200 let 'neskončne' gradnje, kronanje Napoleona in ognjeni pekel

Dragulj gotske arhitekture

Potem ko je torej ideja padla leta 1160, je že tri leta pozneje papež Aleksander III. položil temeljni kamen. Čeprav so precejšen del katedrale zgradili do 1177, Maurice de Sully svoje ideje ni nikoli videl uresničene v vsej svoji veličini. Leta 1196 je, medtem ko so katedralo še gradili, umrl.

V obdobju po njegovi smrti so se na čelu gradnje izmenjevali številni škofi in arhitekti, gradnja je vse bolj postajala podobna nikoli končani zgodbi. Ker je vsak od teh ljudi na stavbi želel pustiti nekakšen unikaten odtis, se je to na končnem izdelku poznalo v obliki "mojstrovin", ki nekoliko odstopajo od siceršnjega sloga stavbe. Gradnja je bila končana šele leta 1345. Centralni zvonik so sicer v 18. stoletju odstranili in ga pozneje nadomestili.

Notranjost katedrale je impozantna. 130 metrov v dolžino in 48 metrov v širino meri notranjost katedrale, ostrešje se je dvigalo kar 35 metrov visoko, dva gotska stolpa na vzhodni strani zgradbe, visoka 68 metrov, so okrasili z značilnim zgodnjim gotskim okrasjem in podobami kraljev stare zaveze. Pravzaprav so načrtovali, da bodo na stolpa, zgrajena med letoma 1210 in 1250, postavili še koničasta zvonika, a se to ni nikoli zgodilo. Številne pa so na stavbi najbolj navduševala čudovita okna, še posebej znamenita rozeta.

Orgle, ki skozi glasbo slikajo več stoletij dolgo zgodovino. In 13-tonski zvon

Načrtovalci, graditelji in pozneje zadolžena duhovščina so se vseskozi želeli pohvaliti z impresivnimi orglami, zato so jih skozi čas v katedrali vseskozi večali. Vseeno je katedrala prve povsem integrirane orgle dobila šele v 18. stoletju. Takrat jih je gradil Francois-Henri Clicquot. V 19. stoletju jih je predelal Aristide Cavaille-Coll, ki je približno 900 piščalim dodal kar 6.900 piščali, prenovljen inštrument pa so posvetili leta 1868. Katedrala se je tako ponašala z največjimi orglami v Franciji.

Leta 2015 je v enem redkih intervjujev organist katedrale Philippe Lefebvre spregovoril z novinarji ameriške tiskovne agencije AP. Dejal je, da je glavni razlog, zakaj orgle zvenijo tako lepo in veličastno, njihova starost. "V orglah so sledi stoletij, nekaj delov je iz časov pred francosko revolucijo, zato je glasba tako avtentična," je ocenil.

Sam je orgle prvič slišal kot najstnik: "Odmev enega tona traja med osem in devet sekund."

Orgle so nazadnje prenavljali v zgodnjih 90. letih, ko so jih predvsem tehnološko nadgradili z računalniško opremo, dela so trajala tri leta in stala dva milijona evrov. "Neverjetno je, kako se glasba širi po strukturi katedrale, in lahko kar čutiš, ko se spet vrne k tebi. To v tistem, ki igra, vzbudi neverjeten občutek," je takrat še ocenil organist.

A orgle so popravke potrebovale tudi v zadnjih letih, ko se je denar, namenjen za ohranjanje verske dediščine, vztrajno krčil. Svoje je prispevala tudi kriza, ki je leta 2008 ohromila svet. "Od leta 2000 do leta 2013 je pariška oblast sredstva za religiozno kulturno dediščino oklestila z okoli 120 na 60 milijonov evrov, čeprav se je skupni proračun z okoli treh milijard povzpel na osem milijard evrov," je pred časom za Guardian pojasnila vodja službe Maxime Cumunel.

Glavni sovražnik orgel je – ob poškodbah zaradi redne uporabe – onesnažen zrak, škoduje jim tudi suh zrak, ki je posledica nameščanja ogrevanja v številne cerkve.

Najbrž prav toliko kot po orglah je Notre-Dame znana po zvonovih, ki so najbrž eni najbolj znanih v Evropi. Medtem ko so severni stolp, kamor vodi 387 stopnic, odprli obiskovalcem, v južnem domujejo zvonovi. Najbolj znan, Emmanuel, tehta kar 13 ton. Kljub teži je bilo poganjanje zvonov praviloma ročno, šele na začetku 20. stoletja so vgradili električno poganjanje zvonov.

Emmanuel je zvonil ob vseh najpomembnejših francoskih dogodkih. Ko so kronali kralje, ko so prišli na obisk papeži, ko sta se končali svetovni vojni, ko sta bila 11. septembra 2001 uničena dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku.

V katedrali naj bi bili tudi najbolj znani domnevni ostanki trnjeve krone, ki naj bi jo nekoč nadeli Jezusu Kristusu, in žebelj ter del Kristusovega križa, tega naj bi v Evropo prinesla sv. Helena, mati cesarja Konstantina.

Od skladišča do ustoličenja Napoleona

Zgodovina katedrali, kjer so na primer tekom stoletij kronali Henrika VI. in se poslovili od Charlesa de Gaulla in Francoisa Mitterranda, nikoli ni posebej prizanašala. So pa bili restavratorji tako dosledni, da se je skozi stoletja ohranjala skoraj originalna zunanjost in notranjost.

