'Pri izobraževanju potrebujemo pot do dosežkov'

Marc Prensky, mednarodno priznan govornik, avtor in praktični vizionar, je skoval besedno zvezo 'digital natives' – digitalni domorodci. Gre za generacijo, ki se je rodila, ko je internet že obstajal. Dojemajo ga drugače kot starejši, ki ga sicer razumejo, a digitalni jezik ni njihov 'materni jezik'. Prensky sicer spodbuja civilizacijsko spremembo v izobraževanju, nove pristope pri usposabljanju otrok. Kakšni so poklici prihodnosti? Kako otroke spodbuditi, usmeriti, da bodo v življenjska jadra znali ujeti najboljši veter?

Na forumu smo govorili o tem, kako vlada komunicira s svojimi državljani, kako širi svoje prakse in politiko. Kako lahko v tem hitrem svetu načrtujemo izobraževanje naših otrok? Kakšne veščine potrebujejo, kakšne poklice bodo imeli?

Ni pomembno, kakšne poklice bodo imeli, ampak da jih bodo sposobni doseči. Pomembno je, da bodo znali urediti zadeve, da bodo zmožni delati na projektih – na katerih koli področjih, posebno na tistih, ki jih zanimajo. Delo se bo za njih vedno našlo, ampak morali bodo biti komunikativni, edinstveni pri svojih sanjah, interesih, strasti, sočutju in pri svojih odnosih do tehnologije. Ni pomembno, s čim se bodo ukvarjali, če bodo unikatni.

Trenutno umetna inteligenca še ni kreativna. Ali menite, da je to eno od področij, ki bi mu morali dati večji poudarek?

Pravzaprav se ne strinjam s tem. Umetna inteligenca je kreativna na določenih področjih in se vse bolj izboljšuje. Menim, da je večina ljudi tistih, ki na več področjih ni kreativnih. Lahko izboljšajo samo idejo o kreativnosti, ampak to ni dovolj. Skozi kreativnost je treba tudi kaj doseči. Če je vse, kar imaš, kreativnost, če si umetnik, ki ima zgolj dobre ideje in o njih samo razmišljaš ter jih ne uresničiš na kakršen koli način – v neki obliki, ki jo je možno deliti z ljudmi – potem ni učinka. Torej, ni poanta v kreativnosti, saj je je povsod dovolj in je imamo lahko vedno še več, gre za dosežek.

Tudi sam imam otroka, kako naj ju učim in usmerjam, kaj naj jima svetujem za prihodnost?

Ne smete jima svetovati, raje ju vprašajte. Ugotoviti morate, o čem sanjata, kakšne so njune strasti in prednosti. Recite jima: "Tukaj je nekaj predlogov o stvareh, ki jih bosta morda lahko dosegla. Imata nalogo – kakšne probleme vidita v našem lokalnem, družinskem ali skupnostnem življenju, ki so pomembni za nas? Kako lahko to popravimo? Kako lahko zgradimo ekipe?" Opogumite ju, da bosta delala pozitivne stvari za svet. Naj vas ne skrbijo področja. Mislim, da pri izobraževanju potrebujemo pot do dosežkov.

Ampak naše izobraževanje se je oblikovalo pred leti, ko so naši sistemi spodbujali veščine, ki so bile takrat pomembne, danes pa ne več toliko.

Ali ni smešno, da vi to veste in to govorite ter ne skušate svojih otrok odvrniti od takšnega šolanja? Zakaj jima preprosto ne rečete: "Ne hodita?" Tudi jaz bi svojemu otroku rad rekel ne hodi, ampak mu rečem: "Nauči se igrati šolo, ker bo to pomembno, pa čeprav posnemanje nima povezave z resničnim življenjem." Očitno in žalostno je, da ne ukrepamo na podlagi tega, kar vemo.

Kako lahko spremenimo to miselnost?

Mislim, da je pravi način, da uporabimo mlade, da delajo na tem. Na primer, vaši in moji otroci, ki ne bodo nikoli delali skupaj – če bodo hoteli, bodo rekli: "Protestiramo in ne bomo več hodili v šolo." Zakaj pa ne? To lahko naredijo. Ne gre za nas, za odrasle, da delamo za njih ali z njimi. Gre za to, da jim dajemo moč, da delajo zase.

Kako se temu izognemo, saj je tehnologija zgolj orodje?

Tehnologija ni zgolj orodje. Tehnologija je simbiotični del človeških bitij. Torej, ali ste danes prinesli svoj mobilni telefon s sabo? Ali ga imate s sabo ali ste ga pustili doma?

Ampak, sam se bom odločil, kaj bom delal s tem telefonom. Ali ga bom uporabil za pozitivne ali negativne stvari.

