Nevarne 'pasti' podzemlja: zakaj so morali dečki deset dni preživeti v karanteni?

Reševalci so v trodnevni akciji med 8. in 10. julijem vseh 12 ujetih tajskih dečkov in njihovega trenerja uspešno rešili iz jame. A ker so bili v dobrih dveh tednih, kot so jih preživeli pod zemeljskim površjem, nenehno izpostavljeni številnim možnim okužbam, so morali naslednnjih deset dni preživeti v bolnišnični karanteni.

A kakšne bolezni sploh 'pretijo' iz podzemlja in kako resne so?

17 dni pod zemljo - v temi, vlagi, brez svežega zraka in ob pomanjkanju hrane je terjalo svoj davek. 12 dečkov in trenerja so po zaključku izredno zahtevnega reševanja  nemudoma odpeljali v bolnišnico province Chiang Rai, kjer so nadaljnih deset dni okrevali. A še preden so se znova srečali z najbližjimi, so morali določeno obdobje preživeti tudi v karanteni.

Dečki so bili večino časa v izolirani in sterilni bolnišnični sobi, stik z zunanjim svetom jim je onemogočala steklena pregrada. Do njih, razen bolnišničnega osebja, ni smel nihče, strogo prepovadni so bili tudi kakršni koli dotiki. Dokler zdravniška ekipa ni opravila vseh testiranj, so tako tudi objemi najbližjih ’odpadli’.

Ti so po par dneh do njih sicer nato le smeli, a oblečeni v posebne zaščitne obleke.  A zakaj so sploh bili potrebni tako skrajni previdnostni ukrepi?

Čeprav je jama Tham Luang med sušnim obdobjem priljubljena turistična atrakcija, ki jo vsako leto obišče na stotine nadebudnih ’raziskovalcev’, ki se želijo na lastne oči prepričati o spektakularnosti kapnikov, ki krasijo vhod oziroma prvo jamsko sobano, pa iz njene globine prežijo manj prijetna presenečenja.

Podzemne jame, sploh v tropskih krajih, so lahko namreč polne smrtonosnih okužb, poroča BBC.

Podzemni svet - kljub temu, da bi marsikdo morda mislil drugače - kipi od življenja. Naseljujejo ga ptiči, netopirji in podgane, ki lahko prenašajo vse od nevarnih mikrobov, steklino, Marburgov virus in druge glivične patogene. V globinah jamskega sveta pa se skrivajo strupeni pajki, stonoge in škorpijoni. V jamah prav tako živijo klopi, ki so lahko okuženi z nevarno 'jamsko vročico'. Slednje sicer lahko najdemo tudi v zapuščenih stavbah.

Ubijalske čebele, okužena voda, izredno nevarni iztrebki netopirjev

"O da, naletimo na veliko živih bitij," pravi Rick Murcar, predsednik nacionalnega združenja za jamsko potapljanje (National Association for Cave Diving) – organizacije s sedežem v ZDA, katere osnovni namen je izboljšanje varnosti pri jamskem podvodnem raziskovanju. "V eni od mehiških jam, ki smo jo raziskovali, smo denimo našli afriške ubijalske čebele, ki so si tam zgradile cele panje. Naleteli smo tudi na netopirje in škorpijone, in to tik pri vhodu. Ves čas moraš razmišljati tudi o bakterijah, ki so jih jame polne," pravi Murcar.

Potem je tukaj še voda. Stene apnenčastih jam so nenehno vlažne (tako kraške jame nenazadnje tudi nastanejo: voda pronica skozi razpoke, topi apnenec in ’dolblje’ čedalje večje luknje). Zaradi močno omejenih dostopov svežega zraka, je vlaga v zraku tako skoraj 100-odstotna. V jamah, ki jih naseljujejo netopirji, so v zraku tudi patogene glive, voda je blatna, izrebki netopirjev (tako imenovani guano) pa so idealno gojišče bakterij in parazitov.

"Dečki bi zlahka dobili tudi histoplazmozo," pa opozarja Hazel Barton, jamska potapljačica in strokovnjakinja za mikrobiologijo jam. V tropskih jamah, ki jih pogosto naseljujejo netopirji, je verjetnost za to namreč zelo velika. Histoplazmozo povzroča gliva, ki jo najdemo v iztrebkih ptic in netopirjev, največkrat v prostorih, kjer je odstotek vlage v zraku zelo visok. Zdravljenje pa lahko nato traja tudi več mesecev. Histoplazmoza je lahko tudi smrtna - zaradi okužbe umre eden od 20 otrok in osem odstotkov okuženih odraslih. Še posebej je nevarna za osebe z oslabljenim imunskim sistemom.

