Novo rojstvo 94-letnika: 'Vidva me operirajta, jaz pa lahko nabrusim skalpel'

V rubriki Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A vam bomo pokazali, da tudi starost prinaša dogodivščine in izpopolnjujoča doživetja ter da si tudi pri 95 letih iskreno vesel, ko ti življenje da še eno priložnost. 

Severin Golmajer je imel opečenih 27 odstotkov kože. "Ves trup od genitalij navzgor, vse do ramen, tukaj po rokah imam še vedno poškodovano kožo," kaže posledice svoje nesreče. Prekuhaval je še zadnji satnik, ženi je že povedal, da takoj potem pride na nedeljsko kosilo, ko je nekako – še sam ne ve, kako – prevrnil kotel. Našla ga je žena, ker se ji je zdelo, da ga čudno dolgo ni v zgornje nadstropje: "Takrat je bil šok tudi zame, sploh se ne spomnim občutkov, kaj sem naredila. Samo vedela sem, da morava ukrepati hitro. Takoj sva šla v kopalnico." Njen mož nadaljuje: "Podzavestno sem zamašil lijak in v tisti mrzli vodi sem držal roke." 

Zdravniki so mu povedali, da je prav to rešilo njegove roke. Z jeseniške urgence so ga z rešilcem premestili v ljubljanski UKC, potreboval je intenzivno terapijo. En mesec je ostal v bolnišnici, ker so bili dnevi dolgi, si jih je krajšal z zabavanjem osebja: "Potem ko so me že večkrat operirali, sta se dva zdravnika pogovarjala, ali bom zdržal še eno narkozo, in sta malo za šalo vključila še mene, kaj mislim. Pa sem jima odvrnil, da se bosta morala glede narkoze kar onadva dogovoriti, če bosta potrebovala koga, da jima nabrusi skalpel, s katerim me bosta rezala, naj ga pa kar dasta meni, ker to pa znam narediti."

Upokojil se je leta 1988, pred tem je bil dolgoletni ravnatelj jeseniških tehničnih šol. Prepričan je, da je praktični pouk ključen za izobrazbo kakovostnih strokovnjakov: "Pri nas je vsak učenec, vključno z mano, delal s pravim orodjem, takim, kakršnega bo kasneje imel v službi, v tovarni. Nikoli ni eden delal, pet pa jih je stalo okoli in ga gledalo. Ne, vsak učenec je sam delal." Tudi on je začel kot učitelj praktičnega pouka, in to takoj po tem, ko je končal poklicno šolo. "Po drugi svetovni vojni je primanjkovalo učiteljev, zato so mene in še nekaj sošolcev kar zadržali na šoli. Tako sem imel komaj izučen opravka z drugimi učenci. Prej so bili skoraj moji sošolci, samo leto dni mlajši, zdaj pa je bilo treba delati z njimi," pravi Golmajer.

Od svojega petnajstega leta je tudi čebelar. Trenutno ima tri čebelnjake, v katerih je skupaj 42 panjev. V čebelarstvo ga je uvajal materin brat Ciril, potem pa je neke noči leta 1944 odšel v partizane. "Ne samo, da nisem nič znal, ampak tisto leto je bila tako slaba letina, da čebele niso nič nabrale. In po koncu vojne je bila vsa naša pokrajina bolj ali manj brez čebel, ker pozimi niso imele dovolj hrane," se spominja. Ko se je stric živ in zdrav vrnil iz vojne, sta se podala v lov za čebelami. Golmajer je v tistem času prebival v internatu na Jesenicah in s sošolcem iz Zgornjesavske doline, kjer so koristne žuželke preživele, je sklenil kupčijo: "Njegov oče je dal vsakemu sinu dva panja, da bi začel čebelariti, ampak mi ju je ta fant že v internatu prodal. In tako sem ju nosil iz Srednjega vrha po tisti grapi peš do vlaka na Jesenicah, se peljal do Podnarta, pa spet peš na Češnjico, kjer smo takrat živeli."

Še en njegov konjiček izvira iz tistega časa – zbiranje primerkov medu z vsega sveta. Danes je v njegovi zbirki približno 270 stekleničk, a niti za eno ne ve, kakšnega okusa je med v njej. Pravi, da je to njegov arhiv, dragocen, tako kot zvezek, v katerega že vsa leta beleži prihodke in odhodke, ki mu jih prinaša čebelarstvo.