Od 'made in China' do svetovne dominacije: Kitajci na nakupovalnem pohodu

Trgovinska vojna s Kitajsko se zaostruje. Čeprav je na čelu boja zoper kitajskega zmaja te dni ameriški predsednik Donald Trump, skupaj s svojo sočno retoriko, se je dogajanje, ki ga gledamo zdaj, kuhalo dlje časa. So pa globalni kuharji dogajanje spremljali precej mirno do trenutka, ko se je kolesje koristi nagnilo (preveč) na kitajsko stran.

Kitajska je globalna velesila. Pa čeprav je "narejeno na Kitajskem" v zahodnem svetu prej tarča posmeha kot sinonim kakovosti. A prav to podcenjevanje je šlo Kitajski v zadnjih letih na roko. Medtem ko se je zahodni svet zabaval ob poceni dobrinah iz Kitajske, je ta do zadnje podrobnosti pilila svojo strategijo rasti in širjenja vpliva, s končnim ciljem – dominirati svetu. Kitajska, znana kot država, katere gospodarstvo sloni na izvozu poceni izdelkov – po zaslugi ceneninh surovin in poceni delovne sile – se danes razvija podobno kot ostale razvite ekonomije – s poudarkom na tehnoloških inovacijah.

Leto 2025 – Kitajska kot vodilna sila

O moči kitajskega zmaja med drugim pričajo podatki, da je leta 1970 ameriški prispevek svetovnemu gospodarstvu znašal dobrih 21 odstotkov, kitajski je bil skoraj zanemarljiv z dobrimi štirimi odstotki. Le nekaj desetletij kasneje je slika povsem drugačna. Leta 2015 je bil ameriški prispevek 16,7 odstotka, Kitajska pa je ustvarila že 15,6 odstotka globalnega BDP. Do leta 2025 pa naj bi se slika spremenila še bolj, projekcije pravijo, da bo Kitajska poskrbela za dobrih 17 odstotkov globalnega BDP, ZDA pa le še za slabih 15 odstotkov.

Kitajska je v zadnjih letih opravila precejšnjo transformacijo. Po drugi svetovni vojni je bila to zaprta komunistična država s strogo reguliranim notranjim trgom. Stvari so se začele spreminjati s sredi osemdesetih sprejeto politiko odprtih vrat, ki je pomenila prihod tujih investitorjev in mehčanje režimskega gospodarstva v sistem, ki ob jasnem državnem nadzoru upošteva nekaj zakonitosti tržne ekonomije in dopušča nekaj zasebne gospodarske pobude.

Poredni otrok WTO

Eden največjih znakov sprememb je bil december 2001, ko se je Kitajska pridružila Svetovni trgovinski organizaciji WTO. Njen status v organizaciji je sicer precej kontroverzen. Proti tej državi je pred organi WTO vloženih na desetine pritožb, ki se nanašajo na širok spekter domnevnih kršitev – od kraje intelektualne lastnine, do diskriminatornih kvot, nepoštenih državnih pomoči domačim podjetjem, do pobiranja nepoštenih dajatev in restriktivne regulacije.

Enega glavnih razlogov za nezadovoljstvo preostalega sveta s kitajskimi gospodarskimi praksami je mogoče najti v dejstvu, da Kitajska pač ni klasična tržna ekonomija, kjer bi posel narekoval trg, ampak vse niti v rokah drži oblast komunistične partije. In v takšnem sistemu ni nič prepuščeno naključju, prav tako ni prostora za kritiko. Na gluha ušesa tako letijo tudi vsi opomini nevladnih organizacij, da gospodarstvo raste na plečih izkoriščanih delavcev. Kitajska tako ostaja nekakšen Vladimir Putin svetovnega gospodarstva – torej država, ki si privošči skoraj vse, pravih posledic pa ni – četudi na ta račun trpi domače ljudstvo, učinki pa se prelivajo čez mejo v svetovno gospodarstvo.

ZDA so uživale v sadovih kitajske rasti. Dokler …

Trumpova administracija je ocenila, da je bilo sprejetje Kitajske v WTO napaka, vstopni pogoji pa so bili veliko premili. ZDA so kitajski vstop podprle, trenutna ameriška vlada pa ocenjuje, da se je nato izkazalo, da WTO preko svojih mehanizmov ni zmožna obvladovati kitajskih apetitov ali državo prisiliti, da sprejme zakonitosti odprtega trga.

