'Otroci so po televiziji gledali obglavljenja, njihove mame pa so ob tem ploskale in vzklikale'

Sophie Kasiki je ena izmed redkih žensk z Zahoda, ki se je pridružila borcem IS v sirskem mestu Raka in se nato vrnila v Francijo, da bi se soočila s posledicami. Kot je povedala v svojem prvem intervjuju z britanskimi časniki, je bila to pot v pekel iz katerega ni videla vrnitve.

''Počutila sem se tako krivo. Spraševala sem se, kako lahko živim s tem, kar sem naredila, ko sem peljala štiriletnega sina v Sirijo. Sovražila sem tiste, ki so z mano manipulirali, izkoristili mojo naivnost, mojo šibkost in nesigurnost. Sovražila sem sebe,'' je povedala.

34-letna Sophie, ki ne želi izdati svojega pravega imena, saj se boji maščevanja IS, se je rodila v Demokratični republiki Kongo. Mati samohranilka jo je vzgajala v krščanski veri. Po njeni smrti, ko je bila stara le devet let, se je preselila v bližino Pariza k svoji starejši sestri.

Ko je delala kot socialna delavka, ki je pomagala predvsem migrantom v predmestju Pariza, se je, ne da bi povedala svojemu možu, spreobrnila v islam. Tako je spoznala tri muslimane, ki so bili deset let mlajši od nje.

Septembra 2014 so njeni prijatelji izginili in se ji pozneje javili iz Sirije in se z njo vsak dan pogovarjali. ''Mislila sem, da nadzorujem situacijo, vendar zdaj vem, da so bili izučeni, da rekrutirajo ljudi, kot sem jaz. Počasi so začeli izkoriščati moje šibkosti. Vedeli so, da sem bila sirota in da sem se spreobrnila v islam,'' je povedala.

Februarja 2015 je svojemu možu rekla, da gre na nekajtedensko službeno potovanje v Turčijo in da bo s seboj vzela sina. Namesto tega pa je odšla v Sirijo. Prišla je v Rako, ampak dnevno življenje je bilo zelo drugačno od tega, kar so ji govorili njeni trije prijatelji. Kasikijeva ni smela sama zapustiti hiše, ko pa je šla ven je morala biti pokrita od glave do pete. Predati je morala tudi svoj potni list in omejiti komunikacijo s svojo družino v Franciji.

Delala je v porodnišnici, kjer je bila šokirana nad slabimi razmerami in odnosom do pacientov. Le deset dni je potrebovala, da je sprevidila svojo napako. ''Hotela sem domov. Vsak dan sem povedala, da pogrešam svojo družino in da želi sin videti očeta. Najprej so se izgovarjali, nato so mi začeli groziti. Rekli so mi, da sem ženska, sama z otrokom, ter da ne morem nikamor iti. Če pa bi šla, bi me kamenjali ali ubili,'' je povedala.

''Bala sem se, da bo nekdo prišel in me odpeljal v zapor. Da bom morala sina pustiti pri njih. Zato sem vedno govorila z njim. Govorila sem mu stvari, da jih ne bi pozabil; da ga imava z njegovim očetom rada, da mora biti prijazen do deklet. Govorila sem mu v upanju, da tega ne bo pozabil. In če bi se mi kaj zgodilo in bi pristal v krempljiv borcev, da bi slišal moj glas, in ne bi bil zmožen ubijati … Bila sem kot levinja, da bi ga zaščitila.''

Nekega dne je Kasikijevo in njenega sina neki Francoz odpeljal v hišo, ki je postala dom oziroma zapor za številne tuje ženske. Bila je šokirana, ko je videla male otroke, ki so gledali obglavljenja in umore po televiziji, njihove matere pa so ob tem ploskale in vzklikale.

Naslednji dan, ko so pripravljali poroko, je odkrila odklenjena vrata. Odprla jih je in odšla. In ni nehala hoditi. Sprejela jo je sirska družina, ki je tvegala svoje življenje, ko je ponudila streho nad glavo Kasikijevi in njenemu otroku. Kasikijeva je nato vzpostavila stik s sirskimi opozicijskimi borci, ki so mobilizirali njenega moža v Franciji. Aprila 2015 je mlad Sirec Kasikijevo in njenega otroka z motorjem odpeljal do turške meje. Ko je prišla v Francijo, so jo obveščevalni agentje zaslišali, jo za dva meseca poslali v zapor in ji onemogočili stike z družino.

Zdaj sta z možem spet skupaj, še vedno pa ji grozijo morebitne obtožbe za ugrabitev otroka. ''Vse sem premlela še enkrat in se vprašala, kako sem lahko to naredila? Bila sem naivna, zmedena, ranjena, ampak ni mi jasno, kako so mi lahko ti fantje, ne preveč pametni, oprali možgane?To je vprašanje, ki si ga še vedno zastavljam,'' je povedala.

Kasikijeva ve, da je imela neverjetno srečo, da je lahko pobegnila. Ko se je vrnila v Francijo, ji je mož pokazal fotografijo, ki so mu jo poslali borci IS. Na njej je njun sin, ki pozira z avtomatskim orožjem. ''Posneli so jo, ko sva bila tam, ampak takrat sem jo videla prvič. Vedno se bom počutila slabo, ker sem s seboj vzela sina. Vendar moram biti močna in iti naprej. Najtežji del je mimo. Ušla sva krempljem teh ljudi in sva živa. Zdaj moram preprečiti drugim, da bi se odpravili v ta pekel. Kaj lahko rečem? Ne hodite,'' je zaključila.