Po čem si zapomniti olimpijske igre v Naganu?

Osemnajste zimske olimpijske igre si bo večina zapomnila po dveh stvareh. Najprej, po vremenu, ki je zrlo živce vseh, tako nastopajočih, kot novinarjev, gledalcev in drugih. Tisti, ki smo bili že prej na nekaterih olimpijskih igrah, se taksnega vremena pravzaprav ne spomnimo. Že res, da so bile posamične tekme prestavljene tudi že prej, toda taksne odvisnosti od vremena že dolgo ni bilo. Vse bi bilo v redu, če bi tekmo prestavili in jo potem v prestavljenem vremenu tudi opravili. Tu na Japonskem pa je bilo takole: pogled skozi okno kaze na sonce. In čez 5 minut: pogled skozi okno kaze dež. In čez 5 minut: pogled skozi okno kaze sneg. In tako je slo kar iz dneva v dan. Druga stvar, ki bo ostala v spominu okoli 8000 novinarjev iz vsega sveta pa je japonski "red". Prve dni olimpijskih iger nisi mogel praktično nikamor, ne da bi popreje vsaj 10-krat pokazal ustrezno akreditacijo oziroma ustrezno dovoljenje. Japonci so bili sicer vedno zelo vljudni, se neprestano klanjali (pravi čudež je, da jih ima se toliko pokončno držo), toda popustili niso niti za ped. V ilustracijo tega, samo en primer. Včeraj, ko smo se vozili iz Yakebitaija, kjer je bil ženski slalom, je bil cel novinarski avtobus namenjen na parkirišče pred hotelom South Prince, kjer smo imeli avtomobile. Toda, japonski šofer je imel na svojem razporedu napisano: East Prince-South Prince. In nič ni pomagalo, da je cel avtobus vpil in kričal, da je 15-minutna vožnja proti East Prince hotelu nepotrebna. Šofer se je mirno nekajkrat priklonil in nas nato odpeljal po svojem (!) voznem redu, pa čeprav niti en sam novinar ni bil namenjen v kraj njegovega prvega postanka. Prav zanimivo pa je, ko se primeri karkoli izven "voznega reda". Tedaj Japonci ne znajo reagirati in so popolnoma izgubljeni. Več kot očitno je njihovo popolno pomanjkanje reagirati v novih, nepredvidenih okoliščinah. Toda, taksni pač so, to je del njihove zgodovinske in kulturne dediščine in zelo, zelo težko jih kaj odvrne, da ne stopajo po ustaljenih poteh. Za obiskovalca iz Evrope gotovo ostajajo Japonci uganka. Sama športna dogajanja so seveda tudi zanimiva. Niso pa na Japonskem tako spektakularna, kot so bila denimo pred štirimi leti v Lillehammerju na Norveškem. Norvežani so morda celo najbolj športen narod na svetu in v tem jim Japonci niso kos. Tudi v Naganu in okolici (večina zunanjih tekmovališč je oddaljenih skoraj 2 uri vožnje) je bilo veliko gledalcev, tako kot v Lillehammerju. Je pa ena, bistvena razlika. Na Norveškem so ljudje brez izjeme prihajali na tekmovanja spontano, tu na Japonskem pa je navzlic njihovi prisrčnosti le čutiti, da jih je bilo lepo število na tekmovanja "poslanih". Toda, kot sem že zapisal; vedno je potrebno imeti v glavi azijski in evropski način mišljenja in življenja! Ta dva pa sta včasih tako različna kot dan in noč. Sami tekmovalni objekti so, tako kot se za visoko tehnološko razvito državo spodobi, dobro ali celo odlično pripravljeni. Japonci so se res potrudili in naredili vse, da bi si njihove-18-te zimske olimpijske igre ostale v večnem spominu. Tisto, kar je fasciniralo mene in po čemer si jih bom tudi zapomnil pa je poudarek na vlogi otrok. Taksnega poudarka generacijam, ki prihajajo se ni bilo. Kot vemo, pa je potrebno z vzgojo in pridobijanjem pravih vrednot začeti zgodaj. In Japonci se tega zavedajo. O samih športnih tekmovanjih in deležu slovenskih športnikov pred koncem iger ne bi govoril. O tem spregovoriti bo pravi čas, ko bo konec zadnje tekme.