Trump je po srečanju deloval zadovoljno. Če bo mir na Korejskem polotoku zdržal, si bo Trump za to pripisal vse zasluge. A dejansko zmagovalec srečanja ni Trump, ampak Un. Ker situacija ne ustvarja vtisa, da je Trump ukrotil Una, ampak da je ta deloval kot bi se vedel državnik – v dobro svojega ljudstva in sveta.
Od sovražnika številka ena do dobrodušnega voditelja
A Kim Džong Un ni državnik, ampak diktator, ki je po novem za svetovni politični oder očitno sprejemljiv. Z včerajšnjim srečanjem se je iz nacionalnega patriarha, ki vlada z železno roko, povzpel v člana mednarodne skupnosti, ki se fotografira s svojim vplivnim kolegom, javno podpisuje listine, svet pa vsemu skupaj ploska.
Propaganda, ki bi si jo Un težko izmislil celo v domačem medijskem svetu, kjer se nič ne zgodi brez njegovega blagoslova. O tem, da jo bo izkoristil za domače utrjevanje položaja, seveda ne gre dvomiti.
Vse skupaj spominja na največjo politično rehabilitacijo vseh časov. Trump je Unu celo osladno laskal z izjavami, da je "izjemno talentiran mož", ki "ima rad svojo državo". Vprašanje, če bi se s tem strinjali vsi, ki ždijo v severnokorejskih političnih zaporih – če bi za dogajanje seveda vedeli.
Včeraj smo tako gledali razvoj dogodkov, ki bi si jih še pred nekaj meseci težko zamislili. Takrat so med Severno Korejo in ZDA padale grožnje, Trump je severnokorejski režim označil za brutalnega, sistem, pred katerim bi bilo treba zaščititi ljudi, saj ne spoštuje niti osnovnega človekovega dostojanstva. Dejal je celo, da so "na mizi vse možnosti", kar so nekateri razumeli celo kot grožnjo, da je pripravljem pritisniti na "velik jedrski gumb". Namesto tega je zdaj Unu razkazal svojo "zverino" – razkošno vozilo.
Brutalnega dogajanja v Severni Koreji ni neposredno omenil, večinoma so molčale tudi organizacije, ki običajno povzdignejo glas, ko gre za države, kjer se sistematično kršijo človekove pravice. In Severna Koreja je sinonim za kršenje človekovih pravic. Na tem področju se je Un izkazal za prav tako krutega kot njegov oče in ded.
V poročilu Združenih narodov o Severni Koreji iz leta 2014 piše, da se tam dogaja "iztrebljanje ljudi, mučenje, zapiranje ljudi, da se dogajajo posilstva, nasilni abortusi in drugo seksualno nasilje, preganjanje na osnovi političnega prepričanja, vere, rase in spola, da se ljudi nasilno preseljuje, da ljudje skrivnostno izginjajo, poleg tega pa še umirjo od lakote. Ljudje naj bi tam živeli v strahu, ljudi pa naj bi na prisilno delo v taborišča za politične zapornike pošiljali brez sojenja in brez, da bi družinam povedali, kje so. Ljudi naj bi silili k delu in življenju v nečloveščih razmerah, rezultat pa naj bi bila smrt več tisoč ljudi, ki so v zadnjega pol stoletja umrli v severnokorejskih taboriščih".
Un torej predstavlja vse, kar mednarodna javnost v teoriji prezira. Po brutalnem ravnanju s svojim ljudstvom bi se lahko brez težav kosal z nekdanjim libijskim voditeljem Gadafijem ali nekdanjim iraškim diktatorjem Huseinom, meni več analitikov.
A že vse odkar je svojim športnikom dovolil odhod na olimpijske igre v Južni Koreji in še posebej od srečanja z južnokorejskim voditeljem, svet miži. Najbrž v upanju, da bo to Una odvrnilo od ogrožanja svetovnega miru. Prav tako pa si najbrž redko kdo želi, da bi Severna Koreja, če bi bil razplet dogodkov drugačen, in bi zrušili Una, država padla v kaos, kot se je v preteklosti v državah, ki so bile v primežu diktature, že zgodilo.
Unu so se uresničile sanje
Vseeno pa ne gre pozabiti, da naj bi po nekaterih podatkih v severnokorejskih taboriščih ždelo okoli 130.000 politični "oporečnikov". Usmrtitve so prej stalna praksa kot posebnost, med drugim naj bi dal diktator, ki vselej hlepi po spoštovanju, vplivu in oboževanju, pokončati generala, ki si je drznil zadremati med njegovim govorom.
Tako ni presenetljivo, da je nekaj spletnih komentatorjev srečanje komentiralo z besedami, da je bilo vse skupaj videti kot nekakšna verzija oddaje "sanjska ženska", kjer se v kvazi-realnih okoliščinah rojevajo ljubezni. Trumpa so označili za "od občudovanja zadetega tekmovalca na zmenkarijah". Še posebej po tem, ko je ameriški predsednik hvalil Unov intelekt.
