Po 186 stopnicah v 'pekel': 'Preživeli so dva, tri mesece'

V Mauthausnu in bližnjem Gusnu, kjer je bila ena od izpostav taborišča, danes o tem, kako daleč peljejo zablode človeštva, pričajo stavbe, ki so ostale še iz tistih časov, obiskovalci se drenjajo okoli krematorija, nekateri polagajo cvetje, številni pa skušajo prehoditi stopnice smrti, po katerih so taboriščniki v Mauthausnu iz kamnoloma pod taboriščem nosili kamen in sami sebi gradili smrtonosno kletko.

Če kdo misli – in žal jih ni malo – da Mauthausen ni bil strašno, uničevalno taborišče, se globoko moti, pravi sogovornica, slovenska zgodovinarka, ki se že leta poglablja prav v tematiko koncentracijskih taborišč, je pa tudi članica mednarodnega komiteja KT Mauthausen Monika Kokalj Kočevar: "Takšne opazke me vedno vznemirijo. To so bila taborišča, kjer je veljalo geslo 'uničenje z delom'. Namen je bil, da se ljudi izmuči do zadnjega atoma energije, s tem pa se na koncu tudi uniči določeno nacijo. Podatki kažejo, da je bila do leta 1943 izredna umrljivost taboriščnikov, seveda tudi kasneje, čeprav se je čas preživetja taboriščnikov, potem ko so delali v letalski industriji, nekoliko podaljšal." V grozljivih številkah to v praksi pomeni, da je bil na primer v Gusnu 'preživetveni čas dva, tri mesece', pravi sogovornica.

"Zgodbe, ki jih poslušamo o tem, koliko so ti ljudje delali, koliko so tehtali ob osvoboditvi, kakšne so bile razmere v taboriščih v smislu vse manjše količine hrane, pri čemer pa se količina dela seveda ni zmanjševala, so grozljive," nadaljuje sogovornica. Ubijati se namreč da na izjemno veliko sprevrženih načinov.

"Mauthausen je imel že leta 1940, 1941 oznako tri, kar pomeni, da je spadal med najhujša koncentracijska taborišča. Leta 1941 še Auschwitz ni imel tako visoke stopnje, tamkajšnje taborišče je bilo šele na začetku in je bilo označeno s stopnjo dve. Mauthausen pa je bil že od vsega začetka povezan z najvišjo stopnjo. Zaradi kamnoloma, dela pod zemljo in nečloveških razmer je tudi med taboriščniki veljal za enega najhujših taborišč," pravi Kokalj Kočevarjeva.

"Iz Slovenije je bilo v Mauthausnu najmanj 4000 taboriščnikov. Prvi, ki so prihajali, so bili koroški Slovenci in nekdanji španski borci, ki so jih povečini zajeli v Franciji in prepeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. S slovenskega ozemlja so prve večje skupine poslali v Mauthausen poleti 1941, to je bila velika skupina ljudi iz Maribora, kasneje pa so, predvsem po letu 1943, sem vozili ljudi tudi iz ljubljanskega območja. Slovenci so bili večinoma v treh taboriščih znotraj Mauthausna, torej v matičnem taborišču, taboriščih Gusen, Ebensee in Sankt Valentin. Natančno statistiko o tem sicer še vedno delamo. Ne smemo pa pozabiti, da jih je bilo nekaj tudi na Ljubelju, ter niti skupine talcev, ki so jih pripeljali v Mauthausen ter jih na Hitlerjev rojstni dan ustrelili. Slovenci so bili v Mauthausnu večinoma politični zaporniki, med vojno so delali v različnih sistemih znotraj taborišč. Konca vojne ni doživelo okoli 1700 Slovencev, kar je velika številka. Ob taboriščih Dachau in Auschwitz je Mauthausen na tretjem mestu po številu umrlih," razlaga zgodovinarka.

