"EU ni postavila večina, ampak manjšina, ki je verjela v povezovanje. Ljudje, naveličani vojnih grozot, so seveda hoteli mir, ampak večinoma so po vojni tiho opazovali dogajanje, niso bili množično aktivni igralci. Je pa bilo nekaj razsvetljenih voditeljev, tako politikov kot ekonomistov in drugih intelektualcev, ki so ob medijski podpori nato dosegli množični konsenz," tako italijanski akademik Alberto Martinelli o prvih korakih EU.
Povezava je danes na prepihu interesov in idej, celo takšnih, ki pozabljajo, zakaj je EU pravzaprav nastala na kontinentu, katerega tla so bila stoletja redno prepojena s krvjo.
Par desetletij dovolj, da pozabimo in verjamemo, da bomo dokazano slabe ideje udejanjili bolje
A zgodovinski spomin Evropejcev bledi. Ko se Evropa vsako leto spominja začetka in konca prve in druge svetovne vojne, pa še kakšne druge bitke, ki je zaznamovala ta prostor, je udeležencev takšnih dogodkov vse manj. Med njimi izstopa peščica še živih pričevalcev zablod človeštva, novice o teh dogodkih pa dobijo še komaj kakšno omembo v osrednjih medijskih poročanjih. Če sploh. Na drugi strani pa se bohotijo ideje samozavestnežev, ki skušajo v nov celofan zaviti nekatere najbolj uničujoče ideje, ki se jih je spomnil človek.
A jih nove generacije z luknjastim poznavanjem zgodovine ne znajo ovrednotiti kot grozeče. Sledijo jim, ker ponujajo "alternativo", instant rešitve zapletenih (globalnih) problemov. In seveda – ker vsaka generacija meni, da ne drži, da je zgodovina najboljša učiteljica – saj so vendar nova, nepremagljiva generacija, ki "ve bolje". Če kdo želi razumeti, kako zgrešeno je takšno prepričanje, lahko samo pogleda na časovni trak zadnjih nekaj stoletij Evrope in še kakšnega drugega kontinenta, in preveri koliko oznak "vojna" je na njem.
Ljudje ne pozabljamo le zato, ker zgodovinski spomin bledi ali ker smo pretirano samozavestni. Slabe čase pozabljamo tudi, ko nam gre "preveč dobro". To ne pomeni, da se za vsakogar cedita med in mleko, ampak na primer že to, da za vsakim vogalom ne grozita preganjanje in vojna: "Ko so prve oblike evropskega povezovanja prinesle gospodarsko rast in je nastopila konjunktura, se je navdušenje nad EU prvič ohladilo," razlaga Martinelli. Zdaj so za nami leta in leta, ko v EU ni divjala vojna. Na vrhuncu moči so generacije, ki so o njenih grozotah slišale le od dedkov, babic in učiteljev.
Od skupne vizije do vladavine individualnega: "Zmotno smo mislili, da bodo ljudje demokracijo videli kot končno postajo"
Minila so tudi leta in leta, odkar so ljudje nazadnje živeli v avtoritarnih režimih. Dovolj dolgo, da je pri nekaterih nastopila nostalgija po časih, ki so bili pravzaprav strašni. Pojav, ki ga je marsikdo podcenjeval, pravi češki akademik Jacques Rupnik in kot primer izpostavlja države, ki so po padcu komunizma šle čez proces demokratične tranzicije: "Stavili smo na predpostavko, da bodo države po padcu komunizma opravile tranzicijo k demokraciji, ki ji bo sledila konsolidacija demokracije, na koncu pa bo prišlo do evropske integracije, kar naj bi bila končna postaja, po kateri demokratična sprememba postane nepovratna. No, to se ni zgodilo, pa čeprav so se te države pridružile EU." Niti se niso kot odporne na erozijo demokracije izkazale države z dolgoletno demokratično tradicijo.
