Parlament je mrtev, živel brexitski diktator Boris

V normalnih časih bi vsak premier po takšni razsodbi najvišjega sodišča v deželi nemudoma odstopil. Časi niso normalni, ampak brexitski. Tudi Johnson ni no … no, premier, kakršnih so Britanci vajeni. Iz dneva v dan je bolj … "trumpast". Kot njegovega razmeroma novega prijatelja Donalda se ga, kot bi rekli v angleščini, nobeno blato (še) ne prime. Ne politično, ne zasebno. Kljub obilju blata. Na odstop najbrž ni niti pomislil. V otroških letih je hotel postati "svetovni kralj". Postal je britanski premier in potem zelo hitro nekakšen brexitski diktator. Zakaj si bogati Johnson, njegov zelo bogati “nadzornik” Jacob Rees-Mogg, ki kot nekakšen politični komisar bdi nad premierjevo brexitsko pravovernostjo in mnogi superbogati finančni podporniki brexita tako zelo želijo brexita, posebno pa nesporazumnega trdega brexita? 

O pastirjih in ovcah

Članstvo v EU bogate britanske Rees-Mogge s svojimi zakoni in predpisi ovira pri bogatenju. Pa naj gre za ekonomijo ali delavske pravice. Po njihovem jih je veliko preveč. Sporazumni brexit bi jih manj oviral, vendar po njihovem še vedno preveč, posebno na področju delavske in okoljevarstvene zakonodaje. Želijo si ekonomije z nizkimi davki in čim manj predpisi, da bi pospravili še večji del dobička. V primeru trdega brexita bi lahko več ali manj delali karkoli bi želeli. Če bi ostali na oblasti. Za to morajo vsaj začasno imeti na svoji strani za nos potegnjeno “ljudstvo”, ki naj bi ga brexitirji tako zelo ljubili. Zato brexit razglašajo za ogrožen ljudski projekt in uspešno sčuvajo ljudi proti parlamentu, ki hoče preprečiti trdi brexit. Volitev si želijo čimprej, da bi se volilci odločali na podlagi brexita (jeze, sitosti…), saj bi potem, v primeru zmage, pet let res lahko počeli, kar bi hoteli.

Članstvo v EU je kljub vsem svojim napakam in pomankljivostim prineslo orjaško korist britanski ekonomiji, in izboljšalo in obogatelo osebna in delovna življenja velike večine Britancev. Ravno zaradi zakonov in predpisov, ki jih hočejo brexitirji črtati. Pri brexitu nikoli ni šlo za suverost ali priseljevanje ali vse drugo, o čemer so lagali brexitirji, ampak za bančne račune bogatih Rees-Moggov, ki želijo da Britanija zapusti EU kot si pastirji želijo manjšega pašnika, da lažje obvladujejo ovce.

Johnson ni edini brexitski "krivec"

Nekateri nasprotniki brexita za brexit najbolj krivijo vodjo laburistov Jeremyja Corbyna, tradicionalnega levičarja, ki je krmilo stranke prevzel julija 2015, tri leta po tistem, ko se je prvič v tvitu pojavila skovanka brexit. Corbyn je eden najbolj načelnih in poštenih politikov že več kot tri desetletja (poslanec je že od leta 1983), vendar je od nekdaj tudi evroskeptik, ki je v referendumski kampanji zelo mlačno in neprepričljivo zagovarjal nadaljevanje članstva v EU. Brez velikega dela laburističnih volilcev, ki so glasovali za brexit, brexitirji ne bi mogli zmagati.

Tudi brez referenduma ne bi mogli zmagati. Zahteva o referendumu o EU se je prvič resno pojavila junija 2012. Od tedanjega premierja Davida Camerona je referendum zahtevalo 100 konservativnih poslancev z desnega krila stranke. Cameron ga je zavrnil. Sedem mesecev kasneje, januarja 2013, je nenadoma rekel, da se "Britanci morajo izreči o Evropi" in obljubil enostaven "not/ven" referendum, če bodo konservativci zmagali na naslednjih volitvah. Kar so. Britanci so se "morali" izreči o Evropi, da se zaradi članstva v EU spet vse bolj sprti konservativni ne bi razcepili. In zaradi vse večjega vpliva evrofobne stranke UKIP, njenega tedanjega vodje, razvpitega evroposlanca Nigela Faragea (zdaj šefa Brexitske stranke) in predvsem tako imenovane Evropske raziskovalne skupine, ERG, nastale leta 1993, ki je "raziskovala" samo izčlanitev Britanije iz EU. Povezovala je trde desničarje med konservativnimi poslanci in pod poveljstvom nevsakdanjega poslanca Jacoba Rees-Mogga postala stranka v stranki, zaradi katere so se konservativci pomikali vse bolj desno.

