Na poti do neodvisnosti

Črno goro na njeni poti do uveljavitve neodvisnosti čaka vrsta nalog, trenutno pa je zanjo najbolj pomembno čimprejšnje priznanje tujine, vključitev v mednarodne organizacije in nadaljevanje pogajanj z Brusljem o približevanju Evropski uniji. Vzporedno s tem se bo morala s Srbijo dogovoriti o prihodnjih odnosih, z Beogradom pa poskrbeti še za "pokop" zadnje jugoslovanske države (SČG).

Sicer pa se vse bolj jasno kaže, kako je bila Srbija nepripravljena na samostojnost Črne gore. V Beogradu je zaradi izida referenduma prišlo do ostrih notranje političnih sporov in burnih razprav okoli nerešenih odprtih vprašanj. Do političnega spora je zaradi nadzora nad srbsko vojsko že prišlo med predsednikom Borisom Tadićem in premierom Vojislavom Koštunico, saj si oba želita poveljstva.

Vnel se je tudi boj za stolček zunanjega ministra, na katerem bi hotel še naprej sedeti Vuk Drašković. Po položaju pa vse bolj stegujejo roke tudi Koštuničevi koalicijski partnerji.

Samostojno življenje za obe državi

Črna gora je na referendumu pridobila neodvisnost ne le zase, ampak tudi za Srbijo, ki se je sicer zavzemala za ohranitev SČG. Po potrditvi izida plebiscita čaka obe članici zadnje jugoslovanske tvorbe kopica formalnosti za uveljavitev njune neodvisnosti in začetek samostojnega življenja. Pa vendar bodo ovire Črne gore in Srbije na tej poti precej različne.

Beograd in Podgorica nista izboljšala odnosov niti po strmoglavljenju srbskega predsednika Slobodana Miloševića oktobra 2000. Zaradi opredelitve obeh za vstop v EU je Bruslju bolj ustrezalo, da se pogaja z eno kot pa dvema državama. Zato je februarja 2003 ob posredovanju EU tudi prišlo do rojstva nove državne tvorbe Srbije in Črne gore, katere ustava je obema članicama dopuščala ločitev po treh letih skupnega življenja.

Črna gora se je odločila za referendum o neodvisnosti in ga 21. maja tudi priredila kljub temu, da ustava skupne države izrecno določa, da bodo mednarodni dokumenti, ki so se nanašali na skupno državo, v primeru črnogorske osamosvojitve v celoti veljali za Srbijo kot naslednico, in da kot republika, ki izstopa iz SČG, ne deduje pravice do mednarodnopravne subjektivitete.

Ko bodo končni rezultati nedeljskega glasovanja objavljeni v državnem uradnem listu, bo eden prvih korakov, ki jih namerava storiti Podgorica, sprejetje referendumske odločitve v republiški skupščini, kar bo pomenilo tudi formalno potrditev neodvisnosti države.

Oblasti so aprila pripravile akcijski načrt nalog za uveljavitev Črne gore kot samostojne države, vključno z deklaracijo o neodvisnosti, ki naj bi jo prav tako sprejela skupščina. Deklaracija vsebuje naloge glede dosege mednarodnega priznanja Črne gore in njenega včlanjevanja v mednarodne organizacije, začenši z Združenimi narodi, oziroma v vse tiste, v katerih je Srbija zdaj podedovala sedež SČG.

Za Črno goro je izrednega pomena tudi čimprejšnje priznanje njene neodvisnosti s strani EU, čeprav je Bruselj tudi po referendumu ponovil, da bo zanjo po osamosvojitvi potreben nov pogajalski mandat za sklenitev stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma, za Srbijo kot naslednico državne skupnosti pa le spremenjeni mandat za nadaljevanje pogajanj.

Tadić: Beograd bo zanesljiv prijatelj

Vzporedno s koraki na mednarodnem področju bo Podgorica z Beogradom morala poskrbeti tudi za dokončno ukinitev SČG, kar naj bi prav tako trajalo nekaj mesecev. Že prihodnji teden naj bi dosedanje skupne zvezne ustanove delovale na nižji ravni, saj je predsednik in premier SČG Svetozar Marović napovedal odstop z obeh položajev.

Tudi glede prihodnjih odnosov Črne gore in Srbije ni pričakovati večjih zapletov, saj sta dosedanji članici SČG že vrsto let dejansko živeli povsem ločeno in imeli različen gospodarski sistem, skupna pa jima je bila le še vojska in samo delno tudi zunanja politika.

Beograd je nekajkrat zavrnil ponudbo Podgorice za dialog o odnosih Črne gore in Srbije po referendumu, kljub temu pa je zanikal njene trditve, da se v gospodarskih odnosih med njima ne bo ničesar spremenilo po morebitni ločitvi. Beograd, ki se je zavzemal za ohranitev SČG, je posebej izpostavljal tudi prihodnjo usodo približno 260.000 Črnogorcev, ki živijo v Srbiji.

