Pred haaškim sodiščem so zaslišali prvo pričo obrambe Slobodana Miloševića upokojeno profesorico mednarodnega prava in nekdanjo Miloševićevo tesno sodelavko Smiljo Avramovo. Kot je povedala, je bil Milošević leta 1991 'obseden z ohranitvijo Jugoslavije v primerjavi s slovenskimi in hrvaškimi secesionisti'. Kakršnakoli omenjanje ideje 'Velike Srbije' je najmanj smešno, je še dodala.
Šlo je za vprašanje pravic narodov
Miloševićeva izjava, da 'morajo vsi Srbi živeti v eni državi' naj bi se nanašala na pravico narodov bivše Jugoslavije do samoodločbe, ki jo je zagotavljala ustava SFRJ, je pojasnila Avramova, in ne na idejo 'Velike Srbije'. Ob tem je zagotovila, da nekdanjega predsednika ni nikoli slišala govoriti o uporabi vojaških sredstev za zavzetje določenega ozemlja.
Po 'nezakoniti odcepitvi Slovenije' leta 1991, naj bi Milošević poudarjal, da ne gre obtoževati vseh Slovencev in da je treba ohraniti dobre odnose z ostalimi jugoslovanskimi republikami, je dejala Avramova.
Mesić naj bi lagal
Pričevanje hrvaškega predsednika Stipeta Mesića je bilo lažno, je zatrdila prva priča obrambe. Kot je znano je Mesić dejal, da je bila Avramova spomladi 1991 po tajnem srečanju z Miloševića in tedanjega hrvaškega predsednika Franje Tuđmana članica srbske ekipe, ki se je s hrvaškimi strokovnjaki pogajala o razdelitvi BiH ter o novih mejah med Srbijo in Hrvaško.
Po njenih besedah naj bi šlo za pogovore neodvisnih intelektualcev iz Srbije in Hrvaške, na katere jo je res povabil Milošević, govorili pa so o tem, ali lahko v primeru odcepitve ostanejo meje takšne, kot so bile določene s sklepi na zasedanju AVNOJ. Po besedah Avramove so bile prave meje postavljene po prvi svetovni vojni, Hrvati pa se s tem niso strinjali.
Milošević za mirno pot
Milošević naj bi bil sicer leta 1991 na pogajanjih v Haagu pripravljen na mirovna pogajanja o državnih mejah, ker je bilo prebivalstvo na Hrvaškem mešano, oblasti v Zagrebu pa so bile nagnjene k etnično čisti državi, je dejala Avramova, ki je za odcepitev Hrvaške obtožila 'razdiralno teroristično organizacijo', Hrvaško osvobodilno gibanje. Omenjeno gibanje je po besedah priče od leta 1945 do leta 1991 delovalo proti Jugoslaviji.
Avramova je krivdo za razpad SFRJ pripisala vsem drugim razen Srbom – od Slovencev, ki naj bi se izživljali nad JLA, do Bošnjakov, ki naj bi izvajali grozodejstva v obkoljenih vojašnicah JLA v Tuzli in Sarajevu.
Milošević kritiziral svojega zagovornika
Milošević se je na njeno popolnoma nekritično, s tem pa tudi neprepričljivo pričanje, odzval z besedami, da vprašanja, ki jih postavlja zagovornik, ki so mu ga vsilili, Steven Kay, niso v skladu z njegovim konceptom obrambe in mu kvečjemu škodijo. Sodišče Miloševiću namreč ni dovolilo zaslišati priče, to delo so namenili Kayu, vendar pa mu niso odvzeli možnosti, da po Kayu tudi on zasliši pričo obrambe, kar pa je Milošević zavrnil, saj zavrača sodelovanje s Keyem.
Obtožbe ne držijo
Avramova je zanikala obtožbe, da je Milošević na začetku 90-ih let izvajal politiko etničnega čiščenja in nasilnega zavzemanja teritorija na Hrvaškem in v BiH, saj naj bi storil vse, da do vojne v nekdanji Jugoslaviji ne bi prišlo. Nekdanji jugoslovanski predsednik tudi naj ne bi nikoli načrtoval izgona Nesrbov iz Jugoslavije, nasprotno, oni so celo kot begunci prihajali v Jugoslavijo.
Milošević ni imel, tako Avramova, nobenega vpliva na JLA, za razliko od tedanjega predsednika predsedstva SFRJ Mesića in zveznega premiera Markovića, Srbi na Hrvaškem pa so se sami organizirali in branili. Nekdanji politični voditelj bosanskih Srbov Radovan Karadžić naj bi imel mnogo večji vpliv na Srbe v BiH, kot obtoženi, zato mu je tudi s težkim srcem prepustil vlogo glavnega pogajalca v Daytonu.
