Niti prometni zastoji na osrednjem Manhattnu niso bili ta dan nič manjši, sem in tja je bilo na katerem od taksistov opaziti posebej za to priložnost oblečeno majico ali kapo s pisanimi domovinskimi simboli, tudi kakšno ameriško zastavo več v izložbah trgovin ali na oknih stanovanjskih hiš. Avtobusi, ki turiste vozijo na oglede vseh večjih newyorških znamenitosti, so tako kot ponavadi krožili po mestu, na njih pa se je trlo navdušenih turistov z ogromnimi sladoledi, fotoaparati in digitalnimi kamerami.
Ker so se Američani odločili, da 11. september ne bo državni praznik, so bili odprti tudi vsi uradi, pa tudi šole, banke, trgovine in vsi drugi javni prostori.
Medtem ko je mesto po enem letu še vedno pretreseno predvsem zaradi velikega števila ljudi, ki so umrli v napadu na nebotičnika WTC-ja, obiskovalcu prav gotovo v oči najbolj pade predvsem prizadevanje njegovih prebivalcev, da bi čimbolj ujeli svoj običajni in daleč naokoli znani živahni newyorški ritem. V pogovoru bodo Newyorčani sicer brez zadržkov opisali svojo izkušnjo 11. septembra, kje so bili tega dne, kaj so počeli, kako so se počutili in kdo vse od njihovih znancev in prijatelj zaradi grozljive izkušnje še vedno obiskuje psihijatra. V isti sapi pa bodo hiteli pojasnjevati, da so predvsem ponosni zaradi velikega števila ljudi, ki so nesrečo preživeli.
Tudi do očitkov nekaterih, da je reševalna akcija v WTC-ju slabo potekala ter da bi ob boljšem sistemu komunikacije newyorški gasilci lahko rešili še več ljudi, so neobremenjeni. Ali ljudje ne vedo, da je fantom uspelo priti skoraj do 80. nadstropja gorečih stolpnic! Takšnih herojev bi se morali večno spominjati! In po sekundi premora: Veš, tudi če se nočemo spominjati, ne bi mogli nikoli pozabiti.
O tem, kako zelo velika je ljubezen Newyorčanov do njihovega mesta, ni bilo nikoli dvoma. Od nekdaj je tudi znano, da gredo v svojih čustvih do Velikega jabolka celo tako daleč, da ostalo Ameriko imenujejo The States (države), medtem ko New York smatrajo kot državo zase. Pravi Newyorčan se tako ne bo preveč ukvarjal z domoljubjem in mahanjem z zastavicami ob prihodu predsednika, se bo pa močno razjezil, če bo zaradi tega zamudil službo. Ali če zaradi zaprte ceste ne bo mogel sprehoditi svojega psa v bliznjem parku.
Zvestobo in pripadnost New Yorku, pravijo, so se v dneh, ko jim je bilo najhuje, odločili izkazati z voljo, da premagajo sovraštvo, zato se življenje, zanje, kljub bolečini nadaljuje.