Ne glede na to, je srbski predsednik Boris Tadić po referendumu zatrdil, da bo Srbija odprta za pogovore s Črno goro glede vseh vprašanj, ki zadevajo prihodnost obeh držav po ločitvi. Čeprav je ponovil, da mu je bila ljubša državna skupnost SČG, je Podgorici še sporočil, da bo imela v Beogradu zanesljivega prijatelja ter političnega in gospodarskega partnerja, poudaril pa je, da pričakuje od Črne gore enak odnos do Srbije.

Razdeljena črnogorska družba

S hujšimi problemi se Podgorica utegne soočiti na notranjepolitičnem področju, saj je referendumski rezultat potrdil popolno razdeljenost črnogorskega družbe, ki povrh vsega nima večinskega ljudstva.

Za pridobitev neodvisnosti so bili ključni glasovi Bošnjakov in Muslimanov, ki jih je v Črni gori skupno 13,7 odstotkov, ter Albancev (7 odstotkov) in Hrvatov (1 odstotek). Politični voditelji vseh so pred referendumom javno zatrjevali, da so manjšine opredeljene za ločitev od Srbije.

V prid njihovim trditvam govori tudi podatek, da se je na popisu 2003 za Črnogorce izreklo 40, za Srbe pa 30 odstotkov prebivalcev.

241 pritožb podpornikov skupne države

Blok za ohranitev državne skupnosti Srbije in Črne gore je na republiško referendumsko komisijo vložil 241 pritožb v zvezi z nedeljskim potekom glasovanja na referendumu za neodvisnost Črne gore. Referendum je bil povod za današnjo slovesno sejo vlade premiera Mila Đukanovića za zaprtimi vrati, po poročanju srbskih medijev pa zatem izjave za javnost niso predvidene.

Kot je na današnji novinarski konferenci pojasnil eden od voditeljev bloka za ohranitev SČG Predrag Popović, se pritožbe nanašajo na potek glasovanja na 178 voliščih v trinajstih črnogorskih občinah, ker je v volilne sezname vpisanih okoli 120.000 od skupno 485.000 volilnih upravičencev, kolikor jih ima Črna gora. Največ pritožb se nanaša na volišča v Podgorici, in sicer 50.

Popovič je zatrdil, da je bilo v volilne sezname Črne gore v zadnjih dveh mesecih vpisano 3.300 ljudi, ki živijo v Srbiji, 800 ljudi s Kosova ter 1600 ljudi iz BiH, kar je skupno 5.700 novih glasovalcev. Ta podatek pa po njegovih besedah "nedvoumno napeljuje na sklep, da je referendumski rezultat sumljiv". Zakaj je dovoljeno glasovati na referendumu 3.300, ne pa vsem 260.000 črnogorskim državljanom, ki živijo v Srbiji, se je še vprašal Popović.

Republiška referendumska komisija, na čelu katere je slovaški diplomat František Lipka, mora o vloženih ugovorih odločiti v štiriindvajsetih urah, če jih bo zavrnila, pa ima blok za ohranitev SČG pravico pritožiti na ustavno sodišče Črne gore.

Popovič je tudi zatrdil, da se v primeru zavrnitve pritožb ne bodo pritožili na črnogorsko ustavno sodišče. "Piko na i za to zgodbo mora dati Evropska unija, ne pa premier Milo Djukanovič in njegovo tako imenovano ustavno sodišče," je še povedal.

Zaradi spornih glasov iz Srbije na nedeljskem referendumu se je pritožil tudi vodja beograjskega gibanja za skupno državo Srbije in Črne gore Ljubomir Tadić, sicer oče srbskega predsednika Borisa Tadića. O tem je obvestil vodjo misije Evropske komisije v SČG v Beogradu Josepha Lloverasa in ga spomnil, da je na predlog t.i. Beneške komisije in Evropske unije odvzeta pravica 260.000 črnogorskim državljanom, ki živijo v Srbiji. Tadić je izpostavil, da so na referendumu imeli pravico glasovati črnogorski državljani, ki živijo v tujini in imajo tudi druga državljanstva.

Zakon o referendumu opredeljuje več rokov za vložitev pritožb najprej občinskim volilnim komisijam, v primeru njihove zavrnitve pa republiški referendumski komisiji. Zadnja instanca je črnogorsko ustavno sodišče, ki mora celotni pritožbeni postopek končati s svojimi odločitvami o morebitnih ugovorih do 1. junija. Zakon še določa, da mora komisija končne rezultate objaviti najpozneje v petnajstih dneh od dneva referenduma.