Cameron se je v pred kratkim izdani knjigi spominov "Za evidenco" res zelo posipal s pepelom, ker mu ni uspelo večine Britancev prepričati, da bi glasovali za nadaljevanje članstva v EU. Žal ga ni nihče vprašal, zakaj je po odstopni izjavi pred Downing streetom 10. dan po "porazu" na referendumu potihem zapel samemu sebi. Res obžaluje brexit?

Brexit je brexit: časi plešoče kraljice

Kmalu po Cameronovem odstopu so sledila tri dolga mučna leta vladavine Therese May, zvezde robotskega ponavljanja brexitskih fraz, posebej najbolj razvpite in nesmiselne "brexit pomeni brexit". Čeprav se je zelo trudila, da bi bila priljubljena in je zato celo priplesala na oder konservativnega kongresa med pesmijo Abbe Plešoča kraljica, ji ni šlo. Predvsem pa ni in ni mogla poslancem prodati svojega brexitskega sporazuma, ki ga je sklenila z EU novembra 2018. Čeprav je trikrat poskusila. Niti vsem svojim.

Zakaj ne? Zaradi mehkobe njenega brexita oziroma ERG in zaradi Jacoba Rees-Mogga, ki je vladi dirigiral vse tršo brexitsko muziko. Ker Mayeva ni mogla zaplesati pod njegovo taktirko, so jo prisilili k odstopu. Njen problem naj bi bil to, da ni zares verjela v brexit. Ta je postal veroizpoved mnogih, od bogatih donatorjev konservativne stranke do desničarskih politikov, od skrajnih desničarjev do nesrečnikov s praznimi žepi, ki so jih populistični brexitirji prepričali, da so na njihovi strani. Na strani ljudstva.

Brexitski mesija sredi kaosa obljublja čudež

Vera potrebuje mesijo. Jacob in ERG sta za brexitsko veroizpoved izbrala Borisa Johnsona. Ker so ga mnogi konservativci dolgo želeli za svojega vodjo. Menda zaradi karizme. Kot volilnega zmagovalca. In brexitskega optimista. In obljube, da bo Britanija pod njim 31. oktobra v vsakem primeru zapustila EU.

Pri tem vztraja tudi sredi sedanjega brexitskega kaosa, kakršnega še ni bilo. V igri sta dva zakona. Starejši zahteva, da Britanija zapusti EU 31. oktobra. Novejši pa pravi: če vlada do 19. oktobra ne bo zagotovila novega sporazuma z EU, mora zaprositi za odložitev brexita najmanj do konca januarja 2020. Kakšno igro igra Johnson? Ker celo najbolj verni brexitirji ne verjamejo v čudeže, prevladuje prepričanje, da je vlada ali našla luknjo v tem zakonu (pravniki trdijo, da je to nemogoče) ali pot, po kateri bi ga obšla, saj njen predstavnik trdi: "Spoštovali bomo zakon, vendar 31. oktobra odhajamo iz EU."

