Da se znamenitim bratom Karić in njihovemu poslovnemu imperiju ne piše dobro, je bilo mogoče sklepati že na podlagi dejstva, da je država vzela pod drobnogled poslovanje Astra banke in pogodbo o večinskem deležu družbe BK v podjetju Mobtel Srbija. Država je najbogatejšo zasebno družbo tudi zavezala k plačilu največjega zneska posebnega davka iz naslova t.i. dodatnega dobička, ustvarjenega med vladavino Slobodana Miloševića.
Dan po pobegu Bogoljuba Karića še vedno ni znano, kaj je z drugimi člani te znamenite družine. Nekateri beograjski časniki namigujejo, da so odšli tudi njegovi bratje (sestre Olivere nihče ne omenja). Bogoljub je v "poslovilnem" pismu napisal, da je odšel zato, ker so se v nedeljo okoli njegove vile v elitni beograjski četrti gibali neznanci z ostrostrelnim orožjem. Bogoljub je pojasnil, da ga najbolj boli to, ker je vladna komisija njegovi Astra banki odmerila 67 milijonov mark posebnega davka. Jezi ga tudi to, da PTT Srbija po šestih letih zahteva ponovno preučitev deleža družbe BK v Mobtel Srbija. Prav tako mu ni všeč, ker je guverner centralne banke (NBJ) Mladjan Dinkić "na način, ki ni znan v svetu", obvestil javnost, da ima Astra banka tvegane posle, zaradi česar je NBJ uvedla šestmesečni nadzor nad njenim celotnim dinarskim, deviznim in kreditnim poslovanjem.
Zvezni in republiški minister za zunanje zadeve, Zoran Živković in Dušan Mihajlović, zatrjujeta, da se v zadnjih nekaj tednih nihče izmed Karićev ni pritoževal, da bi bili fizično ogroženi. Bogoljub Karić v pismu prosi jugoslovanskega predsednika Vojislava Koštunico, srbskega premiera Zorana Đinđića in predsednika srbske skupščine Dragana Maršićanina, naj ustanovijo parlamentarno komisijo z nalogo, da ugotovi "resnico". Bogoljub sporoča, da "dokler to ne bo storjeno, v naši državi ne moremo biti varni, saj bi bili zanesljivo fizično likvidirani", srbsko policijo pa prosi, naj zavaruje "naše hiše in premoženje". Na podlagi tega je mogoče sklepati, da so vsi Karići zapustili državo.
Srbski notranji minister Dušan Mihajlović je Bogoljubu prek medijev odgovoril, naj se vrne v domovino, kjer bo policija njemu in njegovi družini jamčila varnost. Mihajlović je posebej poudaril, da je ZRJ sedaj članica Interpola in da zato ne bo težko zagotoviti Bogoljubove navzočnosti v državi, če bo ta potrebna v kakšnem sodnem postopku. Neslavni konec imperija bratov Karić bo zanesljivo še dolgo pretresal Srbijo, saj so bili z njimi oziroma z njihovimi poštenimi ali nepoštenimi posli povezani mnogi iz nekdanje, morebiti pa tudi sedanje oblasti.
Sanjski nastanek imperija bratov Karić
Bratje Karić (Bogoljub, Sreten, Dragan in Zoran ter sestra Olivera, ki je mediji sicer ne omenjajo pogosto) so začeli graditi poslovni imperij v Peći na Kosovu kot "muzikanti". Igrali so v orkestru Modre zvezde, s katerim so v Nemčiji zaslužili 200.000 DEM, s tem začetnim kapitalom pa so leta 1978 ustanovili svoje prvo podjetje Kosovouniverzum, ki je izdelovalo med drugim značke in nalepke. Pozneje so se povezali z Elektrogospodarstvom Kosova in zanj izdelovali nosilce izolatorjev za električne stebre, zatem so začeli kupovati zemljišča v okolici Peći, zgradili obrate za izdelovanje kmetijskega orodja in nadomestnih delov za kmetijsko mehanizacijo.
Nekdanji jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito se je pred tujci rad hvalil z družino Karić, ki naj bi bila dokaz, da tudi komunistična Jugoslavija nima nič proti zasebnim podjetnikom.
Pravi razcvet je družba Bratje Karić doživela leta 1988 po povezavi z državnim podjetjem Minel-inženjering, ko je "krenila v svet" oziroma na rusko tržišče. Družina se je preselila v Beograd, družba pa je postala še posebej uspešna med vladavino Slobodana Miloševića, ko je močno razširila svoje dejavnosti. Ustanovila je lastno banko in zavarovalnico, televizijo in celo univerzo, svoje dejavnosti pa je začela širiti tudi v tujini, kjer naj bi imela 17 podjetij, med katerimi velja omeniti mešano banko v Moskvi in banko v Ženevi, off-shore banke na Cipru, podjetja na Kitajskem, v Indiji, Kazahstanu, Uzbekistanu in drugod.
Trenutno naj bi bilo najbolj sporno večinsko lastništvo Karićev v podjetju Mobitel Srbija, ki so si ga bratje izposlovali leta 1995, ko je Srbija tako dobila prvega operaterja mobilne telefonije, to pa jim je omogočila močno sumljiva pogodba z javnim podjetjem PTT Srbija. Republika je dobila državnega operaterja šele kakšno leto pozneje (Telekom Srbija), pa še tega je (49 odstotkov) Milošević leta 1997 prodal Italijanom in Grkom, s katerimi naj bi bila po ugotovitvah nove oblasti prav tako sklenjena nenavadna pogodba. V lasti družbe BK je tudi najmočnejši internetni ponudnik Eunet z največjim številom naročnikov.
Bratje Karić seveda niso zanemarili najbolj razvitega dela Zahoda, kot so Velika Britanija, Kanada in ZDA, njihovi otroci so večinoma rojeni prav v teh državah. Bogoljub Karić je svojčas priznal, da so nasledniki družine Karić rojeni v ZDA zato, da bi kateri izmed njih nekoč postal predsednik najmočnejše države na svetu. Beograjski poznavalci trdijo, da je premoženje bratov Karić vredno približno 200 milijonov dolarjev, po nekaterih tujih ocenah pa naj bi bili "težki" celo milijardo dolarjev.