Se je pa zgodilo nekaj drugega. Evropa je po Rupnikovem mnenju zaspala na lovorikah: "Če bi moral opredeliti, kaj je šlo narobe, in to ni bila le ena stvar, bi rekel, da se je post liberalni cikel po letu 1990 enostavno izpel. S tranzicijo k demokraciji, graditvijo socialno tržnih ekonomij in z vključitvijo teh držav v EU, se je pravzaprav zaključil – misija je bila zaključena, krog se je sklenil. Že leta 2009 sem pisal o tem, da se je cikel končal in od takrat je torej minilo deset let. Misija je bila namreč izpolnjena, ampak tudi viri nekega obdobja so bili s tem počrpani. Glavna težava pa je, da politični spekter, ki je poganjal ta cikel, ni bil zmožen sproducirati nove vizije za prihodnost. Njihov "načrt" je bil "kar nadaljujmo, saj nam še nikoli ni šlo tako dobro". Liberalne sile, centralno leve ali centralno desne, so se začele osredotočati na individualno, sebično zadovoljevanje potreb – od samouresničenja do večje svobode, več pravic – dobili smo inflacijo pravic. A ob rasti individualnega ni bilo več skupnega projekta, ker je bil ta z uresničitvijo izčrpan. In tako so drugi ta izpraznjen prostor uporabili, da predstavijo svojo vizijo." Ekstremni politični pojavi na eni in drugi strani političnega spektra danes vsaj navidezno naslavljajo "kolektivna vprašanja".
Od tega, kako uspešno se bo s tem spoprijela sredinska politika, je po Martinellijevem mnenju odvisna prihodnost EU. Ocenjuje, da imajo zmerne sile EU priložnost le še en mandat, potem ko so volivci na zadnjih evropskih volitvah prepoznali grožnjo populizma in se ji uprli. A če jih zmerna politika še enkrat pusti na cedilu, bo populizem zelo težko ustaviti, opozarja. In pričakovanja ljudi niso majhna. Še posebej v državah, kjer čutijo, da EU s svojimi zadnjimi politikami spodkopava "evropski način življenja", neodločnost pa jo na domačem in evropskem igrišču spremina v "nepomemben pojav". Ta čustva je precej ubesedila izjemno odmevna lanska izjava poljskega zunanjega ministra Witolda Waszczykowskega, ki je EU ozmerjal za "podporno društvo kolesarjev in vegetarijancev, ki spodkopavajo vse, kar ima zvezo z družino, vero ali narodom".
Koga ima bolj rad Donald Trump?
Da ima EU težave, danes pravzaprav ne zanika nihče. In tega ne izkoriščajo le nekateri evropski politični pojavi, ampak celo globalne politične sile – kot sta Kitajska in ZDA, ki jima seveda močna EU ne ustreza zaradi lastnih interesov.
Obe velesili na globalnem parketu skrbita za pretrese, še posebej s trgovinsko vojno, ki pa jo je Trump, že tako nenaklonjen EU in prepričan, da je povezava pravzaprav nastala zato, da škoduje ZDA, hitro začel izkoriščati za povzročanje težav – in s tem slabitev – EU. "V primeru pretresov moramo biti enotni. Enostavno ni druge možnosti. Na intelektualni ravni to vsi vedo. V vojni mišic med ZDA in Kitajsko bi bile majhne države kot sta na primer Avstrija in Slovenija, uničene. To je več kot jasno. Na eni strani imamo strateško Kitajsko in na drugi agresivne ZDA. Ampak, kje bo nastala težava in bodo racionalni argumenti težko prevladali? Težava bo v trenutku, ko bosta ZDA ali Kitajska kateri od članic ponudili nekaj, kar bo predobro, da bi ta zavrnila. In če se država ne bo uprla skušnjavi, bo to zarezalo prepad med članice EU. In mislim, da bosta obe sili igrali na to karto. Trump je na primer že večkrat dejal, da želi posebne dogovore z Nemčijo. Doslej je bil odgovor vedno "ne" z obrazložitvijo, da smo del carinske unije. A vprašanje je, ali bi bilo še vedno tako, če bi bila na primer resno ogrožena naša industrija. Prav tako naj bi Trump razmišljal, da iz kakšnih ukrepov izvzame Italijo in Veliko Britanijo. Tukaj je torej glavna past – kaj bodo naredile države, ko bo klical Trump in rekel, "vi ste moji veliki prijatelji", če sklenemo dvostranski dogovor, vam ponujam nižje carine in še kaj?" je pred časom v pogovoru za naš portal opozoril nemški ekonomist Gabriel Felbermayr.
Martinelli pravi, da zaenkrat še računa na modrost evropskih voditeljev. Predvsem pa volivcev, pravi akademik, saj da je "njihova naloga, da poskrbijo, da na odgovornih stolčkih sedijo ljudje, ki razumejo – za kaj gre, kaj je na kocki in kaj je treba storiti".