Trumpovo Unu naklonjeno vedenje, ki je bilo za slednjega najbrž uresničenje vseh sanj, je šlo tako daleč, da so se nekateri vprašali, ali je pozabil na smrt Otta Warmbierja, v Severni Koreji ujetega in mučenega Američana.
Trump samodržcem po svetu rad očita njihove napake. Tokrat je menil, da so razmere v Severni Koreji najbrž res slabe, a "so slabe še kje drugje". Kima pa imajo njegovi ljudje "radi". Trump mu celo zaupa, da se bo držal "dogovora", v katerem pa ni ravno veliko podrobnosti o samem procesu denuklearizacije Severne Koreje.
Zaslepljeni s šovom
Unov gladek vstop na svetovni politični parket je po svoje tudi zasluga medijev, saj so se mnogi bolj kot z vsebino srečanja in akterjema, ukvarjali z vsemi čudaštvi in spremljevalnimi dogodki, ki so se dogajali ob robu – od hrane, do straniščne školjke, oblačil in telesne govorice.
Predvsem ameriški osrednji, na demokratsko stran nagnjeni mediji ob srečanju Trump – Un enostavno niso mogli iz svoje kože oziroma pasti, v katero so se ujeli že pred Trumpovo volilno zmago – in sicer, da vse, kar počne, presojajo skozi izrazito nenaklonjenost do predsednika. To je bilo precej očitno tudi včeraj, ko je CNN-ov analitik Max Boot dejal, da je sestanek s severnokorejskim voditeljem nekaj, kar "bi lahko storil vsak ameriški predsenik pred Trumpom". A se to ni zgodilo. MSNBC-jev Jon Meacham pa je zatrdi, da "samo zato, ker se nekaj še ni zgodilo, to ne pomeni, da gre za kaj zgodovinskega". Na račun preučevanja banalnosti pa je ušla kakšna pomembna tema, ki jo odpira srečanje.
Oba naklonjenosti lačna akterja dobila, kar sta želela. Kaj pa dobi svet?
Konec dneva sta tako Trump kot Un sicer dobila, kar sta želela – oba sta okrepila svoj ego in položaj na mednarodnem odru. Prvi se kot neizkušen politik in nemogoč diplomat lahko pohvali, da je gradil dialog in svet naredil bolj varen, drugi se lahko pred lastnim ljudstvom pohvali, kako ga je "po zaslugi raketnega gumba poslušala vsa mednarodna javnosti".
Zaenkrat lahko zmago razglašata oba, čeprav Un nekoliko glasneje. Čas pa bo pokazal, ali bo ultimativni zmagovalec res svetovni mir. Zaenkrat je včerajšnji sestanek za takšne ocene poskrbel za preveč šova in premalo vsebine o tem kaj, kako in kdaj se bo začela v praksi razpletati denuklearizacija Severne Koreje.
Med tistimi, ki upajo, da ne gre le za predstavo za javnost, ki obema akterjema prinaša politične točke, je ameriški veteran korejske vojne iz leta 1953 Norbert Carter, ki je spregovoril za ameriške medije: "Res si nisem mislil, da se bo zgodilo kaj takšnega." Je dejal o srečanju Trump – Un: "Res bi bilo krasno, če bi se stvari spremenile."
Carterja še vedno preganja podobe, ki jih je videl med vojno – skladovnice trupel brutalno pomorjenih ljudi. Kaj se ne sme ponoviti, mu je več kot jasno: "Vesel sem, da so se začeli pogovarjati. Mislim, da bo zdaj, ko je bil storjen prvi korak, lažje."
Politiko pa skrbi. Celo Trumpove republikance. "Prebral sem vse izjave, pa še vedno ne morem razvozlati, ali sta se dogovorila kaj konkretnega ali ne. Ne morem se odločiti ali se je sploh zgodilo kaj, kar moramo praznovati," je dejal Bob Corker. Na koncu je, pravi Corker - in s tem se strinja tudi večina njegovih kolegov . na potezi Un. Ta se bo očitno moral odločiti ali bi bil po novem raje nekakšen umirjen državnik ali pa še naprej zlovešč diktator, ki rožlja z orožjem.
Srečanje Trump - Un je zrastlo na temeljih obojestranske želje po lastni koristi. Dokler se bo "transakcijsko poslovanje" vpletenim politično splačalo, se bo nadaljevalo. Svet pa lahko le upa, da bo trajalo dovolj dolgo, da bo to v dolgoročno korist svetovnega miru, sčasoma pa tudi severnokorejskega ljudstva.
KOMENTARJI (68)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.