Niti ene same krogle, niti ene same unče! To je eden od najbolj znanih grafitov s severnoirskih zidov, s katerim je del simpatizerjev Irske republikanske armade jasno povedal, kaj si misli o vse večjem pritisku na Iro, naj sproži proces samo-razorožitve. Irino vztrajanje pri orožju in razstrelivu je, kljub njenemu večletnemu enostranskemu premirju, postalo ovira, na kateri je velikonočni mirovni proces, podpisan aprila 1998, pred dnevi dokončno obstal.
Vsem podpisnikom velikonočnega miru je bilo povsem jasno, da bo Irina razorožitev največji kamen spotike še preden so se posušili podpisi na mirovnem sporazumu. Mirovni proces je od vsega začetka doživljal vzpone in padce. Pred dnevi, ko so severnoirsko pokrajinsko vlado, ki jo je julija zapustil prvi minister, vodilni protestantski politik David Trimble, na njegovo pobudo zapustili še vsi protestantski ministri, je bil mirovni proces na dnu in v največji nevarnosti, da iztiri.
Zdaj je na doslej najvišjem vrhu in varno na tirnicah, ter, kot je dejal britanski premier Blair, “na zgodovinskem mejniku”. Velike priložnosti zahtevajo velike besede velikih mož in večje “priložnosti”, kot je začetek razorožitve Ire oziroma uničenje znatnega dela njenega orožja, streliva in razstreliva, ni bilo že vse od podpisa velikonočnega miru aprila 1998. Blair je ocenil, da sta velika moža na tem zgodovinskem mejniku vodilna moža Irinega političnega krila, katoliške republikanske stranke Sinn Fein, voditelj Gerry Adamsu in glavni pogajalec Martin McGuineess. Po njegovem sta bila drzna in pogumna, ker sta Iro prepričala, naj se odpove orožju.
Sinn Fein je v skrbno koreografirani politični predstavi, sočasnih tiskovnih konferencah – McGuinesa v New Yorku in Adamsa v Belfastu - sporočila, da je Iro pozvala, naj z začetkom razorožitve reši mirovni proces, ta pa je dan kasneje sporočila, da je to že storila, da bi drugim pokazala svoje resne namene. Na vrsti je bil spet vodja republikancev Adams, ki je ocenil, da je “orjaško neprimeljiva poteze Ire osvobodila celoten (mirovni) proces”: “Rad bi pohvalil Iro, ker je to naredila in je v času mednarodnega nemira pokazala, da je mogoče probleme reševati s politiko, če obstaja politična volja.”
Irina poteza je resnično zgodovinska. Širši javnosti neznani način in količina uničenega orožja (Ira naj bi imela po bunkerjih na Severnem Irskem do sto ton skritega orožja, streliva in razstreliva) sta očitno zadovoljila tudi vodilnega protestantskega politika Davida Trimbla. “Govorili so nam, da se ne bo nikoli zgodilo, pa se je zgodilo,” je dejal in se veliko smejal Trimble, ki se bo lahko pred svojo stranko, največjo severnoirsko in protestanstko stranko Ulstrski unionisti, pohvalil, da je bila njegova politika sprva kompromisov, potem pa pritiskov pravilna. Nasmejan je bil tudi zato, ker se je njegov šefovski stolček, ki se je majal in tresel že dolgo, umiril.
Trimblov pritisk na Sinn Fein je bil samo del nenadoma veliko večjih in pomembnejših pritiskov, ki so prihajali izven Severne Irske. V veliki meri je Irina zgodovinska poteza posledica izjemnega trenutka v mednarodnih odnosih oziroma posledica “mednarodnega nemira”, kot je Adams ocenil dogodke enajstega septembra in po njem. Po terorističnih napadih v ZDA je bil pritisk britanske in irske vlade, predvsem pa ameriške administracije na Iro, naj se začne razoroževati, tako rekoč neznosen. Ira je popustila, čeprav je že po podpisu velikonočnega miru leta 1998 sporočila, da se ne bo nikoli na noben način razorožila, saj je razorožitev enačila z vdajo in izdajo glavnega cilja republikanskega gibanja: združitev Severne Irske z Republiko Irsko.
