Tudi takrat so ZDA skupaj z Veliko Britanijo vodile prizadevanja za iskanje soglasja za vojaško rešitev spora, Francija je stala ob strani do zadnjega trenutka, Moskva pa je v Bagdad pošiljala Jevgenija Primakova. Nov dejavnik je bila tokrat združena Nemčija, ki sedi v VS in nasprotuje svoji dolgoletni zaveznici ZDA.
Po mnenju diplomatov, novinarjev in zgodovinarjev pa je primerjava med prvo zalivsko vojno in to, ki se pripravlja zdaj, neustrezna. Irak je 2. avgusta 1990 zasedel članico ZN Kuvajt in tako prekršil ustanovno listino ZN. Diplomatsko ofenzivo za trdno resolucijo so takrat prav tako vodile ZDA in Velika Britanija. Ameriški državni sekretar James Baker je moral prav tako prepričevati mednarodno skupnost, ampak je svojo nalogo vzel zares in je v 18 dnevih od 3. novembra 1990 prepotoval ves svet. Baker se je zavedal, da so ZDA takrat prvič po času korejske vojne prosile ZN za odobritev sile.
ZDA so vložile predlog resolucije, ki je s formulacijo "vsa potrebna sredstva" zagrozila Iraku, da bo pregnan iz Kuvajta. Resolucija številka 678 je bila sprejeta 29. novembra 1990, ko so VS predsedovale ZDA. Januarja 1991 je prišlo do poplave mednarodne diplomatske dejavnosti za preprečitev vojne, vendar se iraški diktator ni uklonil.
Za razliko od tokratne krize je ameriški kongres šele 12. januarja, štiri dni pred začetkom vojne, predsedniku Georgeu Bushu starejšemu dal proste roke za napad in ZDA so v Perzijskem zalivu do januarja nakopičile 500.000 vojakov, skupaj s številnimi zavezniki pa je bilo tam okoli 700.000 enot.
Ameriška levica je tudi takrat opozarjala, da gre Bushu za nadzor nad svetovnimi cenami nafte, ki jih ni mogel prepustiti Sadamu Huseinu. Vendar v primerjavi z letom 1990 obstajajo korenite razlike. Bush starejši je v ZN govoril, da svetovna organizacija izpolnjuje svojo obljubo, da bo svetovni parlament miru. Zavzemal se je za uporabo sile proti državi, ki je napadla drugo članico ZN, tokrat pa Irak ni napadel nikogar.
Bush mlajši je za razliko od očeta Združenim narodom grozil z nepomembnostjo, če se ne uklonijo njegovim zahtevam. Mednarodni položaj je prav tako spremenjen, saj se je Bush mlajši svetu zameril z enostransko in nasilno zunanjo politiko ter zavračanjem kolektivne volje mednarodne skupnosti (Mednarodno kazensko sodišče, Kjotski sporazum, sporazum o prepovedi uporabe min, načrtovanje družine,....).
