Tako je Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia, opisal dogodek s srečanja voditeljev držav G7 lani v Kanadi. Po njegovih besedah je to zgolj ponazoritev zaskrbljujočega dejstva, da odnosi med Združenimi državami Amerike in zaveznicami še nikoli po drugi svetovni vojni niso bili slabši.
Evropska unija je pri tem še posebej izpostavljena tarča. Zdi se, kot da ameriški predsednik Donald Trump zvezo 28 držav vidi kot žalitev nacionalne države, saj te "nič ne more nadomestiti kot jamstvo za demokratične svoboščine", kot je v enem od svojih govorov v Bruslju dejal njegov zunanji minister Mike Pompeo. Še preden je sedel v Ovalno pisarno, je Trump proti Bruslju izstrelil kopico puščic. Po zmagi na volitvah je v svojem nebotičniku na newyorški Peti aveniji sprejel Nigela Faragea in odkrito podprl brexit, pri čemer vztraja še danes. V intervjujih je kritiziral nemško kanclerko ter njeno priseljensko politiko, trn v peti mu je bila trgovinska menjava z državami EU.
Tudi kasneje, globoko v svojem prvem mandatu, je Evropsko zvezo javno označil kot največjo ameriško nasprotnico. "Mislim, da je Evropska unija sovražnica, kaj počnejo na področju trgovanja. Tega si običajno ne bi mislili o Evropski uniji, ampak oni so nasprotniki." Da so besede še bolj žgale, jih je izrekel pred srečanjem z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki ga običajno hvali in občuduje precej bolj kot voditelje tradicionalnih ameriških zaveznic v Evropi.
Trump: EU izkorišča Ameriko
Prvič v zgodovini odnosov med ZDA in Evropsko unijo – uradno so se začeli 1953, ko so ameriški veleposlaniki obiskali Evropsko skupnost za premog in jeklo, predhodnico današnje EU – ima Amerika predsednika, ki odkrito dvomi in skorajda prezira evropski projekt. Zdi se, da v njem ne vidi ne zgodovinske ne kakšne druge vrednosti. Kot predsednik, ki si je za vodilo izbral slogan Najprej Amerika, glede na lastne besede očitno verjame, da "je bila Evropska unija ustanovljena zato, da izkorišča ZDA, ter da z Ameriko nihče ne ravna slabše kot Evropska unija".
Razen morda Nata, ki je prav tako stalna tarča Trumpovih jeznih izpadov, saj poudarja, da članice – izpostavlja predvsem Nemčijo – ne plačujejo dovolj, ne dosegajo zastavljenega cilja dveh odstotkov proračuna in pri zagotavljanju svoje varnosti predvsem računajo na Ameriko. Zato je celo dejal, da je Nato odvečen in da ne ve, če bi v primeru napada na katero od članic Amerika priskočila na pomoč, kar je omajalo temelj severnoatlantske vojaške zveze. Ob takšnih kritikah zmedo povečuje tudi dejstvo, da Trump javno, predvsem prek Twitterja, za katerega so se evropski voditelji naučili, da je njegov megafon in da ga je nemogoče ignorirati, prijaznejše besede namenja diktatorjem, med drugim severnokorejskemu Kim Džong Unu, kot pa tradicionalnim zaveznikom.
Prepad ob iraški vojni
Toda, težave v zapletenem transatlanstkem odnosu se niso začele z Donaldom Trumpom. Že prej so se kazale razpoke pri različnih vprašanjih, predvsem trgovinskih. Analitiki ocenjujejo, da je podoben prepad zeval tudi v ne tako daljnem letu 2003, ko se Nemčija in Francija nista pridružili ameriški invaziji na Irak.
Administracija Georgea Busha je državi, ki sta zavrnili sodelovanje v koaliciji voljnih (in vojni, ki je temeljila na lažnih informacijah o orožju za množično uničevanje), označila za predstavnici stare Evrope.
