Danes mineva natanko sto let od vojne napovedi Avstro-Ogrske Srbiji. Sprva majhen evropski konflikt na Balkanu je 28. julija pred natanko sto leti prerasel v veliko vojno, ki je bila pozneje imenovana prva svetovna vojna.
Že pred letom 1914 sta se v Evropi oblikovali dve glavni nasprotujoči si strani, antanta in centralne sile. Leta 1904 sta Velika Britanija in Francija podpisali sporazum imenovan "srčna zaveza". Tri leta pozneje se jima je priključila tudi Rusija, zveza pa je nastala iz strahu pred vojaškimi ambicijami Nemčije, ki je načrtovala zgraditi mornarico, primerljivo z britansko.
Razdelitev Evrope na dva pola je Srednji Evropi zagotavljal mir, kar pa ni veljalo za Balkan, ki so ga konec 19. in na začetku 20. stoletja pretresale vojne, nemiri ter politična nestabilnost. Takrat se je začel tudi vzpon Srbije, kot nove balkanske velesile, kar je povzročilo tudi trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko. Vrhunec teh napetosti se je zgodil 28. junija 1914, ko je bil v Sarajevu izvršen atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofio.
Po atentatu je sledila še dodatna politična in diplomatska kriza. Dunaj je od Srbije zahteval, da kaznuje organizatorje atentata, pri tem pa je imel tudi podporo Berlina. Ker Srbija ultimata ni izpolnila, ji je 28. julija Avstro-Ogrska napovedala vojno, s tem pa je na noge spravila celotno nasprotno stran.
Rusija je namreč kot tradicionalna zaveznica Srbije konec julija začela mobilizirati vojsko, Nemčija je objavila vojno napoved Rusiji, Franciji, Belgiji in Luksemburgu, ker pa je za nevtralnost Belgije jamčila Velika Britanija, je ta napovedala vojno Nemčiji. Potreben je bil le en teden in praktično celotna Evropa je bila v vojni. Antanta je namreč dobila številne nove zaveznice. Na njeno stran so stopile tudi Črna Gora, Belgija, Italija, Portugalska, Romunija in Grčija.
Vojaške operacije v prvi svetovni vojni so potekale na več frontah. Na začetku vojne so se v Evropi oblikovala tri bojišča: vzhodna (ruska) fronta, zahodna fronta in balkansko bojišče. Leta 1915 se je odprlo novo bojišče, italijanska fronta, katere del je bila tudi soška fronta. Poleg naštetih se je oblikovalo še bližnjevzhodno bojišče. Vojskovanje je potekalo tudi na morju in v zraku.
Zaradi pomanjkanja domiselnosti so generali skoraj vsak dan na tisoče vojakov pošiljali na sovražnikove okope, kjer jih je čakala skoraj gotova smrt. Čeprav so vedeli, kaj jih čaka, so pogumni možje vseh ras in narodnosti jurišali na sovražnika.
Zastarele taktike in moderno orožje
Lahko bi rekli, da so v prvi svetovni vojni trčile tehnologije 20.stoletja in vojaške taktike iz 19. stoletja. Posledice, ki so pri tem nastale, so bile katastrofalne. Industrijska revolucija je postregla z novimi orožji, njihovega pomena pa vojaški strategi niso pravilno razumeli. Tako so napadi na sovražnikove položaje leta 1914 še vedno potekali po vzorcu iz 19. stoletja, v zgoščenih vrstah.
S to taktiko ne bi bilo nič narobe, če ne bi bilo na bojišču novega orožja kot je mitraljez, ki je samo v nekaj sekundah izstrelil toliko krogel kot cel bataljon vojakov. Pri takem načinu napada so v nekaj minutah izginili celi bataljoni. V pomoč jim niso bile niti živobarvne uniforme, kakršne so na začetku vojne uporabljali Francozi. Nekoliko bolje so bili na vojno pripravljeni Nemci.
Izredno velik dejavnik v vojni je odigralo topništvo zato prvi svetovni vojni pravijo tudi bitka topov. Najboljše topove so imeli Nemci.
Zaradi vseh teh novih orožij so se vojaki na bojišču morali zavarovati. Edina učinkovita rešitev je bila kopanje rovov. Tako je do leta 1914 fronta obtičala v jarkih od koder se ni več premaknila. Vojaki so bili v jarkih relativno varni pred sovražnimi izstrelki. Kljub temu so na obeh straneh fronte opazili, da narašča število poškodb glave zaradi šrapnelov. Rešitev je bila uvedba kovinske čelade.
