Čeprav noben politični vodja ni nezamenljiv, je bil Jasser Arafat še najbliže temu pojmu, piše britanski Financial Times. Več kot štiri desetletja je trdno držal v rokah v rokah vse vzvode oblasti, ki so palestinsko gibanje spremenili v njegovo lastno kreacijo.
Trenutno ni nikogar, ki bi lahko prevzel njegovo mesto, vsaj ne v bližnji prihodnosti. Začasno vodstvo pa zagotovo ne bo doseglo, še manj pa preseglo Arafatove avtoritete in karizme.
Strah pred razkolom
Arafat je ostal najvplivnejša osebnost v palestinskem gibanju, kljub izraelskim in ameriškim naporom, da bi ga marginalizirali. Svoj vpliv je zadržal z nadzorom štirih centrov moči: Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), gibanja Fatah (ustanovljenega leta 1958), palestinskih oblasti in varnostnih sil.
Svojega naslednika ni palestinski voditelj nikoli imenoval, zato se nekateri predstavniki Palestincev bojijo razkola v gibanju in v samem narodu, saj bo verjetno težko najti osebo, s katero bi se strinjala večina. Arafatova moč in priljubljenost sta bili namreč tolikšni, da so ga kot voditelja Palestincev priznavala tudi opozicijska gibanja, kot sta Hamas in Islamski džihad, ki sta že pred desetletjem zavrnila podpis mirovnega sporazuma z Izraelom.
Veliko vplivnih možnih naslednikov
V času Arafatove bolezni in njegovega zdravljenja v Parizu so njegovi bližnji sodelavci, nekakšna 'stara garda', pohiteli z razdelitvijo odgovornosti znotraj palestinskih institucij, da bi na ta način zagotovili kontinuiteto. Ahmed Kurej, trenutni palestinski premier je prevzel vladne zadeve in palestinski svet za nacionalno varnost, ki je odgovoren za delovanje cele vrste palestinskih varnostnih služb.
Mahmud Abas, nekdanji palestinski zunanji minister in drugi mož PLO, je v gibanju že prevzel Arafatovo mesto. V tej vlogi je morda še pomembnejši kot premier, saj je organizacija odgovorna za vse potencialne bodoče mirovne pogovore z Izraelom.
Tako Kurej kot Abas sta veterana gibanja Fataha, oboroženega krila PLO. Oba v očeh Izraela in ZDA veljata za zmerneža, ki nasprotujeta nasilju v štiri leta trajajočemu palestinskemu uporu – intifadi.
Mnogi pa se bojijo, da bosta ostala na čelu palestinskih oblasti le kratek čas, saj ju utegnejo spodnesti militantno nastrojeni zagovorniki boja proti izraelski okupaciji in/ali tisti, ki so palestinskim oblastem pod vodstvom Arafata očitali korupcijo, nepotizem in slabo vodenje.
Nekateri kot možnega 'izzivalca' naveze Abas-Kurej vidijo Faruka Kadumija nekdanjega tesnega Arafatovega sodelavca, in kratek čas tudi palestinskega zunanjega ministra. Kadumi je leta 1965 z Arafatom ustanovil gibanje Fatah.
Skoraj tri desetletja kasneje pa se ni strinjal z Araftovim podpisom mirovnega sporazuma z Izraelom. Kadumi je zaradi tega tudi zavrnil vrnitev na palestinska avtonomna ozemlja in raje ostal v izgnanstvu v Tuniziji. Ali se bo sedaj vrnil, še ni znano.
Fatuhovo predsedovanje bo zgolj formalnost
Trenutni predsedujoči palestinskim oblastem, Raui Fatuh, ki je kot novi predsednik prisegel v parlamentu na dan Arafatove smrti, velja v palestinskih krogih za preveč 'bledo figuro' in brez potrebne karizme. Tako bo njegovo 60 dnevno predsedovanje do novih volitev skoraj izključno formalnost.
'Tunizijci' in 'insajderji'
Vsi trije, Kurej, Abas in Kadumi so bili Arafatovi sodelavci že od začetka ali pa vsaj v letih izgnanstva PLO-ja v Jordaniji, Libanonu in Tuniziji. Gre za Arafatove tesne sodelavce, ki pa na Zahodnem bregu in na območju Gaze ne uživajo velike podpore in so jim nadeli ime 'Tunizijci'.