Pod črto: v Mauthausnu je bilo 200.000 taboriščnikov, 75 različnih narodnosti. To je bil konglomerat različnosti. Polovica jih osvoboditve ni dočakala. "100.000 žrtev. Mislim, da to vse pove o taborišču," doda sogovornica.

Če kdo pozna grozljive zgodbe slovenskih taboriščnikov v Mauthausnu in drugih taboriščih, je to prav ona. S preživelimi je v dolgih letih opravila nešteto izčrpnih pogovorov. Danes, ko je število še živečih slovenskih taboriščnikov izjemno majhno, so ti pogovori neprecenljiva zakladnica za razumevanje nekega zgodovinskega časa 'onkraj golih podatkov': "Pri raziskovanju izhajamo iz dokumentov, podatkov. Ogromno detajlov seveda manjka. Te so nam najbolje zapolnile izpovedi taboriščnikov, ki so izredno dragocene. Pogosto šele skozi njih vidimo celoten spekter, razumemo, kaj vse se je dogajalo. Za taborišča seveda načeloma vemo, da je to nekaj strašnega, ampak ko se poglobiš v zgodbe, postanejo določene razsežnosti veliko bolj jasne. Ne gre namreč le za smrt, ampak je s tem povezano še vse ostalo trpljenje in doživljanje, ki ga s seboj prinese bivanje v taborišču. Pa ne samo bivanje. Tudi prihod v taborišče in vse, kar se s človekom dogaja po odhodu."

Razumeti tisti čas je današnjemu človeku, ki ima svet na dlani in že desetletja živi v relativnem miru, težko. To je bil čas, ko so ljudje ostajali v bližini doma, nato pa so se naenkrat znašli v krempljih vojne, odpeljani so bili v oddaljene kraje v tujini, mnogi še pravzaprav otroci. V novem "kraju" jih je čakal nečloveški delovni napor, lakota, popolno razčlovečenje, postali so nepomembna številka, večina ni znala jezika novega okolja, vsako jutro pa so se zbudili z zavedanjem, da je verjetnost, da je to njihov zadnji dan, precej velika. Izkušnja je ljudi zaznamovala do konca življenja, v primeru številnih pa tudi njihove družine, in to za več generacij.

Intervjuji s preživelimi zaznamujejo tudi raziskovalca, ki na eni strani razvija čut za pogovore, vse bolj zaupa svoji intuiciji za vodenje pogovora. "Zgodbe so pretresljive. Gledaš jih tudi skozi svoje oči. Recimo kot mama si poskušaš predstavljati, kako je to doživljal nek otrok, gledaš tudi skozi današnjo perspektivo. Ob tem rasteš kot človek. Njihove zgodbe so tudi mene spremenile, širše gedam na stvari. Spremeni se tudi tvoj karakter, ko delaš z ljudmi, ki so doživeli nekaj takšnega. Predvsem pa razumeš, da so njihove izkušnje lahko tudi nam vodilo za naprej. To, kako so se soočali z izzivi, kako so razumeli tisti čas, kako se soočajo z današnjim, kako ga vidijo, vse to so stvari, pomembne za razumevanje. Ko slišiš toliko zgodb, marsikaj gledaš drugače."

Prav zato je tako pomembno, da tema koncentracijskih taborišč v zavesti ljudi ostaja tudi danes. Sogovornica veliko časa posveča prenašanju znanja na mlajše, bi si pa seveda želela večjo prisotnost teh vsebin v slovenskem šolskem sistemu, tudi večje poznavanje Ljubelja med Slovenci. Koncentracijska taborišča so namreč opomnik, kaj vse lahko gre narobe: "Tako lahko tudi današnji čas razumemo drugače. Izkušnje tistega časa nam odpirajo drugačne poti, drugačna gledanja, predvidevanja."

Zato tudi vztraja pri raziskovanju, čeprav je pogosto naporno, četudi so bila koncentracijska taborišča zelo organizirana, tudi v birokratskem smislu. Vendar se je ogromno podatkov izgubilo: "Predvsem v smislu pomanjkanja dokumentov. To me vedno jezi. Lani sem raziskovala poti taboriščnikov domov. Krasna ideja, a je težko priti do podatkov, na katere bi se lahko zanesljivo oprl."