Mnenje Trumpove administracije sicer temelji na poročilu, ki ga je spisala USTR (Office of the US Trade Representative), ki je v času Trumpovega predhodnika Baracka Obame, torej le dobro leto prej, zapisala, da “je med Kitajsko in partnerji, torej tudi ZDA, prišlo do dramatičnega povečanja obsega trgovinske menjave in investicij, odkar se je Kitajska pridružila WTO”. Prav tako pa iz poročila izhaja, da se je ameriški izvoz na Kitajsko od leta 2001 povečal za 500 odstotkov, s čimer je Kitajska postala največji trg za ameriške proizvode izven ZDA. Dodali so še, da je Kitajska izpolnila številne zaveze, ki so poglobile njeno integracijo v WTO.

Številk, ki kažejo, da je kitajska prisotnost na prostem trgu v zadnjih letih še kako koristila ZDA, ne manjka. Odkar je Kitajska članica WTO, se je ameriški izvoz kmetijskih pridelkov v to državo povečal za 1000 odstotkov, navaja Bloomberg. In medtem ko študija, na katero se sklicujejo v Washingtonu, pravi, da je v desetih letih na račun “poceni Kitajske” v ZDA izginilo 2,4 milijona delovnih mest, druga pravi, da jih je, po zaslugi izvoza na Kitajsko, nastalo 1,8 milijona. Ameriški ekonomisti prav tako pravijo, da so ameriški potrošniki v tem času uživali v cenejših artiklih in na ta način živeli bolje.

Kaj se je torej spremenilo? Trumpova administracija pravi, da se je v zadnjem času povečala vloga kitajske države v kitajskem gospodarstvu. Nasprotna dejstva pravijo, da se je Kitajska – kljub še vedno relativni zaprtosti – precej odprla ne le navzven, ampak tudi, ko gre za konkurenčnost na domačem trgu. Če še sredi osemdesetih zasebnih podjetij skoraj ni bilo, ta zdaj v veliki meri prispevajo k razvoju kitajskega gospodarstva in skrbijo za nova delovna mesta. Prav tako Kitajska nekaterim ameriškim podjetjem reže precejšen kos kruha – General Motors po podatkih Bloomberga na kitajskem trgu zasluži petino prihodkov na globalnem trgu, podoben je odstotek za Apple. Nike, Nvidia, Dolby in Tesla pa se lahko pohvalijo, da na Kitajskem ustvarijo 15 odstotkov svojih globalnih prihodkov.

Pozabite trgovino, cilj je "svetovna dominacija"

Ima pa medalja tudi drugo plat. Kitajska izjemno omejuje dostop tujih podjetij na svoj trg, ko gre za tehnologijo, farmacijo, finančne storitve … Prav tako je danes taktika Kitajske jasna kot že dolgo ne – ne gre za posel, ampak za "svetovno dominacijo", kot so kitajsko širjenje vpliva preko trgovine in strateških vlaganj po svetu, poimenovali pri Washington Postu. Posel in trgovina sta postala kitajska zunanja politika, za vsem skupaj pa je jasna geopolitična strategija, je prepričanih vse več analitikov.

"Komunistični režim želi gospodarsko rast in delovanje na odprtem trgu, ne želi pa svojega trga izpostaviti zakonitostim tržne ekonomije in konkurence," je za Washington Post dejal Lester Ross iz družbe WilmerHale. Z drugimi besedami, Kitajska želi jesti torto, želi pa tudi, da torta ostane nedotaknjena. Vse skupaj pa se manifestira tako, da Kitajska (tehnološka) podetja sili, da tudi za omejeno prisotnost na trgu tehnologijo delijo s Kitajsko državo, medtem ko tehnologijo, ki jo kitajska država vidi kot uporabno, a k sebi ne želi spustiti tujih podjetij, enostavno kupi. Kitajska je na nakupovalnem pohodu. Od Evrope, ZDA, do Afrike. Manj kot sama vsebina nakupa pa naj bi državo zanimalo, kakšno strateško širjenje moči takšno nakupovanje prinese.