V 16. stoletju so jo napadli tako Hugenoti kot francoski kralj ter iz stavbe pobrali večino tistega, kar se je dalo odnesti. Uničili so tudi del zunanjosti, ker naj bi ljudi napeljevala k malikovanju. Uničili so grobnice in vitraže – menda v imenu modernizacije.

Še posebej je katedralo prizadela francoska revolucija. Takrat so jo spremenili v skladišče za vino, njene zvonove pa pretopili v topovske krogle. Po francoski revoluciji jo je pred gotovim uničenjem rešil kar Napoleon, ki se je dal leta 1804 v katedrali okronati za francoskega voditelja. To ni minilo brez velikih priprav. Med drugim so v bližini katedrale porušili kar nekaj stavb – da bi imela njegova procesija dovolj široko pot. To pot so tudi tlakovali. Na dan slovesnosti so stavbo tako okrasili, da naj bi nekdo pripomnil – "še Bog je ne bi prepoznal".

Sredi 19. stoletja je nato francoski arhitekt E. E. Viollet de Duc na katedrali opravil obsežna obnovitvena dela, to je bilo tudi stoletje, ko je Victor Hugo leta 1831 katedralo uporabil kot kraj dogajanja romana Zvonar notredamske cerkve v Parizu. Leta 1909 je bila nato prav v tej katedrali za svetnico beatificirana Ivana Orleanska, kar je papež Pij X. storil stoletja potem, ko so jo zažgali na grmadi.

Obnova, ki je ni bilo

Medtem ko so minevala leta, je staro damo, ki je vmes uspešno preživela obe svetovni vojni, načel zob časa, ki so mu izdatno pomagali okoljski vplivi.

Ker pa denarja za temeljito obnovo ni bilo, so šle stvari tako daleč, da so strokovnjaki v zadnjih letih začeli opozarjati, da ima Francija le še kakšno desetletje časa do trenutka, ko se bo katedrala, ki letno privabi 13 milijonov obiskovalcev, kar sama podrla.

Lani se je začelo mrzlično iskanje sredstev in obrodilo sadove. Dela so stekla, šele nekaj dni mineva, ko so delavci – pod budnim očesom radovednih obiskovalcev, s stavbe odstranjevali 16 dragocenih bronastih kipov in jih odpeljali na restavriranje na jug Francije.

Številni menijo, da se je obnova začela prepozno, če se bo dejansko izkazalo, da je vzrok požara neprevidnost pri obnovi, bo to vsemu skupaj dalo še dodaten grenak priokus.

Simbol neke skupnosti

"Pariz je obglavljen." "Del nas je umrl." Vse to so izjave, ki jih je bilo mogoče slišati, potem ko je ogenj začel požirati katedralo in so začeli njeni deli izginjati v "ognjenem peklu", kot so nekateri, ki so opazovali dogajanje, poimenovali požar.

Notre-Dame namreč že dolgo ni več "samo" verski objekt, niti ni "zgodovinski spomenik". Je simbol, kako generacije gradijo in ohranjajo zgrajeno iz roda v rod. Dokaz družbenega razvoja, menijo mnogi. Katedrala namreč ni delo enega človeka, zgradila in ohranjala jo je množica.

Je tudi simbol preživetja, odpornosti. Preživela je vremenske ujme, vojne, divjanje Hugenotov, francosko revolucijo, Napoleona in drugo svetovno vojno.

Katedrala je eden najprepoznavnejših simbolov Pariza, zaradi starosti ji večina pripisuje večji pomen kot Eifflovemu stolpu. Predstavlja tudi svojevrsten simbol za katoliško cerkev – spomenikov, ki bi bili tako stari in tako povezani z zgodovino cerkve, ni prav veliko.

Je tudi dokaz, kako čudovite stvari zmore ustvariti človeštvo, če uporabi talent, delo – seveda pa tudi ogromne količine denarja.

"Narod je graditelj"

Victor Hugo jo je videl kot umetnino, katere avtor je človeštvo. Ni je pripisoval posameznemu avtorju. "Čas je arhitekt, narod je graditelj," je pisal. Tudi takrat je bila katedrala v razsulu – zanemarjena, tarča vandalov. "Morda bo celo kmalu izginila z obličja Zemlje," je pisal Hugo.

Pa ni. Namesto tega je, ko je njegov roman leta 1831 izšel in postal hit, zaradi vse pozornosti, ki se je k njej obrnila zaradi knjige, postala prepoznavna, priljubljena atrakcija – do te mere, da je oblast odredila prenovo.

Hugo je pisal, da bi se poklonil spomeniku na robu obstoja. Namesto epitafa je spisal recept za preporod. Zato ni presenetljivo, da so prav ta vidik dela številni obudili na družbenih omrežjih ob požaru. V upanju, da lahko, če je preporod uspel takrat, tudi zdaj. Takojšnja napoved, da bodo katedralo obnovili, tako pravzaprav ni nikogar pretirano presenetila, bo pa šele v prihodnjih dneh jasno, kako velik zalogaj bo – tako v gradbenem kot finančnem smislu.