Prav tako se je preučevanje življenja taboriščnikov začelo precej pozno, pri nas predvsem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Marsikdo je ob vrnitvi iz taborišča celo naletel na opazko, da jo je med vojno precej enostavno odnesel: "V koncentracijskih taboriščih je bilo ogromno Slovencev, skoraj vsaka družina je v širšem sorodstvu imela nekoga, ki je bil v njem. Ampak pravzaprav je bilo o taboriščih po vojni precej malo govora, prevladovale so partizanske zgodbe, zgodbe taboriščnikov pa so ostale nekje v ozadju."

Zgodovinarka, ki je odraščala ob zgodbah druge svetovne vojne, danes aktivno deluje v mednarodnem odboru KT Mauthausen, kjer se trudijo nauk taborišča ohranjati živ: "Mauthausenski komite izhaja že iz vojnih časov, oblikovan je bil leta 1944, takrat seveda v veliki tajnosti, in prav ta mednarodni odbor je nato ključno pomagal ob koncu vojne. Tudi pri vzpostavljanju reda in miru v taborišču pred odhodom taboriščnikov ter organiziranju taboriščnikov na poti domov. Zaprisega, ki jo je odbor povedal ob koncu vojne, tik pred odhodom domov, in ki pravi, da je treba sodelovati ter s skupnimi močmi zagotoviti, da se kaj takšnega ne ponovi nikoli več, in da se moramo vedno spominjati umrlih, je osnova, na kateri gradimo še danes."

Načrtov imajo še ogromno, ob koncu pogovora poudari sogovornica: "Med drugim pripravljamo projekt via memoria Mauthasen, pot, ki bo povezovala vse zunanje izpostave koncentracijskega taborišča ter tudi vse poti, ki so vodile v koncentracijsko taborišče. To seveda ne gre čez noč, računamo pa, da bomo v približno dveh letih lahko zaprosili za finančna sredstva in verjamem, da bo projekt uspešen. Vključeni bomo seveda tudi Slovenci, tako preko Ljubelja, muzejev in različnih oranizacij."

Po stopnicah v spomin in opomin

Danes se je na stotine obiskovalcev spominske slovesnosti v Mauthausnu povzpelo po stopnicah smrti – v spomin in opomin. Da se kaj podobnega ne sme ponoviti nikoli več, so opozorili tudi govorniki, nagovor obiskovalcev pa je pripravil tudi nekdanji slovenski taboriščnik Dušan Stefančič. Zapisal je: "Današnja spominska tema me je spomnila na usodne dogodke, ki sem jih s tovariši v velikem transportu iz Ljubljane doživljal v mrzli februarski noči leta 1944. Naša večja skupina, ki jo je spremljala močna SS straža, se je ustavila pred železnimi vrati, na katerih je bilo možno razbrati napis 'Arbeit macht frei'. Napis nam ni veliko povedal. Naslednji dan pa nam je že začel dopovedovati, kaj je nacistično koncentracijsko taborišče. Moja trda in smrtno nevarna pot se je začela v taborišču Dachau. Drugi dan na vse zgodaj se je začela preobrazba osebe, ki je prišla v taborišče. Slačenje, striženje, neprijetno jedko razkuževanje in nato – presenečenje – pregled zob in rentgen. Nedolgo za tem posegom smo prišli do spoznanja, da je za naciosocialistični režim vir zlata bil tudi v zobovju ujetnikov.