In medtem ko zahodni svet zaenkrat še ostaja pri odprtosti, kar v praksi pomeni, da najbrž ne bo prepovedi, če se kitajsko podjetje odloči za nakup ameriškega ali evropskega podjetja, je precej verjetno, da bo, če bo šla zgodba v obratno smer, kitajska država takšen nakup prepovedala.

Trgovinsko območje in nova svilna pot

Kitajska trenutno po svetu igra monopoli, ob tem pa ustvarja še veliko trgovinsko območje po svojem okusu. RCEP naj bi nadomestil prostotrgovinski sporazum, ki je nastal po okrijem združnja ASEAN, ki združuje deset držav. Če bi se pridružile še Japonska, Indija, Koreja, Avstralija in Nova Zelandija, bi bilo to ogromno trgovinsko območje, Kitajska pa bi politično in ekonomsko izjemno okrepila svoj vpliv. Država je sicer upala, da bo sporazum podpisan že lani.

Potem pa je tukaj še megalomanski projekt nove svilne poti, ki naj bi povezal Kitajsko, Evrazijo, Afriko in Oceanijo. Povezal naj bi 60 držav, višina investicij pa naj bi se povzpela do 8 bilijonov dolarjev. Gre pa tako za razvoj cestne, železniške kot tudi pristaniške infrastrukture. Projekt je za Kitajsko izjemnega pomena, pomisleke pa ima predvsem Evropa. Lani je takratna nemška gospodarska ministrica Brigitte Zypries Peking med drugim pozvala, naj okrepi svoja zagotovila svobodne trgovine, varovanja okolja in delovnih razmer za zaposlene.

Vzpon Kitajske: od skrivanja mišic in stereotipov do implementacije vizije

Zunanjepolitični strokovnjak Aaron L. Friedberg v svojem delu Globalisation and Chinese Grand Strategy poglobljeno razpravlja o kitajski strategiji, v osnovi katere je po njegovem minimalizacija izpostavljenosti države zahodim (gospodarskim) tokovom in širjenje dominantnega vpliva.

Tudi z vidika kitajske domače politike je bila vključitev na svetovni gospodarski oder uspešna. Strategija, ki jo je leta 1978 začrtal Deng Šjaoping je milijone rešila revščine ter okrepila mednarodni vpliv in ugled države. Tako sta preživeli in država in partija, medtem ko bi ob ohranjanju zaprtosti obe imeli resne težave. Deng je tudi pravočasno prepoznal, da bo odpiranje prineslo vdor zunanjih tokov ali “duhovno onesnaženje” kot so nekateri imenovali aspiracije po svoboščinah, demokraciji in človekovih pravicah. Ljudstvo je nekoliko spustil z vrvice, pustil odprta okna, a “namestil izjemno dobre zavese in komarnike”, kot situacijo ponazori Friedberg. Med drugim z obujanjem nacionalizma, kar je še posebej prišlo do izraza po devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodbice o Zahodu, ki želi škodovati zmaju, so (p)ostale del folklore. Izobraževalni sistem pa skrbi za indokrinacijo in patriotska čustva Kitajcev.

Je pa izpostavljenost svetu Kitajce tudi nekoliko prestrašila, saj so spoznali, kako ranljivi so. Še posebej po azijski finančni krizi leta 1997. Ekonomska varnost je tako postala eden glavnih ciljev. Partijski kongres leta 1997 je dal jasno vedeti, da Kitajska ne bo šla v smeri integracije v globalne tokove za vsako ceno, ampak bo ključne elemente kontrole obdržala zase – s ciljem, da no nekoč obvladovala ne le svoja, ampak globalna pravila igre.

Friedberg meni, da je šla Kitajska napoti do dominacije skozi več faz. Prva je bila takoj po odpiranju države nekje med leti 1979 do 1989. Takrat je bila Kitajska tista, ki je plačevala tako ceno “duhovnega onesnaženja” kot do tega, da je stisnila zobe, ko je šlo za razkazovanje orožja, ki bi ga lahko nekoč uporabili proti ZDA ali v regiji. Američani so v istem obdobju Kitajsko videli kot državo, ki bi se jo splačalo graditi, tudi z geopolitičnega vidika ob naraščanju sovjetske grožnje. ZDA so tako precej omehčale svoje poglede na Kitajsko in svoje zaveznice vzpodbudile, da storijo enako. Kitajska je dobila dostop do mednarodnih institucij, ZDA so sprejele kitajske študente, kitajski dale status najljubšega trgovinskega partnerja, Kitajska pa je ZDA dovolila, da so med drugim z njenega ozemlja operirali deli obveščevalne službe. To je bilo obdobje relativnega zavezništva med državama.

