Mehiški zaliv je na videz čist, kaj pa v resnici?

Mineva leto dni od najhujše ekološke katastrofe v ZDA, ko je zaradi eksplozije na naftni ploščadi v Mehiški zaliv izteklo 780 milijonov litrov nafte. Vidnih posledic onesnaženja ni več, na tisoče prizadetih prebivalcev pa posledice še vedno občuti.

Zaradi izlitja najbolj trpijo ribiči, posel je upadel tudi restavracijam, saj ljudje še danes dvomijo v morske dobrote iz Mehiškega zaliva. Tudi turizem se le počasi pobira. Cena, ki jo plačujejo narava in različne živalske vrste v zalivu, pa še ni znana.

Nesreča se je zgodila na ploščadi Deepwater Horizon v lasti podjetja BP. 20. aprila 2010 zjutraj je iz vrtine začela bruhati zmes blata, vode in plina, ki je nato eksplodiral. Ploščad se je potopila kilometer in pol globoko na morsko dno, v morje pa so začele iztekati ogromne količine nafte.

Začela se je obsežna operacija, s katero so poskušali zapreti vrtino in očistiti morje, v kateri je sodelovalo 48.000 ljudi, 120 letal in 2000 plovil. Pod nadzorom ameriške obalne straže je operacijo vodilo podjetje BP, saj se je pokazalo, da ameriška zvezna vlada nima ne znanja ne ljudi ali opreme za take dogodke.

Ocene o količini nafte, ki se izteka v morje, so bile vedno bolj črne. BP je uvodoma priznal, da se v morje izlije 1000 sodov nafte na dan, ameriška vladna agencija NOAA je nekaj dni pozneje ocenila, da se jih 5000. Ocene so rasle in rasle. Ob dokončnem zaprtju vrtine 19. septembra je obveljalo, da je izteklo skupaj okoli 4,9 milijona sodov nafte oziroma okoli 780 milijonov litrov nafte.

BP je sprva vrtino poskušal pokriti s posebnim pokrovom, ki pa ni deloval, saj so cevi na vrhu, skozi katere so nameravali odvajati nafto, zamrznile. Podobno se je končal tudi drugi poskus konec maja, je pa iztekanje nafte vsaj nekoliko omejil. Uspelo je v tretje s 40-tonsko kapo, ki je polovila nafto. Obenem so v morju vrtali rešilni vrtini; delo so končali 19. septembra, ko so vse skupaj zabetonirali.

BP je privolil v oblikovanje 20 milijard dolarjev vrednega sklada za poplačilo škode, vendar večina ljudi zavrača po 5000 dolarjev odškodnine na osebo in nadaljuje s tožbami. Tožbe proti vsem vpletenim podjetjem je decembra lani vložila tudi zvezna vlada, da bi zagotovili, da škode ne bodo plačali iz proračuna. V tožbi med drugim piše, da obtoženci niso ustrezno nadzirali vrtine, niso uporabljali najboljših in najvarnejših tehnologij za vrtanje ter niso ustrezno vzdrževali opreme, zaščitili osebja, opreme in okolja.

Na dnu še vedno nesnaga

Toplejša voda z več mikroorganizmi in redkejša nafta v Mehiškem zalivu naj bi prispevali k hitrejši razpršitvi izlite nafte kot v primeru Exxon Valdeza. Vode okrog zaliva leto dni po katastrofi delujejo na videz čiste, vendar naj bi bilo na morskem dnu še vedno precej nesnage, ki jo lahko dvigne kakšen močnejši orkan.

Neznanka za ljudi in okolje za zdaj ostajajo kemikalije, ki so jih ob nesreči uporabljali za razprševanje nafte. Delavci, ki so odstranjevali naftne madeže, pa naj bi zboleli za številnimi boleznimi.