Okoli 2000 jih je tabor zapustilo pred prihodom oblasti, zato tako oblasti kot nevladne organizacije računajo, da se bodo skušali vrniti v Calais in se nekako prebiti v Veliko Britanijo. A tudi tisti, ki so sledili navodilom oblasti, so večinoma nezadovoljni.
18-letni Rahmat Ahmadi je britanskim novinarjem povedal, da meni, da v Franciji bolje skrbijo za krave kot za migrante: "Lagali so nam. Rekli so, da nas bodo odpeljali v veliko hišo v mestu, namesto tega smo tu na podeželju, kjer ni halal mesa, interneta, soba je za deset ljudi in imamo muhe." Afganistanca so nastanili v vasi Cerisy-la-Foret v Normandiji.
Podobno jezni so njegovi sostanovalci, ki Francozom očitajo, da so rasisti, in jim sporočajo, da v Franciji ne želijo živeti. Kljub temu so francoske oblasti jasne. Od migrantov zahtevajo, da oddajo vlogo za azil, če želijo ostati v državi. Preverjanje prošnje naj bi trajalo nekaj mesecev, in če bo vloga zavrnjena, jih bodo najverjetneje vrnili v državo, v kateri so vstopili v EU – to sta najpogosteje Grčija in Italija. Od tam neuspešnim prosilcem grozi deportacija v domovino.
Besni na francosko in evropsko zakonodajo, migranti iz Calaisa, ki so med tem vse bolj prisotni tudi na pariških ulicah, Francozom sporočajo, naj jih pustijo pri miru in pustijo, da odidejo tja, kjer zares želijo biti – v Veliko Britanijo.
"Noben Afganistanec, ki ga poznam, ne želi biti v Franciji," je novinarjem povedal Abdul Jabarkhel. Ta je eden od številnih calaijskih migrantov, ki so v Evropi že bili, a so bili na davkoplačevalske stroške deportirani, ker niso izpolnjevali pogojev za azil. 29-letnik ne razume, zakaj ga oblasti enostavno ne spustijo na Otok, kjer ima dekle.
Migrantski tabor v Calaisu, ki je v 15 letih svojega obstoja postal največji migrantski tabor v Evropi – dokler oblasti niso začele rušenja, je dokaz, kako zelo je med migranti, predvsem tistimi iz Afganistana, Eritreje, Pakistana in Sudana, priljubljena Velika Britanija, ko gre za iskanje kraja, kjer bi bilo mogoče pobegniti revščini in si ustvariti boljše življenje.
Številni za ta sloves krivijo tihotapce ljudi, ki migrantom razlagajo, da je Velika Britanija raj. Prav tako gre za državo z razvitim sistemom socialnih transferjev za prišleke, kar je dodatno mamljivo, kot tretji razlog številni navajajo jezik, saj veliko migrantov vsaj malo govori angleško, ne pa tudi francosko.
Medtem se migranti, ki so jih nastanili po razpoložljivih kapacitetah v francoskih mestih in na podeželju, tudi pritožujejo, da je okolje "preveč mirno". 32-letni Asif je nekoč že osem let živel v Londonu in bil nato deportiran. Novinarjem je zato povedal, da resno razmišlja, da bi pobegnil in si novo zavetje poiskal pri kakšni afganistanski skupnosti v Parizu.
Medtem ko so prišleki v francoskih vaseh zdolgočaseni in jezni, so lokalni prebivalci predvsem zaskrbljeni. "15-letna hčerka rada s konjem sama jezdi po gozdu. Mislim, da je tega zdaj konec," je novinarjem povedala lokalna prebivalka. Čeprav z migranti sočustvujejo, menijo, da njihova precej odročna vas zanje ni pravi kraj.
Ne glede na francosko ponudbo so sicer migranti iz Calaisa odločeni – prišli bomo v Veliko Britanijo, naj stane, kar hoče. "Hočem delati v Londonu, čeprav na črnem trgu. V Afganistanu imam 30 sorodnikov, večinoma otrok, ki se zanašajo na to, da bom našel delo in služil denar," razmere pojasnjuje Rahmat.
Analitiki sicer ocenjujejo, da prihodnost migrantov iz Calaisa ni rožnata. Opozarjajo, da je azilna zakonodaja na Otoku izjemno stroga. Odobrijo okoli 41 odstotkov prošenj, Švica ali Finska jih na primer več kot 70 odstotkov. Do konca leta 2015 je Velika Britanija na primer sprejela 1000 sirskih beguncev, Nemčija več kot 300.000.
Še pred glasovanjem o brexitu je takratni britanski premier David Cameron dejal, da bo država do leta 2020 sprejela 20.000 sirskih beguncev. Vendar tudi to ni bila ponudba za selitev na Otok, ampak bi ti ljudje dobili zgolj pet let humanitarne zaščite.
Prav tako na Otoku ne marajo migrantov iz Calaisa. Ta mesec so jih sprejeli okoli 300, večinoma otrok brez spremstva, a se je hitro vnela debata, ali so za zrel videz sprejetih otrok krive krutosti vojne ali so se oblastem o svoji starosti zlagali.
Poznavalci zato menijo, da bi lahko trajalo leta, preden bo "džungla" v Calaisu zares očiščena, migranti pa bodo našli svoj prostor pod soncem. Nekateri ne nameravajo čakati leta na odrešitev.
17-letni Tahir Mohamad iz Eritreje, ki bi sicer prav tako rad v Veliko Britanijo, je jasen – izkoristil bom, kar ponujajo. Potem ko ga je mati naučila angleščine, se zdaj uči francoščino. "V jezikih sem dober," je samozavestno povedal novinarjem z nasmehom na obrazu. Bolj kot država, kjer bo živel, ga zato zanimajo priložnosti za učenje in delo.