Marsikaj se je spremenilo po dogodkih na Trgu nebeškega miru leta 1989, ko je oblast zatrla proteste, umrlo pa je več sto ljudi. Sledile so sankcije Zahoda, kmalu zatem pa se je drastično spremenil še svet. Padel je Berlinski zid, nato Sovjetska zveza. Čeprav je del Kitajske zato želel nazaj v osamo, je Deng vztrajal. Prepričan je bil tudi, da se sankcije zaradi nestabilnih oblasti v zahodnih demokracijah ne bodo obdržale več kot nekaj let, potem pa bi lahko Kitajska iz situacije izšla kot dolgoročni zmagovalec. Padec Sovjetske zveze je sicer nekoliko zmanjšal strateško vrednost Kitajske za ZDA, prav tako so bile ZDA po nasilnem doganjanju na trgu Tiananmen manj pripravljene še naprej spregledati ideološke razlike med Kitajsko iz Zahodom.  Deng se je v novi situaciji odločil, da bo najbolje, če se država za nekaj časa potuhne in čaka svojo priložnost. In čeprav državi ni nikoli uspelo sprati krvavega madeža dogajanja na Trgu nebeškega miru in svetovno javnost prepričati, da kitajski režim ni represiven, je državi uspelo Zahod prepričati, da gre v smeri politične liberalizacije.

Strokovnjak Michael Pillsbury meni, da je Pekingu uspelo sistem popraviti toliko, da je ustrezal vsem stereotipnim predstavam Zahoda in njegovim pobožnim željam v zvezi s Kitajsko. V resnici pa so zagovorniki liberalizacije v kitajski družbi še pred tragedijo na trgu izgubljali v boju z bolj konservativnimi idejami. In medtem ko so se v zgodnjih devetdesetih ekonomske reforme nadaljevale, je ideja o politični liberalizaciji v veliki meri zamrla. Pa čeprav je optimistični Zahod to videl drugače, ocenjuje Friedberg in kot dokaz navaja širjenje volilne pravice. Pri tem pa je Zahod, ki je ekonomske reforme zamenjal za znanilce političnih sprememb, spregledal, da so pravzaprav vsi kandidati iz iste stranke, širjenje volilne pravice pa je zgolj iskanje podpore za dokazovanje moči partije, ne pa izraz demokracije.

Vseeno je George W. Bush med kampanjo leta 1999 dejal, da "bo čas na strani ZDA, če bodo le nadaljevale trgovino s Kitajsko". Njegova ekipa je stavila na izkušnje iz drugih držav, ki pravijo, da bo trgovinska odprtost pospešila rast, ta pa bo okrepila srednji razred, ki bo zahteval politične spremembe.

Namesto tega je imela partija na prelomu tisočletja precej razlogov za optimizem. Kitajska je vstopila v WTO, prihajali so tuji investitorji, prinašali tehnologijo, gradili tovarne, kjer je delala poceni delovna sila. Kitajska ekonomija je rastla skupaj s svetovnim apetitom za poceni izdelke. Ameriška podjetja so načrtno podpirala ameriško sodelovanje s Kitajsko, saj jim je to prinašalo zaslužke. Marsičesa pa se je naučila tudi Kitajska. Če so pred ameriškim glasovanjem o članstvu WTO najeli svetovalno podjetje za odnose z javnostmi, ki je skrbelo za podobo Kitajske v ZDA, so zdaj ugotovili, da so že dovolj močni, da igrajo svojo igro.

Kitajska nakupovalna mrzlica: od prehranske verige do inovacij

Tako so v skladu s politiko iz leta 2001, kitajska podjetja šla z blagoslovom (in denarjem) vlade, na nakupovalni izlet po svetu. Sprva so bila to naftna polja v Sudanu, Bangladešu in Venezueli, pa rudniki bakra v Peruju in celo kmetijska zemlja v Kazahstanu, Pakistanu in Malaviju.