Strahopetci v mrtvem parlamentu

To, kar se je v sredo po vrnitvi poslancev v parlament dogajalo v poslanski zbornici, je šokiralo milijone Britancev in drugih. Zlasti zaradi Johnsonovega besednjaka. Ker je zamujal (vračal se je iz New Yorka), je viharno besedno vojno začel državni tožilec (poslanec in član vlade) Geoffrey Cox, ki se je dobesedno drl na tiste poslance (večino), ki so glasovali za zakon o izobčenju trdega brexita. "Ta parlament je mrtev. Ne bi smel več zasedati. Nobene moralne pravice nima, da sedi na teh zelenih klopeh," je Cox grmel s svojim baritonom. Parlament je obtožil, da preprečuje odločitev 17,4 milijone Britancev in ga razglasil za sramotnega in strahopetnega, ker ne upa pristati na volitve. Po njegovem zato, ker je med poslanci veliko takih, ki hočejo preprečiti britanski odhod iz EU. "A prihaja čas, ko celo purani ne bodo mogli preprečiti božiča," je zaključil jezni Cox. V enem od še bolj jeznih odzivov z laburističnih klopi je lahko slišal, da so sramota on, njegova vlada, njegova (konservativna) stranka in nemoralni Johnson.

Coxove besede so bile namenjene predvsem laburistični opoziciji, ki noče pristati na predčasne volitve, h katerim jih poziva Johnson, in noče sprožiti glasovanja o nezaupnici v vlado, dokler ne bo prepričana, da je nesporazumni trdi brexit zares pokopan. Johnson bi rad volitve pred 31. oktobrom, ker je prepričan, da bi na njih zmagal z večino, saj bi potem lahko izpeljal kakršen koli brexit.

O vdaji, izdaji in kapitulaciji

Po "forfarerju" Coxu je veliko hude krvi povzročil glavni nastopajoči Boris Johnson. Poslancem se ni opravičil, ker jih je hotel nezakonito za pet tednov poslati na prisilni dopust, da bi nedemokratično lažje izpeljal svoj brexit. Nasprotno. Bil je agresiven, ošaben, gostilniško izzivalen in nesramen. V parlametu nedavno sprejet zakon, ki prepoveduje nespoprazumni trdi brexit, je večkrat razglasil za zakon o vdaji, izdaji, kapitulaciji, ponižanju … Na vse mogoče načine je parlament prikazoval kot sovražnika ljudstva, ki mu hoče ukrasti in pokopati brexit.

Na Johnsona se je vsul plaz kritik. Laburistična poslanka Paula Sherriff je bila ena iz vrste poslank, ki so ga pozvale, naj ne uporablja nevarnega vnetljivega besednjaka, ker je to besednjak skrajnih desničarjev, ki njej in drugim poslankam (nasprotnicam brexita) grozijo s smrtjo, posilstvom in drugimi grožnjami. Johnsonu je dejala, da pri tem navajajo njegove besede in da bi se moral sramovati samega sebe. Omenila je tudi Jo Cox, proevropsko laburistično poslanko, ki jo je teden dni pred brexitskim referendumom umoril skrajni desničar (vanjo je izstrelil tri krogle in jo potem še osemnajstkrat zabodel z nožem), medtem ko je vpil "To je za Britanijo! Najprej Britanija!"

Žalitev umorjene poslanke

Johnson jo je odpravil na kratko in nesramno, rekoč, da še nikoli ni slišal takega "humbuga". Gre za nekoč prostaški izraz iz osemnajstega stoletja, v katerem so z njimi zmerjali sleparje in prevarante. V sodobni uporabi pomeni zavajajoče ali lažno govorjenje ali vedenje.

Ko ga je poslanka Tracy Brabin, naslednica umorjene Jo Cox, pozvala, naj se opraviči, se ni, dejal pa je, da je najboljši način, da se poklonijo spominu Jo Cox, da izpeljejo brexit. In sprožil nov plaz kritik, saj je bila Jo velika zagovornica nadaljevanja članstva v EU. Tudi laburistična poslanka Jess Phillips ga je pozvala, naj se odpove agresivnnemu besednjaku, ki ga je sicer razglasila za strategijo za sejanja sovraštva. Povedala je, da tudi ona prejema grožnje s smrtjo. Ta teden je dobila pisno grožnjo, v kateri je neznanec navajal premierja in njegove besede. Dan kasneje je podivjani skranjni desničar hotel vdreti v njen urad, medtem ko je vpil, da je fašistka.

