Moderni prisluškovalci narave

Deževalo je kot iz škafa. Z avtomobilom sem se vzpenjala po zavitih cestah in brezpotjih in v vasi Kališovec sredi krških hribovij končno zagledala svoj cilj. Na prvi pogled sicer opuščeno kmetijo, ki pa  je z vsakim korakom bližje začela govoriti povsem drugačno zgodbo. Stoletna kmetija je namreč pred tremi leti postala dom Aljaža Plankla in Katje Koncilja, ki ju druži ljubezen, tudi do narave, do njenih obnovitvenih zmožnosti in do zdrave hrane. Aljaž je nekakšen moderni hlapec, ki je znanje in izkušnje več let pilil na kmetijah in svoje znanje predajal naprej. Katja je strokovnjakinja s področja agrikulture in okolja, ki se je po študiju prehranske nevroznanosti v tujini vrnila domov, spoznala Aljaža in se pridružila podjetju Naj raste. Tega sta pred leti ustanovila Aljaž in njegov somišljenik Danijel Motaln, strastni gozdar in naravovarstvenik. In sicer ker sta želela ljudem vzbuditi globji stik z naravo, pa da bi bili aktivnejši tudi v smeri prehranske varnosti in regeneracije okolja.

 Radodarna (ne)ukročena divjina

Kljub dežju smo se odpravili na sprehod po posestvu. Zdelo se mi je, da se sprehajam po precej zaraščeni divjini, kjer vse raste nekako neurejeno. Jasno, saj je pomlad in vse poganja v svojem brezglavem divjanju, sem si mislila.  A ko sem prišla bližje, sem videla, da ima ta neurejenost pravzaprav točen namen in da prav vse stoji in raste tam s točno določeno nalogo. Ker nekatere rastline rade rastejo v sožitju z drugimi, druge ne, ene imajo raje sončno stran, druge ne itd.. Zaenkrat še zelo mlada drevesna stebelca so bila posajena v pravih razmakih, in vsa tako raznovrstnih imen, da sem na koncu preštela nešteto njihovih plodov, ki jih bosta lastnika lahko pobirala skozi celo leto. 

"Seveda!" je mojim mislim odgovoril Aljaž, "tudi pozimi je tu ogromno različnih gomoljnic, pa korenovk, pa na kakšnem drenu se zna kakšen sadež zaradi mraza še bolj omedit." Zanimivo. Zakoračila sem v travo. Pazi, tu raste bršljanasta grenkuljica! me opozori Katja ob mojem nevednem koračenju po visoki travi. Zazrem se v tla, pa vidim le regratove liste, dva pokončna šparglja, ki silita v nebo in ogromno zaplato plevela. "Ja, veliko ljudi to odlično pokrovno rastlino jemlje kot plevel. A je zdrava in užitna," mojim vprašujočim očem, kje vendar je ta bršljanka, odgovori Katja. Stlačim si jo v usta. Malo se delam, da mi je všeč. Dajem rastlini priložnost. Potem pa si le priznam. Očitno moje brbončice krebuljico tretirajo kot okus po kozi. "Ja, morda je res specifičnega okusa," me potolaži Katja. A  kozjo teorijo okusa zaznavajo le moji končiči. Vsaj tako so trdili vsi ostali prežvekovalci s kupom zelenih listov v ustih. Če ne drugega smo pa vsi izgledali kot koze. Okus sem si hitro popravila s sladkim surovim špargljem, pa še malo regrata čez. Zanimivo, naredili smo le nekaj korakov, pa sem že spravljala v želodec darove narave. "Drugo leto bodo obrodili tudi ti lešniki," mi pokaže Katja mešani nasad grmovnic.