Znate našteti tri prednosti EU?
Pa vendar se pri Martinllijevem argumentu o volivcih lahko hitro zaplete, saj veliko "evropskih državljanov", če jih ustavite sredi ulice, ne bo znalo našteti ene, dveh ali treh prednosti povezave. Ali pa bodo cinično odgovorili, da ni nobene. In če ljudje ne vedo, kaj je na kocki, se za to težko zavzamejo, pravijo analitiki.
A v resnici je velik del udobja, v katerem živimo, zasluga EU. Povezava je za 500 milijonov ljudi ustvarila območje, kjer se lahko prosto gibljejo, se selijo, študirajo ali delajo v drugi državi članici. Največji enotni trg je prinesel svobodo gibanja delovne sile, storitev in kapitala, kar je pomembno prispevalo h gospodarski rasti in višjemu življenjskemu standardu ljudi. Priložnosti za nabiranje znanj in prihodkov so se naenkrat z domače države razširile na celotno povezavo. In pozabiti ne gre niti na "vsakodnevne malenkosti" - kot je dejstvo, da lahko na primer avtomat za kavo kupite na Poljskem ali v Nemčiji in ga v Slovenijo dobite ali pripeljete brez carin.
Ne le ekonomska svoboda, EU je na novo raven postavila tudi osebno svobodo. Pogoj za članstvo v EU so stabilne, demokratične ustanove, delujoča tržna ekonomija in delujoča pravna država. V praksi vse to seveda ne deluje na idealni ravni, a vseeno so to koncepti, ki so predvsem državam za nekdanjo železno zaveso omogočili tranzicijo v drugačno družbo. Ki pa jo danes spet ogrožajo nekateri politični pojavi, ki želijo nazaj privilegije iz "nekega drugega časa", kar se kaže v razraščanju korupcije, odstavljanju sodnikov in omejevanju medijske svobode v nekaterih državah, ki so si zaradi tega že prislužile kritike Bruslja.
EU je stopila tudi v bran pravic potrošnikov in okolja. Ambiciozni okoljski cilji sicer niso vedno doseženi, kažejo pa spremembo paradigme – tudi v svetu, kjer ameriški predsednik Donald Trump klimatskih sprememb ne priznava.
"Varujte tisto, za kar je moja generacija umrla"
Leta 2012 je Evropska unija v "žep" pospravila Nobelovo nagrado za mir – desetletja dolg prispevek miru, spravi, demokraciji in razvoju človekovih pravic. A zanimivo – na kontinentu, ki stoji na kosteh ljudi, umrlih v različnih vojnah, je to prizanje postalo neusahljiv vir šal cinikov, ki so priložnost izkoristili, da povezavi poočitajo za vse napake evropskih narodov – tudi kolonialne čase.
Enostavno je deliti cinične pripombe, če niste doživeli nekega drugega časa – na to pravijo veterani druge svetovne vojne. Stephen Goodall, 96-letni veteran je pred glasovanjem o brexitu za Al Jazeero dejal, da je prestar, da bi ga padec EU prizadel. Da pa bi še kako prizadel mlajše generacije: "Varujte Evropo, za katero je moja generacija umrla." "Doživel sem stvari, zaradi katerih vem, kako pomembno je, da imamo EU in ustanove, ki bodo preprečile, da še kdaj v nesmiselni vojni umre toliko mladih moških in žensk," je povedal. Veteran Stuart Thomson pa je k temu dodal, da je "brexit najbolj strahopetna stvar, kar jih je kdaj videl, saj se s tem beži od projekta miru."
Očetje EU, ki so pred ključnimi odločitvami molili
V času, ko EU potrebuje konkretnejše ukrepe, če želi preživeti, mnogi situacijo primerjajo z obdobjem, v katerem je povezava nastajala, ki je bilo prav tako turbulentno.
Akademik Emanuel Paparella je zapisal, da mnogi danes prve korake EU zmotno razumejo kot povezovanje, ki je temeljilo zgolj na pričakovanju ekonomskih koristi in miru zaradi prepletenih gospodarstev.
Paparella se je pred časom v obsežni kolumni za Modern Diplomacy poglobil v izkušnje in misli očetov EU – francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, zahodnonemškega kanclerja Konrada Adenauerja, italijanskega premierja Alcida de Gasperija in Jeana Monneta.
