Svet

Morilec v zaporu: Bojim se samo ene stvari – svobode

Ljubljana, 02. 08. 2022 12.51 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 5 min
Avtor
Sara Volčič
Komentarji
2

Človek, ki ga bom obiskala v zaporu na Dobu, je približno moje starosti. Približuje se torej Abrahamu. In težko je verjeti, a polovico svojega življenja je že zaprt zaradi umora. Še sedem let kazni mu preostaja, a zunaj na svobodi nima več nikogar, ki bi ga bil pripravljen vzeti k sebi, je tako rekoč brezdomec. Lahko bi že zaprosil za pogojni odpust, a raje ostaja v zaporu, kjer spi na toplem, ima streho nad glavo in se počuti varnega. Boji pa se samo ene stvari, kot mi je ob srečanju zaupal: svobode.

Ladislava Žagarja se dobro spominjam še iz sojenja na ljubljanskem okrožnem sodišču. Tam smo poslušali, da je večkrat napadel istega župnika, ki mu je velikokrat pomagal in mu dajal denar. Zaradi njega je bil že kot mladoletnik nameščen v vzgojni dom Jarše, sledila je premestitev v Prevzgojni dom Radeče, ker je, kot pove, ukradel avtomobil. Ko je prišel na svobodo, je vsakič poiskal župnika in ga slej ko prej napadel. Bil je tudi v zaporu, ker ga je hudo telesno poškodoval. Enkrat je poskusil oropati nekega drugega župnika.

Sara Volčič
Sara Volčič FOTO: POP TV

Na sodišču je bil bolj tih, oblečen v svetlejšo jeans jakno, tega se dobro spominjam. Deloval je plašen, nenevaren, saj je tudi bolj drobne postave. Že takrat sem si težko predstavljala, kako se je lahko spravil nad močnejšega in krepkejšega moškega in ga tudi umoril.

V samski sobi na Dobu mi vrata odpre še bolj suhljat moški, precej bled. Preseneti me, ko mi ob pozdravu pove, da se tudi on mene spominja. Vedel je celo, na kateri strani za njim sem sedela v sodni dvorani. Kako ne, si potem mislim. V tisti dvorani se je pisala njegova prihodnost in tam je bil še zadnji stik z večjo skupino ljudi, ki je zato verjetno ostala zelo natančno zapisana v njegovem spominu. Od tod ga je namreč pot vodila naravnost v zapor.

Preseneti me, ker je zelo zgovoren. Nisem pričakovala, da se bo tako odprl. Brez težav opisuje vse, kar se mu je v življenju zgodilo, in kar me najbolj preseneti in zelo presune, je to, da svojega dejanja ne obžaluje, pa četudi mu je vsaj po moji oceni uničilo življenje. "Od desetega leta starosti pa do zdaj ne vem, če sem vsega skupaj na svobodi preživel štiri leta. Stalno sem bil po ustanovah, zatem po zaporih. Še zdaj se velikokrat vprašam: 'Lado, pa ti je bilo tega treba?' In vedno pridem do istega zaključka. 'Ja, treba je bilo'."

Kako to, da človek ne obžaluje tako groznega in nasilnega zločina? Župnika je umoril s kuhinjskim nožem, ki ga je tik pred tem kupil v trgovini. Trgovki je rekel, da potrebuje največji nož, ki ga imajo v trgovini. Na njeno vprašanje, zakaj potrebuje tako velik nož, pa je mirno odvrnil, da bo "zaklal svinjo". Trgovka ni imela kaj, kot da mu nož proda, a si verjetno niti v sanjah ne bi predstavljala, da ga kupec potrebuje zato, da drugemu človeku vzame življenje. Župnika je čakal več ur. Kar je sledilo, je natančno opisal, kot bi se zgodilo včeraj. A iz pietete pokojnika opisa umora ne bomo objavili.

Zakaj je to storil? Zakaj je venomer iskal, terjal denar in napadal, nazadnje pa umoril istega župnika? Povedal je: "Ker si je to zaslužil. Ko sem bil star devet let in sem bil ministrant v njegovi cerkvi, me je spolno zlorabljal. Jaz sem to takrat povedal svoji stari mami, pri kateri sem tedaj živel, a pri nas je bila Cerkev na prvem mestu in babica mi je vedno rekla: 'Lado, ne govori, ker Bogec vse sliši.' Zato sem vzel usodo v svoje roke," mi pove in me s tem spravi v zelo neprijeten položaj.

Namreč da ga je župnik zlorabljal, je Žagar povedal že na sojenju, a tega niso nikoli raziskali. O tem ni prav nobenega dokaza. To pa ne pomeni, da se to ni moglo zgoditi. Če se je to zgodilo in bi to v prispevku zamolčala, bi žrtev znova oškodovala, ji povzročila škodo, ker ji ne bi verjela. Zato verjamem njegovim besedam, četudi dopuščam možnost, da je lahko bilo tudi drugače ali pa da je doživel silo s strani katerega drugega župnika.

A ne glede na to, kar opisuje, je treba poudariti, da umor ni nikoli pravična kazen za nikogar, ne glede na to, kaj je ta oseba storila. Nasilje je vedno napačna odločitev. In temu v zaporu na Dobu posvečajo veliko pozornost, saj tam pristane veliko tistih, ki težave in stiske ne znajo reševati drugače kot s pestmi.

Zakaj? Na to je odgovorila nekdanja pedagoginja na Dobu, zdaj zaposlena v Generalnem uradu URSIKS-a, Vanja Jakopin: "Veliko teh ljudi je imelo zelo težko otroštvo v smislu disfunkcionalne družine, nasilja v družini, zanemarjanja, alkohola v družini, ponekod tudi droge, torej odvisnosti staršev, takšne in drugačne. In ti ljudje niso imeli nekih meja, niso imeli nekega reda, niso imeli tiste osnovne vzgoje, ki so je deležni ostali ljudje." 

Tudi Žagarjevo otroštvo je bilo naravnost grozljivo. Staršema alkoholikoma so ga odvzeli že pri nekaj mesecih, ker sta mu, tako je povedal, dajala piti rum, da bi spal in jima ne bi povzročal preglavic z jokom, tako kot to počnejo ostali dojenčki. Pri rejnikih je bil deležen nasilja, zato je, ko je bil večji, kot je opisoval, pobegnil k babici. A kaj, ko mu babica ni verjela, da se v cerkvi dogajajo grde reči, ker Bog vse sliši in se ne sme grdo govoriti.

Če je Ladislav Žagar doživel vse to, kar je povedal pred našo kamero, je velika žrtev. Na žalost je nasilje, ki ga je doživel v rani mladosti, potem povzročal drugim. Morebiti je do tega prišlo, ker ga nihče ni naučil, kako ravnati, ko imamo težave, in koga poklicati na pomoč, če nam domači ne verjamejo, da se nam je zgodilo nekaj grdega. 

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1