Panirano meso in krompirjeva solata na zaporniški način

V zaporniški kuhinji so namreč v času našega snemanja pripravljali večerjo – ni treba ponavljati, kakšno. Trije zaprti, od katerih je eden pripornik, so z vso resnostjo in tudi malo treme, saj jih je prvič spremljala kamera, panirali piščančje fileje, medtem ko jim je vodja kuhinje dajal še potrebne nasvete. V zaporniško kuhinjo seveda spustijo samo tiste najbolj 'pridne', ki spoštujejo pravila in hišni red, in so zato zaupanja vredni. Saj vemo, da marsikateri kuhinjski pripomoček hitro lahko postane tudi orožje za napad ali celo poskus bega. In v Celju, kjer je zapor dobesedno sestavni del mestnega jedra in ima na eni strani za sosedo celo tržnico, pa stanovanjski blok, lokal, banko ... lahko pomislimo, da beg ne bi bila tako zahtevna misija kot denimo v zaporu na Dobu, ki je na samem in so okoli njega zeleni travniki, kjer bi bil ubežnik hitro opažen.

Robert Špile, kuhar in inštruktor kuhanja za tiste zaprte, ki se odločijo opraviti usposabljanje za nacionalno kvalifikacijo za pomočnika kuharja, kar je v zaporih zelo na ceni, nas je pričakal z nasmeškom na obrazu. Pa me je zanimalo, kako neki, saj dela v zaporu z ljudmi, ki so potencialno nevarni. A zdi se, da človek ta občutek odmisli, ko prestopi prag lično urejene, čiste in zelo živahne kuhinje, kjer se tudi vrti živahna glasba. Pesem Celebration od Kool & The Gang iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja vpliva tudi name, da izgubim občutek, da sem pravzaprav v zaporu, z ljudmi, ki so kršili družbena pravila. Poleg tega pa imajo v kuhinji vsi le kuharske uniforme, tako zaprti kot zaposleni, in te niso prav nič zaporniške, temveč nebeško bele. 

"Preden nekomu dovolimo vstopiti v kuhinjo, moramo seveda zaprte marsičesa naučiti. Vsakogar, ki pride v kuhinjo, moramo izobraziti, ker tu so določeni ljudje, ki se prvič srečajo s kuhinjo in gredo čez vse faze. Od pomivanja posode do spoznavanja kuhinje, osebna higiena je seveda na prvem mestu, pa tudi varnost, saj je v kuhinji zelo veliko nevarnih stvari, kot je denimo vroč zrak," pove Špile, jaz pa dodam, da so tu tudi noži. "Seveda, v vsaki kuhinji morajo biti tudi noži, drugače ne gre," v smehu doda inštruktor kuhanja.

'Zapor je svet v malem, vse, kar ima družba zunaj, moramo priskrbeti za zaprte na omejenem prostoru'

A voditi zapor ni nič kaj zabavno opravilo, temveč gre za zahtevno podjetje, raje multifunkcijsko napravo, mi svetuje direktor zapora Tomaž Bračko. 30 let dela v zaporniškem sistemu, začel je kot pravosodni policist in počasi napredoval. "Zapor je svet v malem, pravzaprav. Vse, kar ima družba zunaj, moramo mi priskrbeti za zaprte na omejenem prostoru," nam je zaupal. Seveda ni mislil na zabavo in prešerne sprehode v naravi, a stvari, ki jih naši zakoni določajo kot nujne tudi za zaprte osebe. Sem sodi pravica do dveh ur gibanja na svežem zraku vsak dan, zapor pa, seveda ob upoštevanju pravil, zaprtim omogoča tudi obisk fitnesa. Tisti v priporu imajo prav tako na voljo fitnes, četudi precej manjši, a pomeni jim zelo veliko, kot sta mi povedala mlada moška, ki še čakata na razplet na sodišču. Napetosti, nemoč, strah, jezo, vsa ta čustva, ki se v človeku vzbudijo, ko ga zasačijo in zaprejo, pa dušijo tudi z dvigovanjem uteži.

Da so telesne aktivnosti in gibanje zato zelo velikega pomena, se zaveda tudi direktor, ki daje velik poudarek pri vključevanju obsojencev in pripornikov športne in druge dejavnosti, tudi pomoč v občini, kot so čistilne akcije, sajenje dreves. Organizirali so celo nogometni turnir, ki je bil zelo dobro obiskan, in tik po našem snemanju so imeli podelitev priznanj najbolj uspešnim in zagrizenim.

'Grizejo' pa tudi zaprti, ko se v odraslosti znova skušajo naučiti pisanja in branja. Da, težko je verjeti, a imajo več primerov moških, ki ne znajo napisati več od svojega imena. Kako je to možno, se vprašam, ob vedenju, da je v Sloveniji osnovna šola obvezna in da se pisanja in branja otroci naučijo že v 2. razredu osnovne šole. Vedno mi je bilo odveč pisati opravičila za hčerki, če sta k pouku (v šolo sta hodili sami) zamudili minuto ali dve. Neizprosne učiteljice so vztrajale, da mora otrok biti v šoli točno ob 8.20. Kje pa se izgubi ta neizprosnost teh učiteljic, ko gre za otroke iz določenih območij naše države, o katerih govorimo danes, in ki zatem končajo v zaporu, ker drugega kot krasti ali izvrševati druga kazniva dejanja sploh ne znajo? Kako je možno, da nekdo preprosto preneha obiskovati osnovno šolo, se ne nauči pisati in brati?

Kako jim pomagajo v zaporu, bo povedala vodja oddelka za vzgojo Zalika Robič, ki je pojasnila, da je povratništva precej, da nekatere obraze srečajo tudi po večkrat. "Pri mnogih zaprtih je prisotna socialna problematika. Morda po tolikih letih dela nekako to sprejmeš, da vidiš nekatere obraze večkrat, da se nekateri v zapor vrnejo. Pa vseeno vedno znova poskušaš pomagati, ne rečeš, da se ne splača več, ampak se trudiš po svojih najboljših močeh," še pove. Več pa nocoj v oddaji Svet na kanalu A.