Celo premierjeva simpatična sestra, novinarka Rachel Johnson, ki je zaradi nasprotovanja brexitu iz bratove konservativne stranke prestopila k liberalnim demokratom, je javno kritizirala bratov besednjak in namignila, da je politični nasilnež. Njegov brat Jo Johnson je zaradi brexitskega nestrinjanja z njim pred kratkim zapustil ne samo vlado, ampak tudi parlament, konservativo stranko in politiko.

Slavospevi skrajne desnice

Skrajna desnica medtem hvali Johnsonov agresien nastop v in proti parlamentu in mu v podporo pripravlja celo demonstracije in izgrede. Neofašisti so nedavno prvič v britanski zgodovini na svojem zborovanju vzklikali ime aktulanega premierja. Znani aktivisti med skrajnimi desničarji trdijo, da je Johnsonov besednjak poziv "nacionalistom" (k obrambi ogroženega brexita). To se dogaja samo teden dni po tistem, ko je britanska policija ocenila, da je ekstremizem skrajne desnice na Otoku "teoristična grožnja, ki najhitreje narašča".

Celo Johnsnonova nekdanja ministrica Amber Rudd je konec tedna dejala, da premierjev besednjak utegne sprožiti nasilje. "Bojim se, da besednjak Downing streeta 10 vse bolj spodbuja nasilje. Gre za besednjak, o katerem nekateri ljudje mislijo, da daje legitimnost agresivnosti in včasih nasilju," pravi nekdanja notranja ministrica. Johnson zatrjuje, da ne bo spremenil besednjaka.

Quo vadis, brexit?

Kaj vse to pomeni za brexit? Johnson vztrajno ponavlja, da bo povedel Britanijo iz EU 31. oktobra, spororazumno ali nesporazumno, čeprav to zakon prepoveduje. Kako? Nov brexitski sporazum se zdi trenutno enak politični fanatastiki. Brez pogajanj ga ni mogoče doseči. Resnih pogajanj in resnih predlogov Johnsova vlade ni. V EU naj bi se že sprijaznili s tem, da sta v igri samo še dva scenarija: nesporazumni brexit in nova odložitev brexita. V primeru odložitve brexita bi bila usoda brexita odvisna od izida novih predčasnih volitev v Britaniji, ki bi bile že v novembru. Če bi zmagali konservativci, bi Britanija skoraj zanesljivo zapustila EU brez sporazuma, ker bi to Johnson to zelo verjetno obljubil volilcem že zaradi močne Farageove Brexitske stranke, ki bi sicer konservativcem pobrala vse preveč glasov. Morda bi celo sklenil volilni pakt s Farageom.

Če bi zmagali laburisti, bi – tako so se odločili ta teden na letnem kongresu – z EU izpogajali nov sporazum, potem pa Britance na referendumu vprašali, ali želijo na podlagi tega sporazuma zapustiti EU ali ostati v njej. Liberalni demokrati so edina stranka, ki bi v primeru zmage (ta bi bila čudež) preklicala brexit.

Do trdega brexita z izrednim stanjem?

V tem tednu je Johnson zelo okrepil sporočilo, da je aktualni parlament proti brexitu in proti ljudstvu, kar je nekatere spomnilo na Nemčijo v tridesetih letih dvajsetega stoletja.

Pojavila se je celo teorija, po kateri Johnson zavestno ustvarja vse večji kaos, da bi lahko vlada pred 31. oktobrom v skladu z zakonom o izrednih polnomočjih iz leta 1920, ali novejšim, leta 2004 sprejetim zakonov o civilnih izrednih dogodkih, razglasila izredno stanje (to lahko naredi v primeru naravnih nesreč, vojne nevarnnosti in ... javnih izgredov), v katerih ima vlada polnomočja za izvedbo dejanj, ki jih v normalnih okoliščinah ne bi mogla izvesti. Je to zakon, ki ga namerava spoštovati? Da bi v noči čarovnic izvedla nesporazumni trdi brexit?

Paranoično? Neverjetno? Nemogoče? Ko gre za brexit in kaos, nič ni paranoično, neverjetno ali nemogoče. Morda bo vse jasno že 19. oktobra. Morda šele 31. oktobra. Morda enkrat novembra (dan po volitvah, če bodo). Morda konec januarja 2020. Morda tudi takrat ne.

Bloomberg je imel tako zelo prav.