Za vojaške potrebe se je začelo razvijati tudi letalstvo. Sprva je to izvajalo le izvidniške akcije, kmalu po začetku vojne pa je prišlo tudi do prvih zračnih bojev in nastanka letalskih asov. Letala so v sovražnikovem zaledju izvajala tudi različne bombne napade, ki pa po večini niso bile uspešne saj so ta lahko nosila le omejeno količino bomb, bombe pa so bile odvržene po občutku pilota. Nekoliko bolj učinkoviti so bili Cepelini, ki so nosili večje tovore.
Nova orožja so prišla tudi v pehoto. Proti koncu vojne so v enote začele prihajati lažji puškomitraljezi s katerim je lahko rokoval en sam vojak. Pojavile so se tudi ročne bombe.
Zaradi izčrpanosti le pristali na premirje
Zaradi vedno večjega števila mrtvih in splošnega pomanjkanja na vseh ravneh se je začelo na fronti in v zaledju širiti nezadovoljstvo, ki je v letih 1917 in 1918 pripeljalo do družbenih in političnih sprememb. Te so spomladi 1918 že kazale prve obrise konca krvave vojna. Začelo se je v Rusiji z oktobrsko revolucijo ter strmoglavljenjem ruskega carja Nikolaja II.
Nemčija je vztrajala do zadnjega. Štiri leta vojne in britanska pomorska blokada so državo popolnoma izčrpali tako, da je bila ta na začetku leta 1918 tik pred zlomom. Začelo je primanjkovati hrane, vojaškega materiala in za boj sposobnih ljudi. Zato je Nemčija marca 1918 na zahodni fronti sprožila še zadnjo t.i. spomladansko ofenzivo s katero je želela dokončno poraziti britanske in francoske sile ter preprečiti prihod ameriških čet na zahodno fronto. Sprva je ofenzivi dobro kazalo, konec aprila pa se je vse skupaj obrnilo. Nemcem je enostavno zmanjkalo materiala in vojakov zaradi česar se je ofenziva ustavila.
Premierje in žalostna a resnična napoved
Zaradi vojne je trpelo tudi civilno prebivalstvo splošno pomanjkanje, lakota, aretacije, zaplembe, taborišča, internacija in streljanje talcev so bila nekaj vsakdanjega na okupiranih ozemljih (Belgija, Rusija, Srbija, …). Vedno bolj je začela v ospredje prihajati večvrednost nekaterih ras nad ostalimi npr. večvrednost Nemcev nad Slovani. V Rusiji so bili pogromi nad Židi nekaj vsakdanjega. V Otomanskemu cesarstvi je prišlo do genocidi nad Armenci, Asirci in Grki, prvega v zgodovini. V naslednjih stotih letih je to postalo praksa. Zaradi načina bojevanja so bile uničene celotne pokrajine, mesta in vasi.
Premirje je bilo dokončno podpisano 11. novembra 1918 v poveljniškem vagonu generala Ferdinanda Focha, ki je tik pred tem v istem dnevu izgubil sina in zeta. Nemcem je dal hladnokrvno vedeti, da ne bo nobenih pogajanj. Posredoval jim je 34 zahtev, ki jih je Berlin sprejel. Po podpisu premirja pa je Foch izrekel preroške besede: "To ni mir. To je le dvajsetletno premirje," je povedal, pa čeprav druga svetovna vojna še ni bila na vidiku.
Enormno število žrtev in pogubni stroški
Na strani centralni sil je v vojni umrlo od 3,3 do 4,3 milijona vojakov in še do štiri milijone civilistov, na strani antante pa od 4,9 do 6,3 milijona vojakov in še dobrih tri milijone civilistov. Skupaj je tako vojna terjala okoli 18 milijonov žrtev, ranjenih pa je bilo od 20 do 21,2 milijona ljudi.
Enormni so bili tudi stroški vojne. Antanta naj bi za vojno porabila okoli 126 milijard ameriških dolarjev, od tega največ (35) Velika Britanija, centralne sile pa so v vojno vložile pol manj. Od tega je skoraj 38 milijard dolarjev porabila Nemčija, Avstro-Ogrska pa okoli 20 milijard.
KOMENTARJI (124)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.