18-letna Natascha Kampusch je izpolnila svojo obljubo in spregovorila. Po osmih letih bivanja v majhni kleti, ki se je nahajala pod garažo hiše v mestu Strasshof, le streljaj od njenega doma, je javnosti opisala, kaj vse je doživela in kakšni so njeni načrti za prihodnost.
»Vedno sem se spraševala, zakaj se je moralo to zgoditi ravno meni. Zakaj jaz, saj je na svetu več milijonov ljudi,« je novinarju Alfredu Wormu povedala Natascha. »Govorila sem si, da se nisem rodila zato, da bi živela v ujetništvu. Na trenutke sem nad svojim življenje obupala. Počutila sem se kot kokoš v rejnici. Saj ste videli moje bivališče. Bilo je majhno,« nadaljuje mladenka, ki jo je na poti v šolo ugrabil 44-letni Wolfgang Priklopil.
Misel na beg
Natascha pravi, da je vsa leta mislila le na beg in da je čakala na pravi trenutek. »Razbijala sem si glavo o tem, kdaj bo za beg pravi trenutek. Kdaj bo pravi čas? Nisem mogla tvegati, še najmanj pri begu,« razlaga 18-letnica.
Priklopil naj bi bil zelo paranoičen in kronično nezaupljiv. »Če bi naredila napako, bi me za vse čase zaprl v klet. Postopoma sem si morala pridobiti njegovo naklonjenost in zaupanje,« razlaga Natascha, ki ima po mnenju novinarja izjemno bogat besednjak.
Težave z zdravjem
Ker mladenka osem let ni bila pri zdravniku, so jo v bolnišnici natančno pregledali. Dunajčanka pravi, da ima težave s srcem, česar kardiologi za zdaj še niso potrdili. »Včasih mi je srce začelo zelo hitro biti. Nato pa se je ustavilo. Bilo je, kot da bi mi na trenutke prenehalo biti. Počutila sem se omotično in vse sem videla megleno. Morda sem premalo jedla. Vedel je, da se počutim slabo, a kljub temu me nikoli ni peljal k zdravniku. Še naprej me je jezil in še naprej sem morala nositi težka vedra z zemljo,« pravi mlada dama.
'Živim čisto normalno življenje'
»Če pozabim na prehlad, sem dobro. Živim čisto normalno,« je na vprašanje o svojih čustvih na svobodi povedala Kampuscheva in dodala, da se je zelo hitro privadila na zunanji svet. »Sedaj živim z ljudmi in moram povedati, da nimam težav.«
Na družbo, sicer le ene osebe, je bila vajena že prej. »Svojo klet sem lahko vsak dan zapustila. Šla sem v zgornje nadstropje in se ukvarjala s čisto vsakdanjimi stvarmi. Ko sem opravila naloge, sem morala takoj nazaj v sobo. Tam sem spala, živela. Najhuje je bilo takrat, ko je bila na obisku njegova mati, ki je ponavadi ostala dva dni.«
18-letnica pravi, da si je lahko izbrala, ali je hotela biti sama ali pa v njegovi družbi. »Alternativi nista bili ravno spodbudni,« dodaja Natascha. Drugih podrobnosti ni želela izdati. »Ne pogovarjajva se predolgo o gospodu Priklopilu, saj se ne more braniti. O mrtvih se ne govori slabo. Misliti je treba na njegovo mater,« pravi Natascha, ki ima izjemno velik čut za pravičnost.
Sanje o umoru
Nihče ne more razumeti, kako je Natascha lahko osem let živela v kleti, ki je bila velika 4 krat 3 metra. Dekle pravi, da je bila občasno klavstrofobična in pogosto lačna. »Včasih sem sanjarila o tem, kako bi mu, če bi imela sekiro, odsekala glavo,« pripoveduje Natascha in dodaja, da Priklopilu pri ugrabitvi ni nihče pomagal.