In apetiti se do danes niso polegli, le bolj izbrani so, nakupi pa vse bolj strateški. In po načelu – če je pomembno, denar ni ovira. Leta 2012 je kitajski državni naftni gigant CNOOC plačal 15 milijard dolarjev za kanadsko naftno družbo Nexen. Transakcija je dala Kitajski oblast nad nahajališči nafte v Alberti, kjer naj bi bile tretje največje svetovne zaloge nafte. Lani je kitajsko državno kemično podjetje za 43 milijard dolarjev kupilo švicarsko družbo Syngenta, eno vodilnih na področju semen in škropiv na svetu. Kitajska naj bi bila tako korak bližje cilju, da za prehransko varnost kontrolira verigo od začetka do konca. In na začetku so prav semena.

Tudi ko gre za transport, ni nič prepuščeno naključju. S pomočjo kitajske državne banke je kitajska državna družba COSCO prevzela družbo Orient Overseas Container Line in se s to in podobnimi naložbami, povzpela na vrh držav, ki po morju pretovorijo največ blaga. Po nekaterih podatkih 67 odstotkov kontejnerskega prometa v 50 največjih pristaniščih gre skozi infrastrukturo, ki je ali v kitajski lasti ali pa ima Kitajska tam lastniški delež.

Če je bila Kitajska leta na lovu za naravnimi viri po svetu, se, kot piše South China Morning Post, zdaj težišče obrača k tehnologiji. Dva velika kupca – Tencent in Alibaba sta po svetu lani nakupila za okoli 10 milijard dolarjev naložb, kar pa je le 7 odstotkov vrednosti 100 največjih lanskih kitajskih poslov po svetu. Četrtina poslov je bila povezanih s tehnološkim sektorjem.

Peking je od leta 2016 vse bolj pozoren na to, za kakšne nakupe gre denar. Izogibajo se “neracionalnim nakupom”, potem ko naj bi se izkazalo, da so imela nekatera podjetja za nakupe interese, ki niso nujno sovpadali z državnimi.

Boj za prevlado nad informacijsko tehnologijo

Ti interesi so torej trenutno uperjeni v področje informacijske tehnologije. Zadnji spor med Kitajsko in ZDA je izbruhnil ob poskusu, da singapurski Broadcom prevzame ameriškega giganta za računalniške čipe Qualcomm.

Boj za tehnologijo je povezan z dejstvom, da živimo v času, ko je nacionalna varnost močno povezana z ekonomsko močjo, informacije pa so denar. Kitajski predsednik ne skriva ambicij, da Kitajska dominira na področju mobilne tehnologije, superračunalnikov, umetne inteligence in drugih sodobnih industrij, ker to vidi kot ključno za gospodarsko, vojaško in strateško moč države.

V ZDA, kjer stavijo na ista orodja, se s tem seveda ne strinjajo. Qualcomm je velik dobavitelj ameriške vlade in vodilni v dirki za naslednjo generacijo brezžične tehnologije, znane kot 5G. Tehnologija naj bi bila hrbtenica infrastrukture, ki bi povezala naprave v domovih, ulične luči, avtonomna vozila in še marsikaj drugega s spletom. Kot zadržek proti prodaji so zato v ZDA navedli, da Qualcomm predstavlja del nacionalne varnosti. To sicer v neprijeten položaj postavlja tudi Silicijevo dolino, ki je leta izrabljala poceni kitajsko delovno silo, na drugi strani pa ustvarjala ameriško dominacijo področju informacijske tehnologije.

Najprej kupijo podjetja, nato še šole

A niti tehnologija za Kitajsko ni dovolj. Bloomberg je poročal, da kitajska podjetja kupujejo celo obubožane ameriške izobraževalne ustanove. Če so tako nekoč kitajski študentje hodili po znanje in predvsem izobrazbo o neki drugi kulturi v ZDA, naj bi zdaj Kitajska svoj vpliv širila tudi preko vezi z ameriškim izobraževalnim sistemom.

Kot piše Bloomberg, se je kitajska družba Beijing Kaiwen Education Technology Co. Strinjala, da plača 40 milijonov za Westminster Choir College, podružnico univerze Rider.

Finančni holding HongDa je za nekdanji Dowling College plačal 26 milijonov dolarjev. Predstavnik družbe Charles Tang je takrat dejal, da so "kitajski študenti pripravljeni plačati veliko za dobro izobrazbo", nakupi so strateški, zanimanje za vlaganje v tuje šolstvo pa med kitajskimi investitorji veliko.