Poudarjala je, da se ne bo razorožila “ne pri vhodih vratih”, kar naj bi pomenilo poniževalno javno polaganje orožja, “ne pri zadnjih vratih”, kar naj bi pomenilo nejavno uničenje orožja, točneje (ker je na Severnem Irskem pomembna vsaka beseda) “orožje spremenila v neuporabno”, kar se je zgodilo, najbrž tako, da so del bunkerjev zabetonirali.
ZDA so sprožile nov močan pritisk na Iro še pred 11. septembrom, po veliki Irini polomiji, ko je prišlo na dan njeno sodelovanje s kolumbijsko gverilsko skupino Farc, ki jo imajo v State departmentu ne samo za teroristično skupino, ampak tudi za trgovce z mamili. Busheva administracija Iri tega enostavno ni oprostila. Ko so ZDA po 11. septembru razglasile ničelno strpnost do terorizma, je bila pred Sinn Fein, ki je zelo odvisna od podpore Američanov irskega porekla (in teh je v ZDA prek 5 milijonov, več kot na Irskem), pravzaprav zelo enostavna izbira: naj se, ali pridruži “dobrim”, ali pa ostane v družbi “zlih” fantov. Njena in Irina vključitev v “dobro” družbo ni po volji vsem in že je slišati godrnanje Irinih “vojakov”. To se bo še povečalo, ko se bodo Trimblovi Ultrski unionisti začeli hvaliti z zmago, vendar pa se Sinn Fein bo krajšem “turbulentnem” obdobju obetajo politične nagrade – povečanje volilnega uspeha na Severnem Irskem in v Republiki Irski in povečanje velikodušnosti donatorjev v ZDA.
V Downing streetu 10 je – precej opravičeno – menda euforično ozračje. Tonyiju Blairu je uspelo izračunati kvadraturo kroga, s katero so še ne tako davno primerjali nerešljivost severnoirskega konflikta. Čeprav Blair sam priznava, da gre pri začetku Irine razorožitve za mejnik na še vedno dolgo poti, ima vso pravico biti zadovoljen. Izjemno veliko truda je vložil v reševanje severnoirskega konflikta: brez njega ne bi bilo velikonočnega mirovnega sporazuma. Šele več kot dve leti po podpisu tega sporazuma je prišlo na dan, da je izčrpanim in sprtim pogajalcem (severnoirskih protestantskih in katoliških strank) fizično preprečil oditi, ko so sredi noči hoteli dokončno odkorakati s pogajanj. Postavil se je pred vrata in dejal, da ne gredo nikamor, dokler ne podpišejo sporazuma.
Severnoirski mir še ni povsem varen. Velik problem Severne Irske bo še dolgo “kultura” nasilja, ki se je uveljavila v skoraj tridesetih letih vladavine nasilja, bomb in strahu. Najbolj nevarne so napovedi, da se bo število Irinih odpadnikov, ki delujejo v Resnični Iri pomnožilo, in da bo ta nadaljevala, kot pravi, “oboroženi boj proti britanski okupaciji”, ki je – v očeh republikancev - že začela izgubljati najbolj vidna zunanja obeležja: opazovalno-stražarske stolpe britanske armade so začeli podirati samo dan po Irinem dramatičnem sporočilu, ki je dramatično spremenilo irsko politično stvarnost. Ira je v njem poudarila, da se je odločila za začetek razorožitve, čeprav je ne šteje za zakoniti del mirovnega procesa, kar samo povečuje pomen njene odločitve. Čeprav Gerry Adams še vedno ni hotel izreči, da je vojna končana, velika večina ljudi na Severnem Irskem misli, da se je vojna s to zgodovinsko Irino potezo dejansko končala.