Svoj beg ni načrtovala. »Odločitev je bila spontana. Tekla sem na cesto. Vrtelo se mi je. Takrat sem se prvič zavedla, kako šibka sem. Ampak, uspelo mi je,« pravi Natascha, ki je svojemu ugrabitelju pobegnila med sesanjem notranjosti avtomobila. Prikopilu je zazvonil telefon, zato je stopil stran od vozila. Natascha je takoj zgrabila priložnost. »Na cesti sem ustavljala ljudi. Nihče mi ni pomagal, ker pri sebi niso imeli mobilnika. Skomignili so z rameni in nadaljevali svojo pot. Panično sem tekla naprej in skočila čez ograjo na nek vrt. Bilo je kot v akcijskem filmu. Opazila sem odprto okno in ogovorila gospo, ki je stala v kuhinji. Rekla sem ji, naj takoj pokliče policijo.«
O ugrabiteljevem samomoru
Priklopil si je nekaj ur po begu vzel življenje. Natascha je tudi tokrat poudarila, da je bila Priklopilova smrt nepotrebna. »Nihče se ne bi smel ubiti. Meni in policistom bi lahko še marsikaj razložil. Iz svojega prijatelja Ernsta H. (Priklopil ga je pred samomorom prosil za pomoč) in strojevodje je naredil morilca. Vedela sem, da se bo ubil,« še dodaja Natascha.
Čeprav si je Natascha ves čas močno želela družbe, je svoj prosti čas pametno zapolnila. »Veliko sem brala in delala. Pomagala sem mu graditi hišo. V kleti sem se počutila kot v ječi,« pravi 18-letnica.
Nazaj k družini
Takoj po osvoboditvi se je Natascha umaknila v samoto. Celo s svojimi starši ni želela imeti stikov. Pogovarjala se je le s terapevti in kriminalisti. Kljub temu mladenka poudarja, da se s starši dobro razume. »Ljubim svoje starše. Slišala sem za govorice, da smo se sprli. Nič od tega ne drži,« razlaga Natascha, ki meni, da je bila situacija za njene starše hujša kot zanjo. Natascha se namreč spominja, kako je v časopisu brala, da policija išče njeno truplo in kako se je ustrašila za svoje starše. »Mislili so, da sem mrtva. Občutek, da so me živi že pokopali, je bil neznosen.«
O svoji materi, ki je bila kar lep čas glavna osumljenka, je povedala: »Ni nama treba biti skupaj, da veva, da spadava druga k drugi. Spomin na mojo družino je bil ves čas z mano. Rada jih imam in oni imajo radi mene.« Z materjo načrtujeta križarjenje, pred potovanjem pa se namerava Natascha cepiti proti raznim boleznim. »Najprej proti gripi,« dodaja dekle, ki pri višini 160 centimetrov tehta le 42 kilogramov.
Načrti za prihodnost
In kaj namerava sedaj? »Najprej bi rada naredila maturo. Morda se bom odločila za študij. Ne vem še, kaj točo bi rada počela. Vse je še odprto. Zanima me namreč veliko stvari. Od psihologije do novinarstva. Vedno sem si želela postati igralka, saj me umetnost zelo zanima. Tudi pisateljica je lep poklic. Sicer se še nisem odločila, ali bom svoje življenje zlila na papir.«
Najbolj se boji lakote
Natascha je vedno verjela v svetlejšo prihodnost. Upanje bi 18-letnica sedaj rada poklonila tudi drugim. Razmišlja namreč o ustanovitvi dveh fundacij oziroma o dveh projektih. »Rada bi se zavzela za ugrabljene ženske v Mehiki in za lačne v Afriki, saj iz lastnih izkušenj vem, kaj pomeni lakota in kako manjvredne se lačni počutijo,« pravi 18-letnica.
Med ujetništvom pa so Natascho včasih obiskale tudi temnejše misli. »Bili so trenutki, ko sem bila prepričana, da me nihče več ne išče in da me zato tudi nihče ne bo našel.«
Višje kazni za ugrabitelje
Natascha je bila prepričana, da bi moral Priklopil za najmanj 20 let v zapor, če se ne bi odločil za smrt. Novica, da bi 44-letnik v ječi sedel le 10 let, jo je šokirala. Avstrijsko pravosodno ministrstvo sedaj razmišlja o povišanju kazni za ugrabitelje, s čimer se Natascha strinja. »Dobro. Z desetimi leti ne bi bila zadovoljna. Rekla sem mu, da bo 'sedel' dvajset let in ga tolažila, da bo pri 60 verjetno še dobro 'ohranjen'. Rekla sem mu tudi, da bom zbežala in da mu v zaporu ne bo hudo.«
Na vprašanje, ali verjame v Boga, je odvrnila: »To je nekaj ambivalentnega. Malo verjamem, ja. V ujetništvu sem na začetku molila, pozneje sem vero opustila. Tudi on je molil, torej mora biti nekaj narobe. Mislim, da Fidel Castro tudi moli.«
Čustven intervju Natascha, ki je izjemno inteligentno dekle, zaključuje z besedami: »Rada bi pomagala ljudem, ki so doživeli isto kot jaz.«
