Skozi stoletja je postal najbolj jasen znak papeževe smrti zvonjenje vatikanskih zvonov, zelo simboličnega pomena pa je tudi zapiranje bronastih vrat, ki jih zaprejo ob papeževi smrti, ostanejo pa zaprta do izvolitve novega papeža.
V modernih časih je bila ta tradicija zelo dvomljiva. Leta 1978, ko sta v kratkem času umrla dva papeža, te tradicije niso upoštevali. Bronasta vrata sicer vsak večer ob 20. uri zaprejo in zjutraj ponovno odprejo, zato je takšna oznanjanje papeževe smrti neprimerno za nočni čas.
Opazovalci si sicer niso enotni, ali do simboličnega zapiranja vrat pride pred ali po uradni objavi papeževe smrti. Vrata so davi odprli, tako da so se verniki lahko udeležili jutranje maše v baziliki svetega Petra.
Oči vernikov so uprte tudi v naoknice dveh oken v tretjem nadstropju papeževega stanovanja, ki gleda na Trg svetega Petra. Nekateri so prepričani, da je njihovo zaprtje prvi jasen znak papeževe smrti.
Uradno smrt Rimljanom sicer razglasi generalni vikar mesta Rim, italijanski kardinal Ruini. Vatikan bo sicer skoraj gotovo novico o papeževi smrti sporočil že prej, bodisi preko vatikanskega radia bodisi vatikanskega tiskovnega predstavnika Navarro-Vallsa, kar pomeni, da bo svet verjetno že pred uradno objavo Ruinija že seznanjen s papeževo smrtjo.
Uradna vatikanska tradicija pa veleva, da se o papeževi smrti najprej obvesti kardinala kamerlenga, ki mora nato potrditi papeževo smrt - v preteklosti je to storil tako, da je papeža po čelu udaril s srebrnim kladivcem. Kamerlengo nato papeža trikrat pokliče po njegovem krstnem imenu in če papež ne odgovori, reče svojim pomočnikom: "Papež je mrtev". Kamerlango nato s srebrnim kladivcem zdrobi papežev prstan, t. i. prstan ribiča, in zapečati papeževo delovno sobo in spalnico. O papeževi smrti nato obvesti generalnega vikarja mesta Rim (Ruini), ki o smrti obvesti javnost.
Po smrti papeža bo cerkev brez vodstva
V primeru papeževe smrti je katoliška cerkev brez vodstva, saj papež nima namestnika. Čeprav posle prevzame zbor kardinalov, ima ta zgolj omejeno oblast, ki je omejena na vodenje tekočih poslov, pripravo žalnih slovesnosti in papeževega pogreba ter organizacijo volitev novega voditelja rimskokatoliške cerkve.
Papež Janez Pavel II. je sam reformiral pravila za "čas med papežema". Neposredno po papeževi smrti mora kamerlengo zapečatiti delovne in osebne papeževe prostore. Funkcija preneha vsem visokim cerkvenim zastopnikom - državnemu tajniku in kardinalom prefektom. Na položaju pa zaradi vsakodnevnih nalog ostanejo kamerlengo, glavni spovednik in generalni vikar mesta Rim.
Po papeževi smrti kamerlengo v soglasju s kardinali ureja, kar "okoliščine narekujejo v obrambo pravic apostolskega sedeža in za njegovo pravično upravljanje". Pri tem mu pomagajo trije kardinali, ki jih izžrebajo (po enega iz vrst škofov, duhovnikov in diakonov), predhodno pa se mora o pomočnikih izreči kardinalski zbor.
Kardinalski zbor zaseda v dveh kongregacijah, prva je splošna, druga pa posebna. Splošne se morajo udeležiti vsi kardinali, posebno pa sestavljajo kamerlengo in njegovi trije pomočniki. Kardinalski zbor mora določiti dan in uro ter kraj in način papeževega pokopa, ki mora biti praviloma med četrtim in šestim dnevom po smrti.