Po tej brutalni proceduri je sledil zaključek – oblačenje v z oljno barvo bogato okrašenih, razcapanih oblačil in dodelitev naših ujetniških številk. S to fazo sprejema v taborišče je človek nehal biti oseba in je postal številka ter predmet nepopisnega fizičnega in psihičnega izkoriščanja. V konglomeratu jezikovnih in nacionalnih raznolikosti so imele številke tudi barvne oznake z oznako nacionalnosti in barvno oznako kriminala, ki ga je nosilec številke imel na vesti. Tukaj moram omeniti, da so imeli ujetniki nemške narodnosti brez ozira na obsodbo priviligiran položaj in so bili desna roka SS pri upravljanju taborišča. Moje bivanje v Dachauu je bilo kratkotrajno in se je nadaljevalo v črtasti zebrasti uniformi z novo številko taborišča Natzwailer v priključeni Alzaciji. Na delu v podzemlju sem začel dojemati nesmisel stavka na železnih vratih vseh taborišč in tega so se zavedali tudi SS upravljavci taborišč, saj so s prodajo taboriščne delovne sile zaslužili ogromno vsoti denarja.

Taboriščnik ni bil človek, bil je številka in je moral, ko ni bil sposoben delati, fizično izginiti. Uveljavil se je nov slogan 'Vernichtung durch arbeit' – uničenje z delom. Moja naslednja postaja in tretja ujetniška številka je bilo taborišče Mauthausen in taborišči Gusen I in Gusen II. Obdelava ujetnikov v teh taboriščih, zlasti v Gusnu II., je bila v polnem soglasju z že omenjenih sloganom. Tem lažje, ker so bile odslužene človeške številke pokončane s plinom in v teh taboriščih tudi upepeljene. Tukaj bi posebej izpostavil Gusen II., iz katerega je vodil le en izhod – krematorij. Petega maja 1945 je napočil dolgo pričakovani dan osvoboditve. Številke so izginile, postali smo spet ljudje in ti ljudje so se razbežali po svojih domovih po osvobojeni Evropi in svetu. Osvobojeni ljudje so ponesli v svet sporočilo in svarilo sedanjim in prihodnjim generacijam. Nikoli več vojne, nikoli več taborišč in nikoli več uničujočih številk. Sedanjost, še bolj pa bodočnost, bosta pokazali, koliko je to resno svarilo zaleglo."

Delo do smrti

Mauthausen leži približno 20 kilometrov vzhodno od Linza. Kraj je, potem ko si je Tretji rajh leta 1938 priključil Avstrijo, postal prizorišče ene največjih grozot človeštva. Tukaj je namreč od leta 1938 pa vse do konca druge svetovne vojne delovalo koncentracijsko taborišče Mauthausen, poleg Auschwitza in Dachaua eno najhujših in največjih koncentracijskih taborišč v Evropi.

Koncentracijskih taborišč si sicer niso izmislili nacisti. Ta so bila britanski "izum", prvič viden v letih 1899–1902 v burski vojni. So jih pa nacisti načrtno spremenili v najhujše uničevalne ustanove.

V Mauthausnu so končali "oporečniki". Vsi, ki jih je režim zavračal. Sprva tisti z nezaželenimi političnimi prepričanji, potencialno "nevarni" izobraženci, homoseksualci, Romi in vsi, ki v skladu z nacionalno-rasistično ideologijo niso spadali v kalup germanske rase. Koncentracijsko taborišče je začelo rasti avgusta 1938, ko so tja iz taborišča Dachau prignali prvih 300 ujetnikov, da so ga začeli graditi.

Spremljali so jih stražarji, ki so v Dachauu končali posebno šolanje za neusmiljeno ravnanje z jetniki. V tej skupini je v Mauthausen prišlo tudi več nemških in avstrijskih kriminalcev. Te so postavili za starešine taborišč, barak in sob ter kot kapote – neusmiljene priganjače pri delu. Vsi ti so neovirano gospodarili z življenjem in smrtjo ujetnikov.

Koncentracijsko taborišče Mauthausen je imelo štiri glavne enote v Mauthausnu in bližnjem kraju Sankt Georgen an der Gusen ter skoraj sto podružnic – tudi koncentracijsko taborišče Ljubelj na ozemlju današnje Slovenije. Postopoma je Mauthausen obsegal 49 zunanjih taborišč, v katera je bilo interniranih več kot 200.000 oseb 70 nacionalnosti. Več kot 100.000 ujetnikov osvoboditve ni dočakalo.

