Milošević je Anastasijevića vprašal, ali je slišal za sklepe hrvaških oblasti marca leta 1991, da se odpusti vse Srbe in se jih prisili k odhodu, v nasprotnem primeru pa da se to doseže z njihovimi aretacijami in uboji. Pri tem je Milošević kot odgovorna za pregon med drugim omenil Tomislava Merčepa in Branimirja Glavaša. "Ali ste to povezali z odporom, ki so ga Srbi nudili lokalnim oblastem," je pričo še vprašal Milošević. Anastasijević je odgovoril, da je o tem bral šele pozneje v hrvaškem časopisju,
Anastasijević je še povedal, da je v okolici Vukovarja videl prizore, ki so bili v nasprotju s poročanjem srbskih državnih medijev. Medtem ko je v Beogradu poslušal poročila o silovitih napadih hrvaškega Zbora narodne garde (ZNG), pa je sam videl, da so bile v glavnem uničene hrvaške vasi, srbske pa so ostale bolj ali manj nedotaknjene. Na vprašanje, ali je bil tudi sam priča zločinom, je beograjski novinar odvrnil, da je večkrat videl, kako so srbski prostovoljci odvedli ujete pripadnike ZNG iz hiš, nato pa je bilo slišati streljanje. Prav tako se je na lastne oči prepričal, da na območju Vukovarja nihče ni preprečeval ropanja.
Milošević je pokol 200 ujetih Hrvatov iz vukovarske bolnišnice na Ovčari novembra 1991 pripisal "lokalnemu obračunu". Anastasijević pa je pri tem dejal, da mu je prvi človek protiobveščevalne službe JLA Aleksander Vasiljević zatrdil, da so bile sile nekdanje jugoslovanske armade vpletene v ta poboj.
Anastasijević je še dejal, da je leta 1994 v bitki za Goražde v BiH videl topove na jugoslovanski strani meje, ki so, kot so mu takrat zatrdili lokalni prebivalci, streljali prek meje v BiH. Milošević je te trditve zanikal. Priča je tudi potrdila, da je leta 1992 v Foči videla pripadnike srbske garde, ki naj bi bila takrat povezana z vodjo Srbskega gibanja za prenovo Vuka Draškovića.
