Britanski The Guardian opozarja, da neenotnost Evropejcev povzroča težave na celini, kar je bilo očitno že pred zadnjim razburjenjem. Vendar pa je poseg Poljske, Madžarske in Češke v spor, v katerem so se postavile na stran ZDA, evropsko dinamiko le še zapletel. Resne težave pa bodo nastopile potem, ko bodo te države skupaj s sedmimi novimi članicami začele izzivati nadvlado Zahodne Evrope. Zaradi tega je uspešno izhodišče Konvencije o prihodnosti EU tako pomembno za povezanost Evrope. Če se države ne bodo strinjale glede odločilnih vprašanj, bi se taka škodljiva neskladja lahko ponovila tudi v prihodnosti.
Levoliberalni britanski časnik The Independent meni, da Evropejci še vedno nasprotujejo vojni v Iraku. Blairov problem je v tem, da je nemško-francosko stališče glede vojne bližje mnenju večine Evropejcev kot njegovo. Blair špekulira s tem, da bodo inšpektorji našli verodostojne dokaze, da Irak poseduje orožje za množično uničenje. Če se to ne bo zgodilo in če Irak ne bo znatno oviral dela inšpektorjev, je javno mnenje v Evropi, čeprav razdeljeno, še vedno proti vojni. Argument ZDA in osmih "novih" evropskih držav, da prevare Sadama Huseina in njegovo izogibanje vojni upravičujejo vojno, pri tem skoraj ne igra nobene vloge.
Ruski dnevnik Nezavismaja Gazeta ugotavlja, da so ZDA z razdelitvijo Evrope v dva tabora dosegle svoj cilj, nekaj, kar so že dolgo hoteli. Enotna Evropa je razpadla na stari in novi del. Eni so se pripravljeni skupaj z Američani podati novim dogodivščinam naproti, ukrotiti Irak in "reformirati" arabski svet. Drugi se zaradi močnih dvomov vedejo zadržano. Razmere so napete tudi znotraj zveze Nato. ZDA so zvezo Nato že zaprosile za vojaško podporo v vojni proti Iraku, vendar pa Berlin in Pariz preprečujeta uresničitev ameriške prošnje.
Socialdemokratski nizozemski de Volkskrant piše, da je skupna zunanja politika EU zdaj le še sen. Bolj zanimivo je vprašanje, zakaj je pobudnik, premier Aznar, s sedmimi kolegi izbral ravno ta trenutek, da pokaže neenotnost. To je povezano s tem, da sta se Nemčija in Francija sami oklicali za glasnika Evrope glede iraškega vprašanja. Njuna izjava na zaupnem srečanju pretekli teden, da Evropa noče imeti opravka z vojno, v vladah podpisnikov pisma ni naletela na pozitiven odziv. Kdo sta Schröder in Chirac, da menita, da lahko govorita za celotno Evropo?
Avstrijski Neue Kronenzeitung pa meni, da zdaj dolgo časa ne bo moč slišati, da bi Evropa govorila v en glas. Ali narodi menijo enako kot njihovi državniki? Poteza tistih, ki bi radi spadali v Rumsfeldovo "novo Evropo", je osupnila ves svet. Ker so se ti mali in veliki iz jeze Washingtona nad Schröderjem naučili bolj taktičnega ravnanja, tudi izjava podpore Bushevi politiki, za katero je dal pobudo španski premier, ni brez oportunističnih motivov. En glas, s katerim naj bi EU spregovorila na področju zunanje politike, pa bo zdaj dlje časa komaj slišati.