Skupina se je zavedala teže zgodovinske odgovornosti, je zapisal Paparella: "Pred začetkom ključnih pogajanj so se zatekli v samostan in molili k svetemu Benediktu – danes tudi zavetniku Evrope." "Nikoli se ne čutim tako evropskega kot v trenutku, ko vstopim v katedralo," je nekoč dejal Schuman.
Očetje EU so mračno obdobje evropske zgodovine izkusili na lastni koži. Schumana so aretirali, ker se je uporal nacizmu. Pred koncentracijskim taboriščem ga je rešil nek Nemec, vseeno je končal v zaporu, od koder je kasneje pobegnil in se pridružil francoskemu odporniškemu gibanju. Po vojni se je njegova politična kariera razcvetela, v evropskem kontekstu pa vrhunec dosegla z deklaracijo, ki jo je predstavil 9. maja – ki ga zdaj praznujemo kot dan Evrope.
Schuman se pri svojem delu – tako Paparella, sicer tudi avtor več knjig – ni zanašal le na svoje izkušnje, ampak tudi na nauk katoliške cerkve. Tako je želel, da nova skupnost bolj kot na najbolj brezkompromisnem kapitalizmu, temelji na sodelovanju, solidarnosti in subsidiarnosti.
De Gasperija je zaznamovalo odraščanje na avstrijsko-italijanski meji, kjer so prebivalci trpeli zaradi številnih konfliktov in poskusov prevlade ene in druge strani. Ker je nasprotoval fašizmu, so ga zaprli. Po posredovanju Cerkve so ga po šestnajstih mesecih sicer izpustili, a so mu za 15 let prepovedali poltično delovanje. Kar ga sicer ni ustavilo, da ne bi še naprej ugovarjal politiki, ki jo je videl kot škodljivo. Ko se je po vojni zavihtel na politični vrh, se je takoj pridružil Schumanu in se zavzel za sodelovanje.
Adenauer je za svoje politično udejstvovanje plačal visoko ceno. Ker je bil človek jasnih vrednot, se je takoj uprl Hitlerju. Ko je Adolf Hitler leta 1933 prišel na oblast, je Adenauer izgubil položaj župana Koelna in državnozborski položaj. Kot rimokatoličan in odločen protinacist je bil v času Tretjega rajha stalno pod nadzorom. Ker naj bi sodeloval v atentatu na Hitlerja 20. junija 1944, pa je bila oblast odločena, da ga strpa v zapor. Da bi ga našli, so mučili njegovo soprogo Auguste, ki se je na koncu vdala. Tega, da je izdala moža, ni nikoli prebolela, tri leta kasneje je storila samomor. Adenauer je vojno preživel in maja 1949 postal prvi kancler po koncu druge svetovne vojne.
Adenauer je bil prepričan, da so totalitarni režimi tako priljubljeni, ker obljubljajo enostavne rešitve, ki na prvi pogled bolj nagovarjajo ego kot razum ljudi in niso kot demokracija, ki v svojem bistvu zgolj vzdržuje enakovredne odnose – brez prejudiciranja rezultatov. Nasprotoval je ateističnemu materializmu in opozarjal, da se to vedno izrodi v egoistični materializem, ki pod preobleko populizma nato naokoli paradira kot zaščitnik revnih in zatiranih. Prepričan je bil, da lahko uspe družba s koreninami v univerzalnih vrednotah, ki jih je videl v krščanstvu. "Nacional-socialistično ideologijo moramo nadomestiti s principi, ki se zavzemajo za pravičnost, red, zmernost, človekovo dostojanstvo in človekovo svobodo. In vse to lahko najdemo v krščanstvu," je ocenil. Na tem je utemeljil nemško Krščansko demokratsko unijo – stranko CDU – ki pa ni bila nekakšna "krščanska klika", ampak odprta za katolike, protestante, Jude, ateiste – vse, ki so verjeli v demokracijo, svobodo in človekovo dostojanstvo, katerega zaščito je Adenauer videl kot najpomembnejšo nalogo.
Jean Monnet na drugi strani ni bil izvoljen politik, njegova vloga je bila običajno administrativna. Kar pa ne pomeni, da ni bil vizionar. Še preden se je druga svetovna vojna končala, je razmišljal o prihodnosti. "V Evropi ne bo miru, če bodo države ponovno vzpostavljene na podlagi nacionalne suverenosti ... Evropske države so premajhne, da bi lahko svojim narodom zagotovile potrebno blaginjo in socialni razvoj. Zato se morajo povezati v federacijo," je menil že leta 1943.