 Osvajanje Evrope in vnašanje razdora v EU

Še posebej pa se je na prepihu kitajskega nakupovanja znašla EU. "Prav lahko se zgodi, da bodo kar Kitajci največ prispevali k Junckerjevemu planu, torej načrtu predsednika Evropske komisije Jean Claudea Junckerja, da zbere 315 miijard evrov za pospešitev rasti in zaposlovanja," je situacijo Jacqueline Grapin, soustanoviteljica The European Institute.

Če so pred letom 2004 kitajske investicije v EU komaj obstajale, so leta 2009 znašale že 3 milijarde dolarjev, leta 2010 pa že več kot 10 milijard dolarjev in nato leta 2014 18 milijard dolarjev, trend pa se še kar ne ustavi. Sprva so Kitajce najbolj zanimale energetika, avtomobilska industrija in nepremičnine, zdaj se je trend tako kot v ZDA obrnil na področje tehnologije in inovacij.

Hujša kot je bila finančna kriza, večja je bila priložnost za Kitajsko, ki je vlagala v znane družbe kot so Pizza Express ali Peugeot Citroën. Kam meri nova kitajska politika pa je postalo še posebej jasno, ko je kitajski COSCO stegnil prste po grškem pristanišču Pireji.

Medtem ko so obubožane evropske države z bolj ali manj stisnjenimi zobmi sprejele kitajski denar, nato pa se je Evropa ukvarjala z migrantsko krizo, so kitajski apetiti rastli – od kupovanja evropskih gradov do podjetij … Vse do točke, ko so se oglasili alarmi.

Nemški državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Matthias Machnig je v začetku leta predlagal "ostrejše zakonske okvirje", da bi ustavili kitajski nakupovalni pohod. Pred tem je namreč kölnski Inštitut za ekonomske raziskave ugotovil, da je v zadnjih sedmih letih kitajsko nakupovanje v Nemčiji eksplodiralo. Leta 2010 so Kitajci kupili šest nemških podjetij, lani 39. Leta 2010 so za te nakupe zapravili 100 milijonov evrov, lani okoli 12 milijard evrov.

Iz Nemčije je zato prišel poziv po skupnem nadzoru kitajske aktivnosti na kontinentu. Kitajsko naj bi sicer še posebej zanimala področja medicine, kemije in letalska industrija, bolj kot sama podjetja pa patenti, ki so v njihovi lasti. Prav tako jih zanima vse, povezano z uvajanjem nove svilne ceste, sem sodijo predvsem nakupi strateške infrastrukture – nekako po načelu, če Evropa k projektu ne pristopi iz lastnega entuziazma, ji bo pač vsiljen, o kitajski strategiji pravijo analitiki.

Da bi bila EU v boju proti kitajski ekonomsko-politični igrici uspešna, trenutno ne kaže. Če je Kitajska združena okoli partije, ameriški predsednik pa se vede kot samovoljen otrok, ima Evropa najbrž izmed vseh vpletenih najhujši problem – neenostnost. Ta se vidi že v tem, da so nekatere države zelo nekritične in zelo odprte do kitajskih investicij, a bolj zaradi političnih kot gospodarskih razlogov. Med takšnimi je Madžarska, njen premier Viktor Orban namreč rad "izziva" Bruselj. A oslabljena EU, ki se med seboj igra igrice, se bo težko zoperstavila močnemu kitajskemu zmaju s svojo jasno agendo – prevzeti čimveč.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je početje nekaterih držav odkrito kritiziral: "Kitajska ne bo spoštovala kontinenta, če imajo nekatere države široko odprta vrata." In prav ta neenotnost naj bi EU škodovala tako v primeru novega ameriškega protekcionizma kot kitajskega osvajalskega pohoda – toliko različnih politik kot je članic, povezavo pušča povsem ranljivo za kakršne koli poskuse manipulacije in vnašanja razdora, kar bi še oslabilo vpliv EU na svetovnem odru.

Novo igrišče: Afrika

Kitajska se je v veliki meri usmerila tudi v Afriko, kjer je na eni strani prihod te države prinesel vlaganja, nujno potrebna na revnem kontinentu, vključno z vlaganji v infrastrukturo, po drugi strani pa bi bilo dogajanje napačno razumeti kot dobrodelnost Kitajcev. Nove ceste običajno vodijo do rudnikov surovin, ki jih potrebuje kitajska industrija ali pa do za Kitajsko strateških krajev.

