Pravilnik, veljati bo začel v soboto, 21. avgusta, določa način označevanja prodajnih cen izdelkov in cen storitev, ki jih podjetja ponujajo potrošnikom. Cene morajo biti izražene v tolarjih.
Za blago pravilnik določa, da mora biti prodajna cena označena na izdelku, v primeru, da ni možnosti zamenjave s ceno drugega blaga, pa je lahko navedena tudi na prodajni polici, na izvirni embalaži izdelka, v obliki cenika ali kataloga. Od 18. marca 2000 pa bodo morali biti vsi izdelki označeni tudi s ceno za enoto, npr. za kilogram, liter, meter, kvadratni meter ali kubični meter. To ne bo potrebno le v primerih, ko bo cena za enoto enaka prodajni ceni ali pa količina izdelka ne bo pomembna za primerjavo cen oz. se bodo v isti embalaži prodajali različni izdelki. Za izdelke, ki se prodajajo v razsutem stanju, bo potrebno navesti le ceno za enoto. Vse navedeno bo veljalo tudi za izdelke, razstavljene v izložbah.
Če je cena označena na polici, mora biti to pred, pod ali nad imenom izdelka. Pri istovrstnih izdelkih z različno neto težo oz. prostornino mora biti na oznaki cene poleg imena izdelka tudi navedba neto teže oz. prostornine. Za izdelke, ki niso v prodajalni, se cene lahko označijo v ceniku ali katalogu.
Cene storitev pa morajo biti označene v obliki cenika. Če za določeno vrsto storitev ni mogoče navesti cene, se lahko v ceniku navede tudi kot cena delovne ure ali cena stroškov za izvedbo določene storitve, lahko pa se ceno tudi preračuna na mersko enoto. Cene storitev se lahko potrošniku ponudijo tudi v katalogih, posebnih brošurah ali prospektih.
Cene morajo biti v skladu s pravilnikom označene nedvoumno, lahko prepoznavno, čitljivo in za potrošnika na vidnem in dostopnem mestu. To pa pomeni, da morajo biti številke velike najmanj tri milimetre oz. če je cena označena na ceniku ali na polici, najmanj pet milimetrov. Za cenik pa pravilnik določa, da mora biti obešen na vidnem mestu v poslovnem prostoru, kjer je ta storitev potrošniku ponujena.