Kokošje kosilnice

Dobro, pravite da ni nobenega prevelikega dela, da samo pustite naravi, da raste, ampak kositi pa vendar morate? Ha, pa sem jih dobila. Sužnji posestva res da niso, a vseeno jim jemlje čas. Ne, to za nas opravijo kokoši, mi odgovori Aljaž. Resno!? A nedaleč stran sta res stali premična ograda, po kateri so se veselo sprehajale kokoši in premični kokošnjak, v katerem je ena od operjenih gospa ravno znesla jajce. Priznam, da me je pogled na vesele brskalke med travnimi bilkami razveselil. Ne maram pogledov na ograjene živali, ki so obsojene na vsakodnevno životarjenje. Te kokoši pa se nenehno selijo in uživajo točno tako kot bi morale uživati vse kokoši v naravi. Dve jajčki sem našla, je zaklicala Katja. Pa ravno prej je bila na obhodu. Kokoši so očitno res dovolj srečne, sem si mislila, medtem ko sem se vračala nazaj proti hiši. Ko sem šla mimo toplerja, sem pod njim zagledala Danijela, kako lušči lešnike. Kaj ni še nekaj minut nazaj na tablici urejal novo zasaditev za eno od njihovih strank? Včasih so bila takšna opravila priložnost za druženje. Danes je marsikomu nebodigatreba in gre po lešnike raje v trgovino. Ampak kaj ni ravno to nekaj lepega, da človek vidi od kod hrana pride, se za njo tud malo potrudi? Strinjala sem se z Danijelom. Morda bi ljudje znali hrano bolj ceniti, če bi jo morali v celoti pridelati sami, ali pa vsaj nekaj narediti zanjo.

 Narava sama pove, kaj posaditi

Med ljudmi morda velja prepričanje, da je pridelava lastne hrane naporno in garaško delo, polno odrekanja. Morda vse to res drži, ampak le zato, ker se pravzaprav borimo proti naravi sami. Borimo se s pleveli, škodljivci, boleznimi. Borimo se proti neurejenosti in rasti izven naših simetrično začrtanih okvirjev. Če nehamo tako vztrajno kontrolirati naravo, bomo bistveno manj obremenjeni, hrane pa bomo lahko imeli dovolj skozi celo leto. Naša naloga je le, da postanemo nabiralci, kar so bili ljudje tisočletja nazaj in pustimo rastlinam, da rastejo same. Tako razmišljajo ti trije prisluškovalci narave, ki trajnostne nasade sadijo po vzoru gozdnega ekositema, in mu dodajo še različna sortna drevesa ter grme z večjimi plodovi. In potem človek lahko nabira in nabira. Biti suženj zemlje je brezpredmetno, lahko pa z njo zelo dobro sodeluješ, meni trojica.

Prvi so podobno prakso začeli razvijati Avstralci že pred sedemdesetimi leti.  Zaradi suš. Zadnjih 5 let povpraševanje po takšnih sistemih raste tudi v Evropi, razlaga Danijel: Ker tudi v Evropi kar hitro izgubljamo naravno pestrost, ki smo jo imeli še pred desetimi leti in nam je bilo to samoumevno. In za trajni ekosistem, kjer se kar naenkrat ustvari tudi prava živalska pestrost ni nujno, da ima človek ogromno posestvo. Dovolj je že zaplata zemlje pred hišo. Bo manjša, a kljub temu pestra, ne bo pa seveda samooskrbna. Lahko pa ena slovenska povprečna štiri članska družina na recimo 2000 kvadratih metrih zemlje pridela večino hrane, ki jo potrebuje zato, da lahko normalno živi.

Naj raste narava in mi v njej

Kmalu me je v hišo zvabil vonj po umešanih jajcih. Z nedavno nabranimi šparglji in koprivami. Zraven mi je Katja ponudila še posušene kostanje. Za sladico. Ljudje smo res že skoraj povsem pozabili na hrambo izobilja. Suhi kostanji so bili sicer res da precej trdi, a okusni prav tako, kot bi jih jedla pečene. Sladki. Tudi moka iz njih je podobnega okusa in za povrh ima še precej nizek glikemični indeks. V usta sem si zbasala še palačinko iz nje in razmišljala, kako orgazmično okusno bi šele bila ženitev palačinke z lešnikovim namazom, na katerega so čakali ravno pred kratkim olupljeni lešniki pod kozolcem.

Videti, slišati in občutiti takšno preprostost življenja za kratek čas, je res lepo, sem razmišljala, a si hrati tudi priznala sama sebi – da pa človek začne resnično tako živeti, se mora vseeno osvoboditi določenih spon modernega časa,  bolj prisluhniti sebi in naravi, pa ob tem tudi spoznati, da je hrana resničen dar narave.

Naj torej raste! Narava in mi v njej!