Na začetku bodo v morje spustili 13 velikanskih opor. Pri načrtu sodelujejo Velika Britanija, Rusija in Nizozemska. Teleskop bo raziskoval zvezdnato nebo, toda pri tem ne bo ''gledal'' navzgor ampak navzdol. Samo celotna debelina Zemlje ga bo namreč lahko zaščitila pred ostalim zanj nezaželenim vesoljskim sevanjem. S takšno konstrukcijo je možno ujeti nevtrinske delce, ki lahko preletijo ogromne razdalje in jih ne uklonijo magnetna polja. Večji del nevtrinov z lahkoto leti skozi Zemljo, le pri redkih trkih z drugimi delci nastanejo energijsko visoko nabiti delci, imenovani muoni.
Detektorji na Antaresu bodo zaznavali vzbuhe čerenkovskega (po ruskem fiziku Pavlu Čerenkovu) sevanja, ki bodo nastajali pri medsebojnem vplivu teh muonov z morsko vodo. Signale s teleskopa bodo po podvodnem kablu prenašali na breg, kjer jih bodo obdelali in tako izračunali točno smer, iz katere so nevtrini iz vesolja prileteli. O nevtrinih vemo zelo malo. Nekateri od njih nastajajo med jedrskimi reakcijami na Soncu, mnogi drugi pa priletavajo iz zelo oddaljenih virov - eksplozij supernov, izbruhov sevanja gama, iz jeder drugih osvetij.
