Avtorica prispevka: Tina Čuček
Gre za karizmatičnega 62-letnega libijskega samodržca, v očeh zahoda pa terorista, ki je po prepričanju mnogih legendarni revolucionar in borec proti zahodnemu imperializmu.
Da se odpove orožju za množično uničevanje, je modra odločitev in pogumen korak, je svojo odločitev neskromno komentiral Gadafi. Na zahodu o razlogih njegove "nenadne državniške modrosti" za zdaj le ugibajo.
"Zdi se mi, da se je Gadafi ustrašil tega, kar se je zgodilo v Iraku. Američani bi le s težavo ponovili kaj podobnega v Iranu ali Severni Koreji, Libija pa bi bila bolj ogrožena," meni Hans Blix, nekdanji vodja inšpektorjev ZN.
Čeravno se je o možnosti mednarodnega nadzora nad oborožitvijo z ZDA in Veliko Britanijo začel pogovarjati marca, ko so se začeli napadi na Irak, in se prepovedanemu orožju odpovedal le nekaj dni potem, ko so Američani ujeli Sadama Huseina, Gadafi zatrjuje, da ni klonil pod pritiski ZDA.
Večni borec proti ameriškemu imperializmu je na čelu Libije od leta '69, ko je kot 27 - letni polkovnik z državnim udarom prevzel oblast. Kot prvi arabski voditelj je v začetku sedemdesetih nacionaliziral nafto in na podlagi svoje t.i. tretje univerzalne teorije, nekakšne mešanice komunizma, arabskega nacionalizma in starogrške demokracije, začel graditi sekularno državo, v kateri ima na papirju vso oblast ljudstvo, v realnosti pa največji brat med brati - Moamer el Gadafi - Libiji vlada s trdo roko. Opozicija je prepovedana, preganjanje in zapiranje drugače mislečih pa redna praksa.
Revolucionar Gadafi se nikoli ni odpovedal beduinskemu življenju pod šotorom. Prav zaradi kamel in šotorov, ki jih najraje postavi pred luksuzne hotele, ter ženske osebne straže, so njegovi obiski v tujini vedno privlačili medije. Casanova permanentne revolucije je svojo več kot tridesetletno kariero posvetil predvsem združevanju arabskega sveta in boju proti zahodnemu imperializmu. Na vrhu neuvrščenih v Harareju leta '87, ko so ob že očitnem koncu hladne vojne izgubili svojo težo tudi neuvrščeni, je napovedal nov pakt.
Nikoli ni ustanovil pakta, pač pa poseben nagradni sklad za boj proti imperializmu. Največ nagrad, v milijonih dolarjev, je prejel kubanski predsednik Fidel Castro. V sedemdesetih in osemdesetih je izdatno podpiral, kot sam pravi, borce za svobodo, npr. palestinsko osvobodilno organizacijo, irsko republikansko armado, baskovsko ETO ter mnoge druge teroristične organizacije.
Po vrsti terorističnih napadov na ameriške cilje Evropi, v katere je bila vpletena Libija, je leta '86 takratni ameriški predsednik Reagan ukazal letalski napad na Libijo in proti njej uvedel sankcije. Med več deset žrtvami bombnega napada na Tripoli, je umrla tudi Gadafijeva hčerka. Podtaknjena bomba na ameriškem letalu, ki je leta '88 strmoglavilo na škotski Lockerbie, naj bi bila Gadafijevo maščevanje. Ker ni hotel predali glavnih osumljencev za napade, so leta '92 proti Libiji uvedli sankcije še Združeni narodi in jih ukinili septembra letos, ko je Libija priznala odgovornost za napad in pristala na plačilo skoraj 2,7 milijarde dolarjev odškodnine družinam 270 žrtev.
Nekaj političnih točk je Gadafi dobil že lani, ko je s posredovanjem pri filipinskih upornikih dosegel izpustitev sedmih zahodnih talcev. Zdaj, ko se je odpovedal prepovedanemu orožju, pričakuje še umik ameriških sankcij in izbris iz ameriške teroristične liste. Ameriški predsednik Bush je takrat izjavil, da je libijska vlada sprejela pomembne odločitve in dokazala, da misli resno, zaradi česar ji bodo zaupanje povrnili. "Libija lahko spet najde varen in ugleden prostor v mednarodni skupnosti. Sčasoma pa se lahko izboljšajo tudi njeni odnosi z Združenimi državami," je povedal Bush.
Odkar se mu je izjalovil projekt združitve arabskega sveta, Gadafi v sebi vidi novega voditelja podsaharske Afrike. V prihodnosti se namerava ukvarjati tudi z nogometom. Lani je postal drugi največji lastnik italijanskega nogometnega prvoligaša Juventusa. Leta 2010 pa bo, kot je dejal, v Tripoliju gostil svetovno nogometno prvenstvo.