Ampak ne morete živeti brez njega. Torej, celotna ideja je, da ne maram videvati na eni strani ljudi in na drugi tehnološka orodja. Rad vidim simbiotični hibrid ljudi in tehnologije. Nekatere odločitve izhajajo iz ljudi, druge iz tehnologije, na primer ljudje vas bodo klicali in vi se lahko odločite, ali se boste oglasili ali ne. Vendar nam po mojem mnenju nekaj manjka – človečnost. Še vedno o sebi premišljujemo: "Mi smo ljudje, mi imamo ta orodja." Ne, mi se zelo hitro vključujemo v našo nečlovečnost in to se dogaja skoraj vsaki generaciji.

Res je, ampak še vedno lahko na orodje gledamo v smislu: naša roka je orodje, ker je del nas. Kar bi rad ugotovil, je, kako uporabiti to roko ali orodje? Kako učiti mlajše generacije, da bodo odgovorne do tega orodja ali simbiotične stvari, ki jo imamo s tehnologijo? Zato, ker imamo, denimo, politike, ki tehnologijo uporabljajo na škodljiv način. Kako naučiti prihodnje generacije, da to ni odgovorna uporaba?

Kako vzgajati dobre otroke, je bil že od nekdaj problem. Moški, ki je na grozovit način pobil ljudi na Novi Zelandiji, je uporabljal tehnologijo. Bil je obdan z vsemi mogočimi stvarmi, bil je v simbiozi s tehnologijo. Ampak bil je slab. Res je, pomagati moramo svojim otrokom, da postanejo dobri, učinkoviti, boljši ljudje, ki bodo v simbiozi s tehnologijo in bodo svet delali boljši vsak dan, da bodo svetu dodajali vrednost in da ne bodo počeli negativnih, slabih stvari. Če jih počnejo, jih opozorimo, ker želimo, da tega naslednjič ne bodo ponovili. Vedno gre za kombinacijo. Svet je poln dobrega in slabega. Svet je poln pomoči našim otrokom, da bodo šli po pravi poti. Seveda, to je del naših nalog. Ampak, kako to naredimo? Dobro je, če jih na primer poslušamo, spodbujamo njihovo pozitivno domišljijo in ne negativno. To počnemo tako, da jim pokažemo, kaj je dobro in kaj slabo in razložimo, zakaj.

Menim, da danes ne more biti primerov uporabe simbiotične povezave s tehnologijo, zato ker jo različne generacije uporabljamo drugače. Kar bi rad povedal, je, da ima tehnologija danes mnogo večjo moč kot včasih. Zato se sprašujem, ali vlagamo dovolj pozornosti v njeno etično uporabo?

Menim, da se moramo zazreti k otrokom. Reči jim moram: "Kaj lahko naredite, da izboljšate svet s telefonom, ki ga imate v svojem žepu?" Na primer, danes smo v arabskem svetu, kjer smo govorili o tem, kako lahko s telefoni popravimo brezposelnost. Na to ne gledam kot na arabski problem, ampak kot na svetovni problem. Vidim otroke, kako se navezujejo in povezujejo. Menim, da je to zdaj na njih in ne na nas. Mi preveč razmišljamo zgolj o svojih državah, svojih krajih in svojih družinah. Vidim otroke, kako rešujejo probleme v novem, če želite etičnem, ampak pozitivnem načinu. Ne maram besede etično, ampak pozitivno. Torej, ugotovili bodo, kako se povezati med sabo, kako razširiti svoje talente, kako postati edinstveni in delati v svetu iger in programiranja. To že delajo na mnogih koncih sveta in tako bo povsod. Vsak posameznik bo postal simbiotični človeški hibrid, ki bo, upajmo, izboljšal svet na svoj način.

Govorili ste o globalnih zadevah. Ali poznate primer dobre prakse sistema v svetu, ki se premika v pravo smer? Morda skandinavski sistem?

Mislim, da to ni pravi način, da tako gledamo na to. Ni držav, morda kakšna šola, ampak gre za gibanja posameznikov, skupin, ki si prizadevajo za dosežke mladih. Imam bazo podatkov, ki kaže, da tako otroci s tehnologijo kot brez nje delajo svet boljši. Ne gre za to, da se učijo matematiko, jezike ali znanost. Te stvari so staromodne. Najboljši učitelj na svetu je zdaj YouTube. Vse se lahko naučiš z njega, seveda, če je to tisto, kar si želiš. Bistvo je, da se učimo stvari, ki služijo napredku, da je to stranski proizvod, s katerim dosežemo nekaj. Torej, če želite svoja otroka popeljati v svet, ju pripeljite v svojo službo. Dovolite jima, da se naučita, kar počnete vi in kako se novinarstvo dela boljše, kako se to počne. Dovolite jima, da imata svoje kanale po svetu, ker jih imata lahko. Dovolite jima, da ustvarjata na svoj, pozitiven način. Ne govorite jima, da je študij edina stvar, kar morata početi, da bosta nekoč nekaj postala. Moj otrok to sovraži.