Ena takšnih naložb je elektrificirana železnica, ki vodi skozi afriško puščavo, od obali Džibutija do prestolnice Etiopije. Zgrajena je bila v okviru večjega projekta, ki obsega še pristanišče in vojaško oporišče – oboje za kitajske potrebe, v zameno pa je torej nastala železnica pa nekaj cestne infrastrukture in stavba Afriške unije.

Američani so dogajanje seveda opazili. Državni sekretar Rex Tillerson je dejal, da seveda ne nasprotujejo dotoku denarja, da pa morda afriške države niso popolnoma pretehtale cene “kitajskih dolarjev".

Različna poročila s tem v zvezi poročajo, da kitajska podjetja dela ne dajejo afriškim delavcem, ampak pripeljejo svoje. Da poslovne prakse še poganjajo že tako več kot cvetočo korupcijo na kontinentu. Pa tudi, da gre za novo obliko kolonizacije, ki je morda na prvi pogled manj krvava kot so bile pretekle, končni učinki pa bodo podobno hudi.

Zunanji minister Džibutija Mahamoud Ali Youssouf je na to odgovoril, da v njegovi domovini niso zaskrbljeni: "Nobena država se ne more razvijati brez infrastrukture in v tem smislu je Kitajska zelo dober partner."

Z geopolitičnega vidika bi bilo ZDA pa tudi Evropi seveda ljubše, če Kitajski osvajanje Afrike ne bi šlo tako dobro od rok. A tamkajšnji ekonomisti pravijo, da je to pravzaprav vnaprej izgubljena tekma. Medtem ko evropska in ameriška podjeta računajo zaslužke, razmišljajo o potencialnih tveganjih, kitajska enostavno tvegajo. Pridejo z velikim kovčkom denarja in o posledicah razmišljajo s povsem drugačnega zornega kota – ne skozi kratkoročen zaslužek, ampak skozi dolgoročni dobiček v smislu splošne politične in ekonomske koristi za Kitajsko.

Kitajska nepoštene poslovne prakse v Afriki zanika. Čeprav od tam že prihajo poročila o težavah. Od tega, da naj bi se stvari, ki jih zgradijo Kitajci, hitro poškodovale, med njimi ceste, krivo pa naj bi bilo površno delo in slabi materiali, do tega, da naj bi v več milijonov dolarjev vredno stavbo Afriške unije iz leta 2012 vgradili prisluškovalne naprave.

O tem je obsežno poročal francoski Le Monde, prav tako so se pojavila ugibanja, da internetna infrastruktura, ki je delo Kitajcev, poskrbi še zato, da se podatki kopirajo v Peking.

Tudi v Afriki zato je nekaj ugibanj o tem, pod kakšnimi pogoji se pravzaprav odvija partnerstvo s Kitajsko. Je pa pričakovati, da bodo afriške države na izziv pogledale kot že mnogokrat doslej, ko so v času napetosti med globalnimi velesilami, enostavno skušale zase iztržiti čim več – tako, da so jih v regiji ščuvale eno proti drugi.

Ši Džinpin kot Donald Trump

Kitajska je tudi na zunanjepolitičnem področju torej že zdavnaj opustila fazo skrivanja. Ko gre za razmerja velesil, je vse bolj samosvoja, z občasnimi spogledovanji z Rusijo. Zapletanje v konflikte države že zdavnaj ne skrbi več – ne ko gre za Tajvan, ne ko gre za napetosti v Južnokitajskem morju. Država je danes politična, gospodarska in globalna velesila, kar pri marsikom vzbuja nelagodje.

Težava preostalega sveta je, da v primerjavi s Kitajsko niti slučajno ni enoten. Če je EU sama razmišljala o uvajanju protekcionističnih ukrepov zoper Kitajsko, še preden se je na političnem prizorišču pojavil Donald Trump, je danes zavezništvo med EU in ZDA zaradi nelagodja evropske politike, ko gre za kontroverznega ameriškega predsednika, precej hladno.