Toda odnosi so se dokaj hitro vrnili v normalne tirnice sodelovanja. Tudi Trumpov predhodnik Barack Obama je (sicer bolj diskretno in elegantno) opozarjal, da evropske zaveznice premalo plačujejo za Nato, hkrati je imela njegova administracija z EU precej boljše odnose. Z nemško kanclerko Angelo Merkel, ki jo je Obamova Bela hiša priznavala za neuradno voditeljico Evropske unije, je nekdanji predsednik govoril enkrat tedensko. Odnos med Trumpom in Merklovo je skorajda leden.
Evropski voditelji v prizadevanju za izboljšanje odnosov s Trumpom in posledično Ameriko ubirajo različne taktične prijeme. Francoski predsednik Emmanuel Macron je poskusil z laskanjem, vzhodnoevropski voditelji, ki jih Trump raje in pogosteje kot njhove kolege iz zahodnih prestolnic vabi v Belo hišo, na srečanjih smehljaje kimajo in prepuščajo žaromete gostitelju. Merklova ostaja pri stvarni strogosti in prepričevanju z argumenti. Na prvi sestanek s Trumpom naj bi se izjemno temeljito pripravila, toda svetovni voditelji hitro ugotovijo, da ameriški predsednik ni ravno dovzeten za podrobne informacije, zapletene argumente, številčne podatke, diplomatske finese in dolge sestanke z iskanjem skupnih točk.
Raje ima preproste in hitre rešitve, je nepredvidljiv in niti njegovi svetovalci pogosto ne vedo, kaj bo naredil ali rekel. Pred zadnjim srečanjem skupine G7 avgusta v Franciji je svojo taktiko do Evropske unije opisal takole. "Vse, kar moramo narediti, je obdavčiti njihove avte in dali nam bodo vse, kar želimo, saj k nam pošiljajo na milijone mercedesov." Prodajo jih, natančneje, za 50 milijard letno, delež pa je bil lani najmanjši po letu 2009. A Trumpovo razmišljanje kaže, da je Evropska unija za Trumpa bolj kot vse drugo – tekmica.
Grožnje s carinami
Zato ji tako kot Kitajski nenehno grozi s carinami, saj zatrjuje, da je Amerika na področju trgovine v podrejenem položaju. EU in ZDA sta sicer že 15 let zapleteni v spor o subvencijah proizvajalcem letal Boeing in Airbus, ki podžiga medsebojne trgovinske grožnje in še vedno ni rešen. Trump je že uvedel carine za jeklo in aluminij, sedaj razmišlja, da bi za 25 milijard dolarjev izdelkov iz Evropske unije – med njimi so siri, vina, olive, testenine – uvedel kar stoodstotne carine. Kar bi pomenilo, da bi denimo Newyorčani za slabega pol kilograma uvoženega parmezana plačevali od 30 do 40 dolarjev namesto od 15 do 20 dolarjev.
Po ocenah bi tovrstne carine na posebne prehrambene izdelke iz Evrope prizadele več kot 34.000 specializiranih trgovin v ZDA, Evropska unija pa bi ob morebitnem uresničenju groženj posegla za povračilnimi ukrepi. Ameriški analitiki ob tem ugotavljajo, da je zmagovalka evropsko-ameriškega dvoboja lahko Kitajska, ki ji ustreza spor med ZDA in EU, namesto da bi složno in usklajeno nastopali proti njeni pogosto sporni trgovinski politiki.
