Ramala je mesto v osrednjem Zahodnem bregu, ki je trenutno (vsaj administrativna) prestolnica Palestine, z (vsaj uradno) okoli 27.000 prebivalci, okoli deset kilometrov pa je do – najbrž vsem precej bolj poznanega – Jeruzalema. Svetega mesta ali, če želite, središča spora palestinsko-izraelskega konflikta.
Ne bom o tem, čigavo je kaj. Ne zato, ker ne bi imelo smisla, ker ne bi vedela ali ker ne bi želela, da veste, kaj se na tistem območju dogaja. Ampak najprej zato, ker je o tem že toliko povedanega in napisanega, potem pa še zato, ker ima tudi ta zgodba dve plati. Tako kot vsaka. Vse lepo in prav, dokler ne pridemo do tiste tipične posledice teh 'dveh plati': Ko so najbolj glasni tisti, ki v resnici nimajo pojma. Ali pa, še huje, nočejo imeti pojma.
'Naje**** smo, in eni in drugi'
Nehote sem v avtobusu, ko smo se vozili gor in dol, od ene lokacije do druge, ujela pogovor predstavnice Evropske unije in palestinskega novinarja, ker sem sedela pred njima. "Kaj si pa ti kaj misliš o vsem tem? Jaz namreč res ne vem, kaj naj si mislim," je rekla prva in dobila odgovor sogovornika: "Kaj pa naj si mislim? Misliš, da je pomembno, kaj si mi, navadni smrtniki, mislimo? Saj nam je vsem, ki živimo tukaj, jasno. Vsi smo naje****. In eni in drugi. Ker živimo v eni ali pa v drugi že zdaj zmešani državi, ki se jima vrh vsega še vedno bolj meša."
V tem trenutku si najbrž tisti od vas z bolj 'pro-palestinskim' stališčem mislite svoje, tako kot si svoje mislijo tisti z bolj 'pro-izraelskim' stališčem. No, jaz sem si po tem slišanem mislila naslednje: Če se že mi, ki tam sploh ne živimo, ne zmoremo normalno pogovarjati ali – če hočete – dogovarjati o tem konfliktu ... Kako potem sploh kdo lahko pričakuje kakršenkoli dogovor med Palestino in Izraelom? Če že mi, ki v resnici nimamo pojma o življenju tam, izrečemo en sam stavek o konfliktu, dobimo nalepko ekstremnega (beri: ali si nori sionist ali pa zlobni terorist), še preden taisti stavek končamo ... Kako lahko pričakujemo karkoli od Palestincev in Izraelcev?
En teden Palestine je bil dovolj, da vsakič, ko me kdo vpraša, kako je bilo, odgovorim z eno besedo: Bizarno. Potem si pa v glavi začnem sestavljati vprašanja. Prav takšna, ki si jih prej res nikoli nisem.
(1) Kako je mogoče, da za pot od Ramale do Jeruzalema, torej za deset kilometrov, potrebuješ dve uri? Ker v imenu varnosti moraš priti čez kontrolne točke?
(2) Kako je mogoče, da za nek 'normalen' vsakdan potrebuješ več kot sto različnih dovoljenj svojih sosedov? Ker potrebuješ enega za to, da v to soseščino sploh lahko prideš, pa drugega za delo, pa tretjega za samo vožnjo do tja ... Ker v imenu varnosti potrebuješ dovoljenje, da sploh lahko živiš in obstajaš?
(3) Kako je mogoče, da te praktično ves čas spremljajo ne le kamere, ampak komaj polnoletni vojaki in vojakinje, za katere niti nisi prepričan, da vejo, kaj in zakaj to počnejo? Ker te v imenu varnosti morajo nadzorovati?
(4) Kako je mogoče, da se nekdo obnaša, kot da je cel svet njegov? Ker mu v imenu varnosti prav ta svet to dopušča?
Tako preprosto je to, vse v imenu varnosti ... Kajne?
Tako zelo super se razumejo, da scenarij dveh držav ne pride v poštev
Še preden sem se v Palestino sploh odpravila, sem si postavila pogoj: ali posnamem pogovore tudi z judi ali pa ne delam nikakršne reportaže. Posnela sem jih kar nekaj, izpostavila bom tri. Dva gospoda iz judovske četrti v Jeruzalemu, Azriela in Eyala, ter deklico, ki je bila na šolski ekskurziji in mi ni želela zaupati svojega imena.