Njim nasproti stojijo veliko bolj priljubljeni 'insajdereji', mlajši voditelji, ki so ostali na okupiranih ozemljih tudi v času, ko so pripradniki PLO-ja odšli v izgnanstvo. Med domačim prebivalstvom so pognali močnejše korenine in so v času prve intifade konec 80-ih let prejšnjega stoletja že okusili prve 'slasti' in 'težave' vodenja Palestincev.
Med ljudmi z ulice, posebej na Zahodnem bregu, je trenutno zelo popularen Marvan Barguti 45-letni nekdanji poveljnik Fataha na Zahodnem bregu, ki pa tiči v izraelskem zaporu, obtožen terorizma. Obsojen je bil kar na pet zapovrstnih dosmrtnih zapornih kazni. Barguti močno podpira mirovni sporazum iz Osla in nasprotuje napadom na izraelske civiliste znotraj izraelskega ozemlja. V času druge intifade, ki je izbruhnila leta 2000, je postal nekoiko bolj militanten, čeprav vidi Šaronov načrt o umiku iz Gaze in dela Zahodnega brega kot enega velikih dosežkov intifade.
Na Zahodnem bregu, ki ga je Izrael ponovno okupiral pred dvemi leti so sicer neoborožene varnostne sile skoraj popolnoma brez moči in na ulicah tamkajšnjih mest prevladujejo številne oborožene skupine, ki ne priznavajo skupne avtoritete.
Na območju Gaze, ozkem pasu med Izraelom in Sredozemskim morjem je ena najbolj vplivnih oseb Mohamed Dalan nekdanji minister za varnost, ki se je razglašal za vodjo reformističnega gibanja.
Ima že izkušnje s pogajanji z Izraelom, uživa pa tudi podporo ZDA. Trenutno nima nobenega vodilnega položaja, vendar je zadržal vpliv. Povabljen je bil v mednarodno skupino posrednikov, kot nekdo, ki bi lahko vplival vzdrževanje miru po umiku Izraela iz Gaze. Nekateri Palestinci pa na njegove zveze z Izraelom in ZDA gledajo s sumničenjem.
Zaradi 'neenakomerne priljubljenosti' in premale karizmatičnosti kateregakoli izmed potencialnih Arafatoviuh naslednikov se zdi, pa tudi predstavniki palestinskih oblasti to večkrat poudarjajo, da so volitve edini način, za zagotovitev legitimnosti novemu voditelju ali voditeljem.
Kako bo novo vodstvo sprejela Šaronova vlada?
Ostaja pa vprašanje, kako se bo na izvolitev novega vodstva odzvala desničarska vlada izraelskega premierja Šarona, ki je doslej nasprotoval vsakemu dogovoru s Palestinci, dokler bi na oblasti bil Arafat. Izraelski premier je namreč palestinskega voditelja obtoževal, da je v času intifade uporabljal terorizem kot orožje.
Tako se je Šaronova vlada na lastno pest in brez posvetovanja s Palestinci odločila za umik judovskih naseljencev iz Gaze in dela Zahodnega brega in na ta način želi priti iz politične slepe ulice. Nekateri analitiki domnevajo, da bi na Šaronovo vlado po Arafatovi smrti utegnili pritisniti levičarski izraelski politiki, ki jo sicer podpirajo, in zahtevati, naj začne pogovore z novim palestinskim vodstvom. Medtem pa nekateri palestinski uradniki dvomijo v skorajšnji zasuk v izraelski politiki. Med njimi so predvsem tisti, ki menijo, da je Jaser Arafat služil zgolj kot izgovor Izraela za izogibanje neposrednim pogovorom. Saeb Erekat, vodja palestinskih pogajalcev, je že pred časom dejal: "Na mesto palestinskega predsednika ali premierja bi lahko pripeljali tudi Mater Terezo, pa bi (Izraelci in Američani) še vedno našli način, da jo povežejo z Osamo bin Ladnom."