Krhanje odnosov (z Evropo) v času Trumpa se kaže na različnih področjih. Še kot povsem sveži predsednik je ZDA umaknil iz pariškega podnebnega sporazuma. Poteptal je tudi 12 let diplomatskih prizadevanj mednarodne skupnosti ter uresničil predvolilno grožnjo o enostranskem izstopu iz jedrskega sporazuma z Iranom. Ameriško veleposlaništvo v Izraelu je preselil v Jeruzalem, čeprav status mesta ni rešen, iz G7 izključeno Rusijo želi povabiti nazaj, kljub še vedno okupiranemu Krimskemu polotoku, odkrito podpira izstop Velike Britanije iz Evropske unije ter drobljenje slednje. Ob vsem tem stresa žaljivke na račun evropskih voditeljev in je na koncu užaljen, ko mu Danska ne želi prodati Grenlandije. "Jasno je, da se ne moremo več povsem zanesti na Belo hišo. Če želimo ohraniti odnos, ga moramo prilagoditi," je dejal nemški zunanji minister Hinko Maas. Podobne, nenavadno jasne izjave prihajajo tudi iz ust najvišjh predstavnikov EU.
Mirovna ponudba?
Trump je s svojim prezirom do institucij in ustaljenega reda ter nagnjenju k improvizaciji in soliranju težaven partner za uradniško okostenele evropske institucije. Nekateri voditelji so upali, da ga bo Ovalna pisarna obtesala v bolj običajnega predsednika, a se to ni zgodilo. Je pa v začetku septembra nekaj upanja zbudil obisk zunanjega ministra Mika Pompea v Bruslju. Na srečanjih z novimi vodji evropskih institucij naj bi poskušal na novo zagnati odnose z Evropsko unijo. Opazno je izpustil Donalda Tuska, predsednika Evropskega sveta, ki je izjavil, da so ZDA geostrateška grožnja za EU. "Naš odnos je večkrat zašel v slepo ulico, kar se je pokazalo v mnogih neprijetnih pogovorih," je izjavil ameriški veleposlanik za Evropsko unijo Gordon Sondland. Ter dodal, da imajo ZDA in EU iste cilje, a različno taktiko, kako jih uresničiti.
Kljub občasnim napetostim so voditelji na obeh straneh Atlantika zadnjih sedem desetletij razumeli, da je sodelovanje bolj koristno kot zaostrovanja. Še posebej zdaj, ko tako ZDA kot EU znova vojaško tekmujejo z Rusijo in trgovinsko s Kitajsko. Sondland, bogati lastnik hotelskih verig, ki ga je za veleposlanika imenoval Trump, napoveduje, da želijo ZDA izboljšati napet in pogosto z žaljivkami prepreden odnos. Toda ni jasno, kako se bo pri tej zahtevni nalogi izognil izbruhom svojega šefa. Še preden je Pompeo zapustil Bruselj, je Trump na Twitterju znova obtožil Evropsko unijo nepoštenega trgovanja.
Čakajoč na volitve 2020
Američani bodo sicer prihodnjega novembra znova volili predsednika ter izbirali med Trumpovim drugim mandatom ali katerim od demokratskih kandidatov. Med slednjimi za zdaj vodi nekdanji Obamov podpredsednik Joe Biden, ki ob svojih dolgoletnih mednarodnih izkušnjah in poznanstvih rad poudari, da ga večkrat neuradno in zaskrbljeno kličejo svetovni voditelji in prosijo za nasvet. Njegova izvolitev bi v transatlantske odnose verjetno vrnila predvidljivost in stabilnost.
Med predsedniškimi kandidati je tudi senatorka slovenskega porekla Amy Klobuchar, ki je hudomušno opisala Trumpovo zunanjo politiko. "Trump misli, da je diplomacija, če se zbudi pred zoro in še v kopalnem plašču v svet pošlje tvit ali dva, v katerih hvali Kim Džong Una. Nato pa, preden sonce zaide, napade Dansko in Grenlandijo," je dejala. Tekma za demokratsko nominacijo, kjer je v igri še vedno 20 kandidatov, in kasneje spopad za Belo hišo bosta nepredvidljiva. V evropskih prestolnicah pa bodo na razplet čakali še z večjim zanimanjem kot običajno.
KOMENTARJI (147)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.