Medtem pa aktualni kitajski voditelj Ši Džinpin ustvarja svoj globalni ekosistem. Zadnjem partijskem kongresu je delegatom dejal, da "Kitajska svetu ne bo zaprla vrat, ampak bo bolj in bolj odprta". Ne pustite se pretentati, pa pravi vrsta ekonomistov. Džinpin ne načrtuje integracije države v globalno ekonomijo ali globalni svetovni red, ampak želi oboje kontrolirati. To pa pomeni, da se Džinpin prav nič ne razlikuje od Trumpa – čeprav to sam poudarja – ampak želi Trumpov slogan "najprej Amerika" samo uresničiti v veliko večji izdaji – "najprej Kitajska – povsod po svetu".

Trumpovi očitki o tem, da Kitajska krade tujo tehnologijo in jo prodaja kot svojo, niso iz trte izviti. Gre za del strategije, kako tujo tehnologijo nadomestiti s "svojimi" rešitvami in jo iztisniti iz trga. Pa naj gre za robote ali električne avtomobile. Industrijski program “Made in China 2025” je jasen – Kitajska bo z obsežno državno pomočjo svoja podjetja spremenila v globalne paradne konje.

Ahilove pete kitajskega zmaja

Vendar pa tudi Kitajska ni brez težav, ki tarejo Zahod. 1,4-milijardna populacija je še vedno relativno revna in se hitro stara. Zgrešena demografska politika je ustvarila veliko demografsko ravnovesje, ki bo imelo tudi ekonomske posledice.

Prav tako je eno kupovanje tujih podjetij, drugo pa dominacija z lastnimi blagovnimi znamkami, ki jih svet še vedno gleda precej z viška. Ko gre za komponente, ki jih uporablja informacijska tehnologija, se zahodna podjetja v strahu pred varnostnimi tveganji raje zatekajo k svojim rešitvam. Dva osrednja domača proizvajalca pametnih telefonov res obvladujeta domač trg, a le 15 odstotkov globalnega. Kljub ogromnim vlaganjem v avtomobilsko industrijo, je ta leta 2016 izvozila manj vozil kot leta 2014. Izlet spletnega giganta Alibaba na ameriški trg se je neslavno končal po le letu dni, WeChat, komunikacijsko orodje, ki ga doma uporablja pol milijarde uporabnikov, kljub agresivnemu oglaševanju s težavo pridobiva uporabnike izven kitajskih meja. Večina pač dvomi, da bi se kitajska oblast uprla skušnjavi brskanja po podatkih.

Novi dogovori ali globalni negativni učinki?

Čepav se Zahod od Kitajske nekoliko umika, država nima nobenega namena ostati izolirana, ampak namerava krepiti svojo strategijo in uresničevati svojo vizijo. Da  bi iz tega nastal boj po zgledu hladne vojne, večina dvomi. So pa razpoke med obema svetovoma končno jasno vidne, vprašanje zmagovalcev in poražencev pa je v veliki meri odvisno od modrosti svetovnih voditeljev. Trenutno kaže, da ne Washington ne Peking ne popuščata, Bruselj pa nekoliko brezciljno caplja nekje vmes.

Kitajska kritikom svojih agresivnih globalnih trgovinskih in geopolitičnih praks seveda očita, da želijo na njenih plečih reševati svoje slabosti in posledice krize, ki so jo zahodne države skuhale same ter se tako izogniti škodljivim vplivom gospodarskega zatona. Kritiki pa Kitajski očitajo podobno – da se režim, ki se je zapletel v megalomanske projekte in podobno megalomanske dolgove, enostavno ne more privoščiti nižje gospodarske rasti, ker bi nezadovoljna družba eksplodirala, zato se za ohranjanje statusa poslužuje nepoštenih praks.

Ker na eni strani moč kitajskega zmaja ne popušča, na drugi pa sta ZDA in EU vse bolj odločeni braniti svojo tehnologijo in institucije pred Kitajsko, analitiki menijo, da se bo spor še povečal. Vprašanje je, ali se bo začelo iskanje srednje poti in uvajanje novega trgovinskega reda in urejanje odnosov med velesilami, ali bomo videli popolno zatekanje k protekcionizmu in zapiranje držav za svoje meje, ki bi lahko imelo škodljive posledice za globalno gospodarsko rast, delovna mesta, v preteklosti pa je protekcionizem prispeval tudi k brutalnima svetovnima vojnama.