Pred 60 leti se je na v sodni dvorani nürnberške palače začelo sojenje 24 nacističnim voditeljem za zločine, storjene med drugo svetovno vojno. Obletnico sodišča, ki so ga oblikovale štiri velesile, zmagovalke vojne, so obeležili s slovesnostjo v sodni palači in pogovori s preživelimi pričami.
Na prvem dnevu sojenja, 20. novembra 1945, so se Herman Göring, Rudolf Hess, Joachim von Ribbentrop in 18 drugih nacističnih voditeljev pred zborom sodnikov iz ZDA, takratne Sovjetske zveze, Velike Britanije in Francije izrekli za nedolžne.
Sodelujoči na procesih se spominjajo, da so se že takrat zavedali, da so v tistem času sicer nova kazniva dejanja proti miru, kot so vojna agresija, vojni zločini in zločin proti človeštvu, ključni korak pri vzpostavljanju mednarodnega pravnega sistema. "Sojenje je vzpostavilo presedan za oblikovanje mednarodnega kazenskega sodišča, ki je bilo potrebno," je dejal član Hessejeve obrambe Johann Görg Schätzler.
Tožilec v procesu Whitney R. Harris se je strinjal, da so nürnberški procesi omogočili obtožnice proti nekdanjim voditeljem kot so nekdanji jugoslovanski predsednik Slobodan Milošević, nekdanji iraški predsednik Sadam Husein in tistim, ki so vodili genocid v Ruandi. "Principom nürnberškega primera so sledili v minulih letih in dejstvo, da smo vodili Nürnberg, je dalo gonilno silo za ustanovitev sodobnih sodišč," je dejal Harris.
Tri kazniva dejanja
Pristojnost nürnberškega sodišča je bila sicer omejena na tri kategorije kaznivih dejanj, ki so jih storile "osebe, ki so delovale v interesu evropskih držav sil osi": na zločine proti miru, vojne zločine in zločine proti človečnosti. Pomembna novost, ki jo je vpeljalo nürnberško sodišče, je bila osebna odgovornost za zločine in izključitev sklicevanja na ukaze nadrejenih, prav tako pa sklicevanje na uradni položaj ni bilo več okoliščina za imuniteto pred kazensko odgovornostjo.
Prvič v zgodovini so tako lahko na zatožno klop postavili tudi voditelje države, ki so načrtovali, izvajali in zapovedovali zločine v imenu države. Dotlej so namreč po izgubljenih vojnah odgovornost nosile zgolj države in narodi, ne pa tudi njihovi voditelji. Tako je bilo običajno državi, ki je izgubila vojno, naloženo plačevanje vojne odškodnine in reparacij, medtem ko je bilo sojenje za kršitve vojnega prava prepuščeno državam samim. Običajno je šlo pri tem zgolj za disciplinske ukrepe proti lastnim neposlušnim vojakom.
Poleg sojenja in kaznovanja posameznikov je bilo nürnberško sodišče pristojno tudi za razglasitev določenih skupin ali organizacij za kriminalne. To je omogočilo kazenski pregon številnih posameznikov zgolj zaradi njihovega članstva v organizacijah, kot sta bili na primer nacistična stranka NSDAP ali pa enote SS in gestapo.
Nürnberško sodišče so sestavljali štirje sodniki in štirje namestniki, po eden iz vsake od štirih zaveznic, glavni tožilec pa je bil Američan Robert H. Jackson. Na zatožno klop je bilo postavljenih 24 nacističnih voditeljev. Med njimi sta bila v ospredju predvsem poveljnik vojnega letalstva Luftwaffe, maršal Herman Göring, in Hitlerjev namestnik Rudolf Hess. Tesnemu Hitlerjevemu sodelavcu Martinu Bormannu so sodili v odsotnosti, eden od obtoženih, Robert Ley, pa je tik pred začetkom sojenja storil samomor.
Kje je Göring dobil kapsulo ciankalija?
Po 218 dneh sojenja je 1. oktobra 1946 sodišče izreklo 12 smrtnih kazni z obešanjem, tri dosmrtne zaporne kazni, štiri zaporne kazni od deset do 15 let, trem obtoženim pa krivda ni bila dokazana. Kljub visoki stopnji varovanja pa zaveznicam ni uspelo, da bi tik pred izvršitvijo smrtne kazni preprečili samomor Göringa. Kako mu je kljub strogim ukrepom uspelo v celico dobiti kapsulo ciankalija, še danes ni pojasnjeno.