Osnovno načelo taborišča je sicer bilo sistematično razvrednotenje dostojanstva in osebnosti jetnika. Jetnik se je moral najprej sleči do golega, vzeli so njegove osebne stvari in ga natančno pregledali, tudi zobovje. "Najprej sem si mislil, tukaj pa res skrbijo za zdravje ljudi," ironično pravi Stefančič. V resnici so skrbno preverili, ali morda jetnik v ustih nima zlatih zob, ki bi jih bilo kasneje mogoče uporabiti, in ali morda ni pogoltnil kaj vrednega, kar se zdaj nahaja v njegovem želodcu. Zabeležili so tudi, če ima ujetnik tetovaže. Sledilo je striženje "na črto" in preoblačenje v sivo-modro črtasto uniformo. Ujetnik je dobil natikače z lesenim podplatom in ujetniško številko ter barvno oznako – rdeč trikotnik za politične kaznjence, zelen za kriminalce, črnega so dobili Romi in Sinti, vijoličastega Jehovove priče, rožnatega homoseksualci. Slovenci so bili označeni z rdečim trikotnikom in črko J – Jugoslovan.

Ujetnike je čakalo delo v kamnolomu pod taboriščem, od koder so na hrbtih po strmih stopnicah nosili granitne skale, pogosto težke več kot 50 kilogramov. Hoditi je bilo treba hitro, ob pretepanju in priganjanju stražerjev. Del tega granita je bil uporabljen za gradnjo obzidja in objektov v Mauthausnu.

Danes se po 186 stopnicah smrti lahko sprehodite kot obiskovalec. Ko stopate po njih, si je nemogoče ne vsaj poskusiti predstavljati, kakšen napor so tukaj doživljali ujetniki. Ozke stopnice so vmes prenovili, da so "obiskovalcem prijazne". A še vedno so neudobne, nevarne, dolge. Taborišče je od kamnoloma ločila strma stena. Čez to steno, ironično poimenovano "stena padalcev", so v smrt metali judovske ujetnike. Delovni tempo je bil morilski, hrana nezadostna, zaradi česar so ljudje umirali drug za drugim.

5. maja 1945 so ga osvobodili Američani

Ko se je vojna začela obračati drugače, kot bi si želeli Nemci, pa so taboriščnike vključili v delo za oborožitveno industrijo. Najprej v podružnici Gusen, nato pa še ostale. Mauthausen je tako postal "dobavitelj" delovne sile za zunanja taborišča –  tukaj so ljudi registrirali, poslali na suženjsko delo v druga taborišča, mnogi so se nato vrnili – bolni, izčrpani, mrtvi, o dogajanju pišeta Stefančič in Kokalj Kočevarjeva.

Mauthausen so 5. maja 1945 osvobodili Američani. Enajst dni kasneje je 18.000 preživelih priseglo: "Nikoli več – nikoli pozabiti!" Območje taborišča je po vojni padlo pod sovjetsko upravo, a so se oblasti 20. junija 1947 strinjale, da ga prepustijo Avstriji – pod pogojem, da postane kraj spomina.

Vendar je do takrat velik del taborišča že izginil. Ameriška vojska je veliko barak požgala, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ljudje iz okolice pa so kamnite ostanke teh struktur uporabili kot gradbeni material. Leta 1949 je Francija v Mauthausnu postavila prvi nacionalni spomenik. Sledile so številne druge države, slovenski spomenik v parku stoji od leta 2004. Nastal je tudi center za obiskovalce in muzej. Eden pretresljivejših trenutkov, ki ga lahko tukaj doživite, je, ko se vaše oči sprehodijo po nepreglednem seznamu ljudi, ki so tukaj umrli. Mnogi še vedno prihajajo sem in na seznamu iščejo svojce.