Najhujša nesreča po Titaniku: umrlo 852 ljudi, le 137 so jih rešili iz valov

Bil je 28. september 1994, natančno četrt stoletja nazaj, in na Baltiku se je odvijala tragedija. Na trajektu Estonia, ki je iz estonskega Talina plul v Stockholm, je bilo skoraj tisoč potnikov. Natančneje – 989. Le 137 jih je preživelo. Zgolj vsak sedmi.

Preživeli so poročali o dveh močnih kovinskih pokih malo po polnoči, nato pa se je vse zgodilo zelo hitro, poroča STA. Voda je vdirala v trajekt, ki se je vedno bolj nagibal. 

"Vladal je kaos, ljudje niso vedeli, kaj naj storijo," je povedal eden od preživelih, estonski mehanik Neeme Kalk. Znašli so se v neurju, trajekt se je nevarno zibal, ko so se potniki v paniki prerivali proti palubi. "Ljudje so hiteli na krov. Številnim starim ni uspelo priti na reševalne čolne, mladim je. Zadnje, kar smo videli, je bila lupina Estonie, ki je izginila pod valovi," je dejal.

Trajalo je vsega pol ure.

Tragedija v razburkanem morju

Ko je Estonia izplula na 14-urno vožnjo proti Stochkholmu, je močan veter že razburkal morje, a kljub temu nihče ni niti pomislil, da bi se potovanje lahko končalo tragično. Takšne razmere niso na Baltskem morju nič posebnega in 189-članska posadka jih je bila vajena. Čeprav je bilo napovedano poslabšanje vremena, kapitana Arva Andressona ni skrbelo. 

Nekaj ur pozneje, ob 1.24, je poslal en in edini klic na pomoč. "Na pomoč. Na pomoč. To je Estonia ..." je začel. Po nekaj besedah je zavladala tišina. Najbrž je zmanjkalo elektrike, verjetno zaradi vdora vode v strojnico, so pozneje ugibali. Ko so po eni uri na prizorišče prispeli reševalni helikopterji, je bilo za večino ljudi na trajektu že prepozno.  

Številni niso uspeli priti niti iz svojih kabin, preden je zmanjkalo elektrike in je ladjo zajela črna tema. Drugi v paničnem prerivanju preprosto niso bili dovolj močni, tretji so dosegli palubo, a niso imeli časa, da bi se vkrcali na reševalne čolne. Preživeli so pripovedovali, kako so videli sopotnike skakati v morje. A edino upanje za rešitev je bilo lažno, voda je imela zgolj deset stopinj, premalo, da bi zdržali. Ko so po eni uri na prizorišče prispeli reševalni helikopterji, je bilo za večino potnikov in članov posadke že prepozno.  

501 potnik je bil iz Švedske, 232 jih je bilo iz Estonije. Na trajektu je bilo 70 policistov iz Stockholma, ki so se vračali s službenega potovanja, skupina 52 upokojencev iz švedskega mesta Norrkoping in šolarji iz Švedske in Estonije. 

Prazni reševalni čolni 

Na pomoč so poslali 26 helikopterjev iz Finske, Švedske in Danske, pet trajektov je obrnilo in odplulo na pomoč. Morje je bilo polno reševalnih čolnov, so pripovedovali reševalci, številni so se zaradi visokih valov prevrnili. Naslednjih 24 ur so v morju iskali preživele. "Videla sem ogromno reševalnih jopičev in reševalnih čolnov. Videla sem ljudi v vodi. Videla sem žive in mrtve," je o grozljivi izkušnji dan kasneje povedala medicinska sestra Katarina Hult-Langton iz Švedske, ki je bila del ekipe na enem od helikopterjev. Pilot helikopterja Johan Larsson je takrat dodal, da so bile razmere na reševalnih čolnih tako slabe, da sprva sploh niso mogli oceniti, kdo na njih je živ in kdo mrtev. "Poskušal sem izbrati tiste, ki so bili videti najbolj šibki in najbrž ne bi preživeli noči. To je bila grozljiva izbira," je dejal.

"Tako majhnega se počutiš, ko se nad tvojo glavo dvigajo 10-metrski valovi," pa je dejal Risto Leino, ki se je kot reševalec po vrveh spuščal s helikopterja. 

Vzrok nesreče 25 let pozneje še vedno ni znan. 

Teorije zarote: na trajektu je eksplodirala vojaška oprema

Preiskovalna komisija, ki je preučila nesrečo in na katero so letele ostre kritike, je glavno krivdo za tako hiter potop več ton težkega trajekta pripisala predvsem napačno skonstruiranemu ščitniku na premcu in napakam posadke, ki so jo večinoma sestavljali Estonci. Ti zaključki pa vse do danes niso utišali ugibanj o resničnih vzrokih potopa trajekta, ki je bil leta 1980 izdelan v nemški ladjedelnici Meyer-Werft.

Nesporno je, da se je ščitnik na premcu 157 metrov dolge ladje na odprtem morju odprl in se nato odlomil, zatem pa je lahko ogromna količina vode hitro in neovirano vdrla na palubo za avtomobile. To je bil tudi edini del ladje, ki so ga našli na odprtem morju. A so se pri tem tudi končala vsa pojasnila.

Zakaj se je to zgodilo, pa kljub brezkončnemu prerekanju v različnih komisijah še vedno ni dokončno jasno. Natančen vzrok nesreče, ki bi prinesel tudi sodne posledice za odgovorne, tako tudi po 25 letih ostaja neznanka. To pa še vedno ne da miru preživelim in svojcem žrtev.

Uradni organi so večkrat zanikali namigovanja, da bi lahko do brodoloma privedla sabotaža ali eksplozija bombe na trajektu, ker da naj bi ta prevažal vojaško tehnologijo. Oblasti so sicer potrdile, da so na Estonii nekaj dni pred nesrečo prevažali vojaško opremo.

Švedska vlada kljub večkratnim zahtevam preživelih in svojcev pokojnih ni držala obljube o dvigu ladje ali iskanju trupel v razbitinah. Namesto tega so Estonio z zakonom razglasili za grob za okoli 700 v razbitinah ujetih žrtev. Novih načrtov za dvig trajekta ni.