Azriel in Eyal sta govorila praktično identično: "Kdo, mi in Palestinci, kako sobivamo? Super, nikoli nismo bolje živeli. Judje smo nazaj, vse je popolno. Radi se imamo, skupaj gradimo hiše in ceste. To so naši prijatelji ..." Potem pa je sledil prvi 'ampak': "Saj veste, obstajajo tudi zlobni ljudje, ki želijo ubijati druge ljudi." In drugi 'ampak': "Scenarij dveh držav? Dveh narodov? Ne, ne, ne. To pa ne. To deželo tukaj je Bog dal nam!"
Z anonimno deklico sem se pogovarjala v Hebronu. Največjem palestinskem mestu na Zahodnem bregu, ki ponekod spominja na mesto duhov. Po nekoč glavnih, ljudi polnih ulicah, je Palestincem prepovedano gibanje. Iz starega središča se jih je zato izselilo na tisoče, medtem ko nekaj sto izraelskih naseljencev varujejo mladi vojaki. Tudi nas – ekipo novinarjev in snemalcev – so, hkrati pa nam niso dovolili posneti izjave niti enega mimoidočega. Zato sem imela 'več sreče kot pameti' pri pogovoru z 12-letnico, ker smo ravno naleteli na šolsko ekskurzijo in se je ulica ravno toliko 'obljudila', da vojska ni več tako pozorno spremljala dogajanja.
"To je Izrael in Hebron je naše mesto. Absurdno je, da Palestinci tukaj živijo, ker to je naše. Vojaki nas morajo varovati, da lahko hodimo po teh ulicah, ampak to je naša država. Palestinci nas poskušajo ubiti, enako je v mojem mestu. Res! Imajo puške, imajo nože, ubiti nas hočejo." Prebrali ste dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, 12-letnico.
Tako zelo velik svet, ki lahko, vendar noče
Tudi pri Palestincih bom od posnetih pogovorov v tem delu izpostavila tri: osemletnega Muhameda, 20-letnega Tamerja in starejšega gospoda po imenu Mustafa.
Tamer mi je pojasnil, da vsak Palestinec to dogajanje preživlja oziroma doživlja po svoje, predvsem pa si vsak po svoje lajša vsakdan. On, na primer, to počne s profesionalnim igranjem: "Tako zelo veliko materiala imam, da včasih kar odmislim, da je to, kar igram, naša realnost." Svojega otroštva se spominja predvsem po tem, da ga je mati raje zapirala in puščala doma, kot mu pustila gledati karkoli mučnega. Tako je bilo pač lažje.
"Da," mi je na vprašanje, ali je srečen – v presenetljivo dobri angleščini – v Betlehemu odgovoril Muhamed, toda takoj dodal: "Tale zid mi pa vseeno res ni všeč. Saj veste, zakaj je tukaj tako, kajne? Veste, Izraelci streljajo na nas. Vojaki. Ubiti nas hočejo." Tudi tokrat ste prebrali dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, osemletnikom. Zveni znano?
Mustafa je medtem precej starejši in – verjeli ali ne – pogovarjala sva se v slovenščini. Študiral je namreč fizioterapijo v Ljubljani, kamor je prišel leta 1989, pet let pozneje se je vrnil v Palestino. Ker je želel pomagati sodržavljanom in delati doma, ne glede na vse je to njegov dom, pravi: "Kaj naj vam rečem o življenju tukaj ... Težko je. Saj vidite sami."
Med pogovorom sva stala na, kot mi je zagotovil, njegovem zemljišču. Kjer je imel oljke in razno zelenjavo, a so mu Izraelci vse uničili in prepovedali kmetovanje, ker gre za območje C (oziroma območje, kjer ima Izrael tako civilne kot varnostne pristojnosti). Ima ženo, sicer Banjalučanko, ki pa jo je spoznal prav v Ljubljani, je oče štirih otrok in je begunec. Čeprav živi v hiši, pravzaprav živi v enem od begunskih kampov v Palestini, kjer se je tudi rodil: "Če se rodiš beguncu, si pač tudi ti begunec." Nasledstvo v pravem pomenu besede, torej.
Vedno slabše je, a vedno ostane tudi upanje, mi je med drugim dejal Mustafa. O tem, ali mu je žal, da je po končanem študiju sploh šel iz Slovenije, raje ne razmišlja, ker bi ga tisti 'kaj pa, če' samo razžiral. Kako majhen svet, je bilo prvo, na kar sem pomislila po pogovoru z njim ... Majhen za nas, zanje pa tako zelo velik. Tisti svet, ki vse to vidi in ki bi lahko kaj ukrenil. Ne v imenu varnosti, ampak v imenu miru. Pa ne, da ne more. Noče.
*Da razumeš, moraš tudi videti: Drugi del pisne reportaže bo objavljen hkrati z reportažo za oddajo 24UR, v eni od nedeljskih rubrik Fokus, predvidoma sredi aprila.
KOMENTARJI (134)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.