Od okrnjenega srečanja pričakujejo predvsem razpravo o napadu na Irak in vrnitvi palestinskih beguncev.
Srečanje Arabske lige v libanonski prestolnici se je odvilo brez navzočnosti palestinskega voditelja Arafata, ki je ostal v domači Ramalli. Iz solidarnosti do Arafata pa bi naj ostal doma tudi egiptovski predsednik Mubarak, čeprav nekateri viri navajajo, da je nezadovoljen s saudsko iniciativo, ki je tako izpodrinila Egipt iz mesta mirovnega pogajalca med palestinsko in izraelsko stranjo. V Beirut pa ni pripotoval tudi jordanski kralj Abdulla, saj so po trditvah izraelske obveščevalne službe Mossad, obema z egiptovskim predsednikom Mubarakom, v Libanonu pretili z atentatom. Zato sta oba voditelja tik pred odhodom spremenila načrte in ostala doma. V Libanon pa se boji potovati tudi libijski predsednik Gadafi, ki je dal pred leti ubiti znanega libanonskega Imama. Doma je ostal seveda tudi iraški predsednik Hussein, ki zaradi možnosti vojaškega udara, nikoli ne upa zapustiti države. V Beirutu se je tako zbralo le neka več kot 10 voditeljev od 22-tih članic Arabske lige.
Palestinska delegacija pa je na sredi srečanja odkorakala iz dvorane, ker ni bilo moč vzpostaviti povezave z Arafatovim satelitskim telefonom, po katerem bi naj nagovoril svoje arabske brate. Za tem bi naj stala sirijska oblast, ki že od konca libanonske državljanske vojne nadzoruje celotno državo. Sirijci so proti vsakršnim pogajanjem med Arafatom in izraelskimi oblastmi, saj se bojijo, da bi v primeru mirovnega sporazuma izgubili področje Golan, ki ga je že leta 1967 zasedla izraelska vojska. Saudski mirovni načrt pa zahteva od Izraelcev, da se umaknejo iz vseh ozemelj zasedenih leta 1967, ko so Izraelci dobili vojno z vsemi arabskimi sosedami. Takšnega mirovnega načrta izraelska oblast ne bo sprejela, tudi, če bi bil Arafat v Libanonu in bi se Arabska liga zedinila ter načrt predstavila, kot arabsko iniciativo za rešitev krize na Bližnjem vzhodu.
Palestinski voditelj Arafat se je po tem, ko je izraelska vlada odločila, da še ni izpolnil pogojev za potovanje v Libanon, sam odločil ostati doma. Arabski voditelji pa so že pred srečanjem povedali, da s tovrstno odločitvijo Izrael onemogoča kakršnokoli arabsko iniciativo za rešitev krize. Hitro pa so obtožili tudi ameriško vlado, ki ni dovolj pritisnila na izraelskega premjeja Sharona, da bi izsilila Arafatovo potovanje na srečanje arabskega vrha. Saudski princ Abdulla pa je povedal, da američani niso bili dovolj angažirani, da bi omogočili Arafatovo prisotnost na pomembnem arabskem srečanju, kaj šele, da bi bili zares pripravljeni podpreti saudski mirovni načrt.
ljub temu je saudski princ Abdulla kot prvo točko srečanja predtavil mirovni program, ki obljublja Izraelcem priznanje vseh arabskih držav, v primeru, da bi se umaknila na meje izpred leta 1967, ter podprli ustanovitev palestinske države.
Saudski princ Abdulla je še dejal: ”Arafat je tisti, ki bi moral odločati o končnih določitvah mirovnega načrta.” Arabski vrh lahko z Arafatom ali brez njega odloča o vsebini tako imenovanega arabskega mirovnega načrta, vendar ne smemo pozabiti, da gre nenazadnje za palestinsko-izraelski konflikt. Kar pomeni, da je arabski načrt, brez izraelske zastopanosti bolj malo vreden. Morebiti je imel izraelski premje Sharon celo prav, ko je v nekem intervjuju dejal, da če bi Arafat tako rad potoval v Beirut, ker bodo govorili o palestinsko-izraelskem miru, bi najverjetneje moral biti tam tudi on.
Arabsko srečanje kljub veliki svetovni pozornosti, gotovo ne bo bistveno spremenilo situacije na Bliznjem vzhodu. Pomembno je še opozoriti na neenotnost Arabske lige, ki ji prej kot za Arafata in Palestince, ki se jih otepajo v vsem arabskem svetu, gre za lastne koristi. Egipt je po tem, ko se je spoprijateljil z Izraelom, druga največja prejemalka ameriške pomoči. Zahod pošilja ogormne vsote denarja tudi v Jordanijo. Sirijci in Libanonci pa si želijo premirje le pod pogojem, da dobijo svoj del pogače nazaj od Izraelcev. Druge arabske države, razen Saudske Arabije, pa so daleč vstran od palestinsko-izraelskega spora, ter zaposlene z lastnimi težavami. Vprašanje je samo, zakaj se angažirajo Saudijci? – Mar ni bilo od 19-tih ugrabiteljev letal, ki so 11. septembra ugonobila New York, 15 Saudijcev? – Saudska Arabija se mora nekako odkupiti Američanom, ki podpirajo saudsko kraljestvo in mu vsako leto za odkupljeno nafto, prinesejo več miljard dolarjev.
