Čeprav vrh Busheve administracije, Donald Rumsfeld, Colin Powell, George Bush sam in njegov tiskovni predstavnik Ari Fleicher, vsaj enkrat dnevno zatrdijo, da je zavezniška koalicija številčnejša od tiste leta 1991, dejstva kažejo drugače (ZDA, VB, Avstralija, Bolgarija, Češka, Poljska, Slovaška, Danska, Španija in Ukrajina).
Če bi tokrat po vsej sili hoteli sestaviti primerljivo koalicijo napadalcev, bi pogojno lahko govorili o trinajstih državah, vendar jih kar deset od njih sodeluje le z enotami za dekontaminacijo in saniteto. Vendar Washington tokrat precej bolj glasno poudarja navezo držav, ki napad podpirajo načelno, z odprtjem svojega zračnega prostora, še bolj pa gre za moralno podporo. Ta koalicija res šteje impresivnih 45 držav, toda med njimi so tudi takšni eksoti kot Etiopija, Maršalovi otoki in Kostarika.
Zaradi velike podpore v prvi zalivski vojni ZDA takrat moralnih podpornic sploh niso preštevale. Med zaveznike Bela hiša šteje tudi večino podpisnic vilenske deklaracije, vendar Slovenije ne najdemo na seznamu. Res pa je, da vlada za zdaj še ni odločala o odobritvi preletov in prehodov za ameriško vojsko. Velik delež podpore tako odpade na vzhodno Evropo, kar Bela hiša razlaga z dejstvom, da nekdanji sovjetski sateliti vedo, kaj pomeni osvoboditev izpod tiranije. Druga največja razlika v primerjavi s prvo zalivsko vojno pa je nesodelovanje arabskih držav.
Napad podpirajo samo tri iraške sosede, katerih bogastvo monarhov je odvisno od ameriških nakupov nafte, prebivalstvo pa napadom večinoma ni naklonjeno, preostali arabski svet pa je, drugače kot leta 1991, proti. Pri podpori zahodnih držav je tokrat najbolj opazno, da med njimi ni Francozov in Kanadčanov, med najbolj zagretimi prijatelji ZDA iz tako imenovane nove Evrope pa je z 200 vojaki v regiji Poljska.