V začetku letošnjega leta je skupina zdravnikov denimo poročala o smrti 53-letnega Kostaričana, ki je po pomoč v bolnišnico na Floridi zatekel ves zasopel, kašljajoč in z visoko vročino. Zdravniška ekipa ga je v nekaj dneh testirala za vse možne tropske bolezni, a rezultati so jih povsem presenetili. Sčasoma so namreč odkrili, da 53-letnik v prostem času raziskuje jame, v njih pa se tudi potaplja. Moški je zbolel za histoplazmozo, a preden so prispeli rezultati testov, je moški četrti dan v bolnišnici umrl.

S histoplazmozo se je sicer zelo enostavno okužiti, kar je Bartonova lani spoznala tudi sama, ko je moža peljlala na potapljanje v eno od jam v ZDA. "Hitro po tistem ko smo stopili v jamo, so se na nas usuli iztrebki netopirjev. Takoj me je spreletelo, da smo v jami, polni histoplazmoze. Mož mi je odgovoril: 'histo-kaj?' Kljub temu, da smo mu usta nemudoma pokrili z ruto, pa je deset dni kasneje vseeno zbolel," pripoveduje Bartonova.

Drugi mikrob, ki se pogosto 'skriva' v jamah, je bakterija Leptospira. Največkrat jo najdemo v urinu glodavcev, širi pa se z okuženo vodo. V telo zaide preko sluznice, ran na koži ter skozi usta, oči in nos. Povzroča tako imenovano Weilovo bolezen, ki ima na začetku znake podobne gripi. V petih do 15 odstotkih se razvije v resnejše obolenje, s simptomi, ki vključujejo notranje krvavitve in odpoved organov. V zadnjem stadiju je lahko tudi usodna. Skozi zgodovino se je pokazala kot najpogostejša bolezen, s katero s okužijo jamarji. Leta 2005 se je v Maleziji z njo okužil človek, ki je že prejemal antibiotike.

Najverjetnejša okužba z meliodozo, ki pa jo je težko diagnosticirati

A okužba, ki je najbolj ogrožala ujete tajske dečke, je meliodoza. Najpogostejša je v tropskih krajih med jugovzhodno Azijo in severno Avstralijo. Vsako leto se z njo okuži okoli 165.000 ljudi, od tega je za približno 89.000 tudi usodna. Bolezen je posledica okužbe z bakterijo, ki živi v tleh, z njo pa se lahko okužimo tudi med sicer povsem vsakdanjimi opravili, na primer gojenjem riža. Ker jo spremlja cela vrsta simptomov – vse od kašlja, do povišane telesne temperature – je diagnostiko navadno težko izpeljati. Simptomi so namreč na las podobni vrsti drugih bolezni. Prav tako pa je odporna na številne antibiotike.

Pri rešenih tajskih so več dni zato opravljali krvne preiskave, ki bi razkrile, ali obstaja nevarnost za katero od okužb. Simptomi se sicer lahko pojavijo še po 21 dneh. Na srečo pa, kot kaže, nobena od okužb ni bila potrjena, in tudi v kolikor bi bila, bi dečki  še zmeraj imeli dobre možnosti za okrevanje. Hitro zdravljenje meliodoze je sicer ključnega pomena, dečki pa so več dni prejemali antibuiotike, čeprav ni znano katere točno in za kaj.

Strokovnjaki pa vsem, ki kljub številnim varnostnim vprašanjem, še vedno razmišljajo o samostojnem raziskovanju jam, svetujejo, kako se najustrezneje zaščititi pred možnostjo nevarnih okužb. Zmeraj imejte obute gumijaste škornje, ki bodo preprečili stik kože z okuženimi površinami in vodo. Če se v jamah tudi potapljate, takoj ko končate, slecite potapljaško obleko.

Bartonova ob tem dodaja, da pa to še ne pomeni, da so prav vse podzemne jame nevarne ali celo smrtonosne pasti – vse je odvisno od živali, bakterij, virusov in mikrobov, ki živijo v njej. "Jame, ki jih proučujemo, so pogosto najčistejša okolja na Zemlji," še zaključuje strokovnjakinja.