, kaj se je dogajalo, od ljudi ki so to preživeli, da mi bo pa nekdo takole pisal, je pa višek!!! Da se lahko takole nekateri danes izživljajo, je mogoče samo napaka osvoboditeljev, da niso bili na koncu vojne bolj dosledni, na žalost!!!!!!
scipio
10. 05. 2018 17.53
+18
prav imaš. končajmo že enkrat in pustimo mrtve pri mrtvih in žive pri živih. Španci so se pred WWII pobijali med seboj v državljanski vojni, v kateri republikanci žal niso zmagali, in so zato potem vsi imeli desnega diktatorja Franca še dve generaciji. Btw, prepričan sem, da imajo tudi Katalonci tudi zato danes več težav pri osamosvajanju (avtonomiji?) kot bi jih verjetno imeli sicer. Vso novo zgodovino so Katalonci bili pretežno republikanci, sploh pa Barcelona. A na veliki grobnici pri Madridu, Valle de los Caidos, v kateri so španci pokopali 40000 enih in drugih (svojih!), ki so na obeh sprtih straneh padli v tej njihovi bratomorni vojni, so lahko le napisali: "Padli so za domovino". Tam leži tudi Franco. Picassova slika Guernica pa je izdelek, ki ga je ustvaril ob tem žalostnem norenju in nemškem udarcu po njegovih ibercih. Kaj hočem povedati: tudi pri preštevanju kosti moraš na koncu poklicati pamet in nehati s sovraštvom, ne glede na to, kako težko jeto storiti. Kajti če tega ne storiš, boš lahko preštevanju le še dodajal nove, a sveže.
korintos23
10. 05. 2018 17.16
+11
Zmagovalci imajo vedno prav! V Nemčiji je na dan umrlo včasih tudi 20-30 tisoč civilo ob zavezniškem bombardiranju, Hamburg, pa se nihče ne spomni da je to bil zločin! To je bilo plačilo za tisto kar so oni Evropi povzročili!
Maddox
10. 05. 2018 17.06
+11
Ka je janševci, a ste se užgali na forumi....mama zlata...eni in isti
korintos23
10. 05. 2018 17.17
+8
Shadow0426
10. 05. 2018 17.03
-30
Čisto standardno sprenevedanje in preusmerjanje pozornosti izdajalcev Slovenije... Ne gledat kaj smo mi naredili z našimi izdajami Slovencev, glejte kaj so delali komunisti...
korintos23
10. 05. 2018 17.17
+15
Še sedaj delajo norosti v SDS, so se spreobrnili, veš pubec?
neosnaplanetu
10. 05. 2018 16.55
-17
Pritlehni murgeljc je pravi za govor o terorju rezima, ja..
BUONcaffee
10. 05. 2018 16.27
-36
Upam, da bomo praznovali dan padca komunistične diktature pri nas in naredili kak muzej iz njihovega taborišča.
BUONcaffee
10. 05. 2018 16.25
-21
Revolucionarji so zagrešili hude zločine.
Die einemaister
10. 05. 2018 16.39
+13
očitno so slabo opravili delo, ti in tvoja familja še serjete tu
ooResnicA
10. 05. 2018 16.22
-13
.....9.maj bi moral biti dan žalosti pa izobešeni bi morale biti črne zastave.....
BUONcaffee
10. 05. 2018 16.24
-19
ooResnicA
10. 05. 2018 16.24
-15
....Slovenci smo šli iz ene diktature v če hujšo diktaturo ki je meddrugim uničila ves intelektualni cvet.....
heello
10. 05. 2018 17.11
+23
korintos23
10. 05. 2018 17.14
+12
Kaj se sekiraš. tebe itak med temi intelektualci ni.