Najbolj znani obtoženec haaškega Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v šest strani dolgi izjavi ostro obsoja beograjske oblasti zaradi "zločinskega preganjanja" njegove soproge Mire Marković in sina Marka Miloševića, za katerima so razpisali tiralici. Večernje novosti pišejo, da so predstavniki preiskovalnih organov, ki raziskujejo atentat na Đinđića, nedavno poskušali zaslišati Miloševića v Haagu in da so ostali "praznih rok", ker niso ugodili njegovi zahtevi, naj bo pričanje posneto. Časnik piše, da je Milošević izjavo napisal 17. avgusta, verjetno z namenom, da bi povedal vsaj del tistega, česar ni hotel zaupati preiskovalcem iz Beograda.
Milošević trdi, da so ga nove oblasti v Srbiji marca 2001 osumile izmišljenih kaznivih dejanj in ga aretirale samo zato, da bi ga lahko poslale v Haag. Namen sedanjih obtožb, da je vpleten v umor Stambolića in poskus atentata na voditelja nekdaj najmočnejše opozicijske stranke SPO Draškovića pa je, kot piše Milošević, "preprečiti ali vsaj omiliti očitni polom lažnega sodišča v Haagu, ki je sredstvo vojne proti naši državi in ljudstvu".
Milošević: Zemunski klan je produkt sedanjih razmer v državi
Srbski preiskovalci so med drugim želeli od Miloševića izvedeti, ali je bil on oz. njegova oblast povezana z organiziranim kriminalom. Nekdanji predsednik ZRJ je v pismu odločno zatrdil, da v času njegove vladavine v Srbiji ni delovala kriminalna skupina iz beograjske občine Zemun (t.i. zemunski klan), katere pripadniki so med glavnimi osumljenci za umor srbskega premiera Đinđića. Zemunski klan je, kot je zatrdil Milošević, neposredna posledica vedenja sedanjih oblasti ter vloge, ki so jo imele skupine in posamezniki med izvedbo puča 5. oktobra 2000.
Milošević tudi zanika, da bi imel on sam ali kdo drug iz vrha tedanje oblasti kakršnekoli osebne stike s pripadniki sedaj zloglasne enote za posebne operacije (JSO). Osebno naj ne bi poznal niti tedanjega poveljnika Legijo, ki je prvoobtoženi za umor Đinđića. Prvič naj bi se pogovarjal z Legijo 31. marca 2001, ko je slednji prišel v njegovo rezidenco z nalogom za aretacijo.
Za napade na Draškovića in Stambolićev umor nisem imel motivov
Nekdanji predsednik ZRJ je precejšen del pisma namenil svojemu botru in nekdanjemu predsedniku Srbije Stamboliću, ki je bil ugrabljen 25. avgusta 2000, šele med preiskavo atentata na Đinđića pa je bila pojasnjena njegova usoda. Preiskovalci so našli njegove posmrtne ostanke zakopane na Fruški gori v Vojvodini, preiskava pa naj bi pokazala, da so bili tudi v ta zločin vpleteni pripadniki JSO in njen poveljnik Legija. Milošević je poskušal pojasniti, da ni imel nikakršnega razloga za likvidacijo svojega nekdanjega najboljšega prijatelja in sodelavca.
Milošević je še napisal, da je preiskovalce iz Beograda zanimal tudi poskus umora voditelja SPO Draškovića oktobra 1999 blizu Beograda in junija 2000 v Budvi. V pismu pa komentira samo drugi neuspeli poskus in zatrjuje, da njemu oz. tedanjim oblastem ta incident zanesljivo ne bi bil potreben. Med prvim poskusom atentata na Draškovića oktobra 1999 na ibarski magistrali blizu beograjske občine Lazarevac jo je Drašković odnesel z manjšimi poškodbami, umrli pa so njegovi štirje najbližji sodelavci. V Budvi pa je še vedno neznana oseba v Draškovića v njegovem stanovanju izpraznila cel šaržer in ga pri tem lažje ranila.
Milošević brani ženo Miro in sina Marka
Milošević je na več mestih v pismu omenjal svojo soprogo Miro in sina Marka, ki so ju oblasti "na tako podel način ločili od njega". Soprogo hvali kot univerzitetno profesorico in pisateljico, ki je napisala deset knjig, in kot osebo, ki je "bolj kot kateri drugi razumnik nasprotovala vojni, nasilju, primitivizmu, izkoriščanju in suženjstvu, enako odločno pa se zavzemala za mir, svobodo in enakopravnost".
Njegov sin Marko pa je mladenič, ki se je opredelil "za samostojno prebijanje skozi življenje" in ki je pomagal drugim. Edina krivda Mire in Marka naj bi bila to, da sta del njegove družine, zatrjuje Milošević, ki se ob koncu pisma obema zahvaljuje za "njuno dobroto".