Kasneje je prevzel pripravo nacionalnega načrta za posodobitev in razvoj, namenjenega povojni obnovi francoskega gospodarstva in države. In kmalu ugotovil, da povojna obnova poteka počasi, ne daje rezultatov, napetosti pa se spet krepijo. Tako je z ekipo začel pripravljati koncept Evropske skupnosti, v bistvu katerega je bila pobuda o enotnem upravljanju celotne nemške in francoske proizvodnje premoga in jekla v okviru skupne Visoke oblasti. Osnova pobude je bilo prepričanje, da je mogoče preprečiti morebitne vojne v prihodnosti, če proizvodnjo premoga in jekla skupaj upravljata dve najmočnejši državi Evrope. Torej koncept, ki je bil kasneje v središču Schumanove deklaracije. Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg so deklaracijo podprle, zato je postala temelj Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), predhodnice Evropske gospodarske skupnosti in pozneje Evropske unije.
Demokracija brez komponente vrednot se izrodi v egoistični – hedonistični materializem in ksenofobni nacionalizem
Paparella je zapisal, da je omenjeno skupino očetov Evrope povezovalo nekaj lastnosti. Delili so izkušnjo vojne, bili so vizionarji, odlično podkovani v filozofiji – vseeno pa so bili veliki realisti, ki so tudi o religiji, v katero so trdno verjeli, govorili na način, ki drugače mislečih ni odvračal, ampak je opozarjal na univerzalne vrednote, h katerim gravitira družba. S to govorico so se po vojni zoperstavili tudi drugim političnim idejam, ki so ponujale množicam všečne koncepte.
Na koncu so bili pri svojem delu dovolj uspešni, da so mirno in demokratično povezali nekoč na smrt sprte narode. V začetku so sicer upali, da bo unija veliko bolj politična in obrambna povezava, kot je to postala na koncu, ko je v ospedje stopila ekonomska povezanost. A že takrat je kaj takšnega oviral nacionalni ponos in tudi strah pred kakršnimi koli "obrambnimi projekti", ki bi vključevali Nemčijo.
Ekonomska povezanost se je obdržala do danes, večje politično in obrambno sodelovanje ostaja težavno, so se pa daleč v ozadje umaknile nekoč zelo poudarjane vrednote, "identiteta" EU. Po mnenju analitikov se je to zgodilo tudi zaradi premika k popolnemu individualizmu.
S tem v časih, ki niso kritični, ni težav. Se pa pojavijo v turbulentnih časih, ko se začnejo narodi spraševati – zakaj sploh sodelujemo v tem projektu, kakšne koristi nam prinaša, kaj ta projekt sploh je.
Dva velika trenutka za takšna vprašanja sta bila v zadnjih letih gospodarska kriza in migrantska kriza. In ob nobenem ni bilo jasnih, skupnih odgovorov na zgornja vprašanja. In to lahko evropski projekt ogroža, je v svojih zapisih razmišljal Paparella. "Očetje EU so se zavedali, da je nevarnost levega ali desnega populizma v privlačni ideologiji, ki je mnogo manj sterilna od osnovnega koncepta demokracije. Zato mora imeti demokracija vedno dodano komponento svetovnega nazora, vezanega na vrednote, ki lahko uspešno tekmuje s populistično konkurenco, ko razlaga človekove, družbene in globalne izzive. Menili so tudi, da brez jasnega svetovnega nazora, sistem razpade v egoistični – hedonistični materializem in ksenofobni nacionalizem. Nekaj takšnega, kar lahko po Evropi vidimo danes."
Evropska sredinska politika – leva in desna – se je v zadnjih letih pospešeno odmikala od zagovarjanja svojih vrednot, saj je to prinašalo glasove sredine in veliko manj možnosti, da bo kdo v družbi, ki jo vse bolj skrbijo individualna čustva in koristi - "užaljen". S tem pa sta se po drugi strani praznila en in drugi rob političnih polov, odpiral se je prostor pojavom, ki vsaj na videz ponujajo "več".
Po več kot 60 letih od pomembnega uspeha - podpisa Rimske pogodbe - je tako zmerna evropska politika spet pred vprašanji, s katerimi so se srečali že očetje povezave. "Kvaliteta" odgovora pa bo pomembno vplivala na prihodnost.
KOMENTARJI (85)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.