Na zaporniško malico v Stari pisker

Zapor je v neposredni bližini tržnice, na drugi strani je mestna ulica s sodiščem, tako da je velika prednost celjskega zapora, da pravosodni policisti tu zaprte pripornike na sodišče pospremijo kar čez notranji hodnik, ki povezuje obe stavbi. Stari pisker ima nadvse zanimivo zgodovino, v drugi svetovni vojni tudi eno najbolj mračnih. V njem so nemški okupatorji zapirali najbolj zavedne Slovence, ubili so 374 talcev, med njimi tudi ženske in otroke. Spomin na krute zgodovinske dogodke hranijo na notranjem dvorišču, kjer je tudi muzej.

Ostali del zapora ponuja, ne glede na to, da je zapor, precej živahnejšo podobo. Tokrat sem zapor – ki je zapor za mlajše osebe in mladoletnike (trenutno imajo le enega), četudi v zadnjem času zaradi prezasedenosti drugih zaporov v državi tu nameščajo tudi starejše obsojence – obiskala v času, ko je velik del države bil že na poti na lepše in brezskrbne dni brez dela. A zapor je ustanova, v kateri delo nikoli ne zastane, niti v času praznikov ne. In poudariti je treba, da v zaporih ne delajo samo zaposleni, med katerimi še vedno kronično primanjkuje zlasti pravosodnih policistov, temveč v velikem delu tudi obsojenci in priporniki. 

Zapor ni brezplačen hotel s tremi zvezdicami, kot ničkolikokrat preberem v komentarjih pod svojimi prispevki in članki. Vedeti je treba, da veliko vseh za delovanje zapora pomembnih del opravijo ravno zaprte osebe. Nobena kuhinja v nobenem zaporu ne bi sploh mogla delovati, če v njih ne bi delali tudi kaznjenci in kaznjenke, slednje v ženskem zaporu na Igu.

Delo poteka vselej pod budnimi očmi kuharjev inštruktorjev, ki pa jih trenutno tudi primanjkuje, zato v zaporih upajo, da bodo našli nove kandidate za ženski zapor na Igu, zapor na Dobu in na Povšetovi v Ljubljani. In zakaj bi nek kuhar želel delati v zaporu, me je zanimalo. "20 let sem delal v nekem hotelu, zdaj, zadnjih 12 let, delam v zaporu in ni mi žal," je ob srečanju v zaporniški kuhinji za oddajo Svet na Kanalu A povedal kuhar inštruktor Dušan Selič. 

Kot največjo prednost je izpostavil veliko ugodnejši delovni čas, kot ga je imel denimo v hotelu. "Mnogokrat sem bil že na vratih, ko se je nenadoma pojavil nov gost in moral sem nazaj na delovno mesto. V zaporu ni tako, urnik je določen in je veliko prijaznejši, vsakič pa delo zaključimo ob uri, ki je določena, ni podaljševanja," je dodal Selič. Delo ni nevarno, kajti v kuhinjo spustijo vedno najbolj pridne, preizkušene, zaupanja vredne obsojence, za delo z njimi pa ni potrebno nobeno dodatno znanje. Inštruktorji kuharji pa so zelo veseli, saj se zavedajo, da marsikomu od zaprtih spremenijo življenje na bolje in pomagajo naši družbi postati boljša in varnejša.

Medtem ko sem kramljala z inštruktorjem, so v kuhinji pridne roke obsojencev in enega pripornika v hitrem tempu pripravljale malico za tiste, ki znotraj zapora delajo v Javnem gospodarskem zavodu Rinka. Vzdušje ni bilo prav nič zaporniško, živahna glasba na radiu, vsi delavci v kuhinji so vselej oblečeni v bela oblačila, le njihov šef ima še kuharsko kapo na glavi. "Zjutraj jih zbudimo ob 5.30, v kuhinji se delo začenja ob 6. uri, saj morajo pripraviti po tri obroke dnevno za trenutno 105 zaprtih oseb, dodatno pa še malico za delavce JGZ Rinka," mi pojasni direktor celjskega zapora Tomaž Bračko.

Tudi sicer veliko zaprtih tako v Celju kot v ostalih zaporih dela. "V kuhinji dela od osem do 11 zaprtih oseb, na hišnih delih imamo še štiri zaposlene, med drugim imamo še dva pleskarja, ki redno pleskata, obnavljata zavod, v delavnicah JGZ Rinka pa dela v povprečju še 16 zaposlenih," še doda Bračko. Veliko potrebnih opravil v zaporih ne plačuje država oziroma davkoplačevalci, temveč delo opravijo zaprti sami in tudi na ta način poplačujejo družbi škodo, ki so jo s kaznivimi dejanji povzročili. Za delo sicer prejmejo nekakšno nagrado, a nikoli ne gre za visoke zneske, le za enega, morda dva stotaka. Z delom se naučijo reda, naučijo se vsak dan zjutraj vstajati, česar zunaj niso počeli.

"Ker delam v kuhinji, imam neko rutino. Pojem zajtrk, potem grem na 'šiht'. Ko delam zjutraj, končam z delom ob enih, potem imamo rekreacijo, sprehod v notranjem dvorišču in je že večer," mi zaupa pripornik Edin Elezi, ki je v zaporu sicer že drugič – ne želi izdati, zakaj. Trenutno v celjskem priporu čaka na začetek sojenja, ki bo potekalo na ljubljanskem okrožnem sodišču.

Tako kot ostali zaporniški kuharji, s katerimi sem govorila, so to mladi moški, ki jim ogromno pomeni tudi obiskovanje zaporskega fitnesa. Vanj ne more vsak, fitnes je že nagrada za spoštovanje pravil in sodelovanje v dejavnostih, ki jih zavod zanje določi. Da je spoštovanje pravil res prava pot, je ugotovil tudi 24-letni Denis Džaferovski, ki je po polovici prestane kazni aprila prvič lahko šel iz zavoda za dve uri. Prosti izhod mu ogromno pomeni in zanj sta to spodbuda in priznanje, da ga v zaporu 'ni lomil' in da je sprejel odgovornost za svoje kaznivo ravnanje. 

V zaporu je opravil tudi izobraževanje, nacionalno poklicno kvalifikacijo za pomočnika kuharja, ki je na voljo v vseh zaporih in za marsikoga pomeni tudi pridobitev prvega poklica. Tudi Denis razmišlja, da bi lahko iskal zaposlitev v teh vodah. A v zaporu se je naučil še marsikaj drugega. "Tu sem se naučil, da moram sam poskrbeti zase. Da če si ne pospravim postelje, mi je nihče ne bo. Da če si ne operem svojih 'cot', mi jih nihče ne bo ... Naučil sem se stvari, ki so koristne za življenje," je zaupal in z malce zadrege na moje vprašanje, kdo je te stvari zanj počel, ko je bil na prostosti, iskreno odvrnil: "Pač mamica pa fotr ..."

Ob našem obisku je skupina zaporniških kuharjev pod vodstvom kuharja inštruktorja ravno pripravila in oddala malico delavcem, obsojencem v JGZ Rinka. Ti si zaslužijo še ta obrok poleg treh obrokov dnevno, ki jih prejemajo vsi zaprti. Da, delo izlakoti človeka. In ker smo pošteno delali tudi mi, so tudi nam velikodušno za nagrado ponudili malico, ki so jo pripravile roke kaznjencev. Kakšna je bila, ste lahko videli v oddaji Svet na Kanalu A.