Po Tuniziji, Egiptu in Libiji sledi ...

Možnost političnih prevratov in nemirov je odvisna predvsem od načina, kako se posamezne države spopadajo z rastjo cen hrane in ukrepov, s katerimi si prizadevajo za zmanjšanje števila nezaposlenih.

Že drugi mesec zaporedoma je namreč indeks cen hrane organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) dosegel rekordno vrednost. Indeks, ki mesečno meri ceno košarice živil, ki jo sestavljajo žitarice, oljnice, mlečni izdelki, meso in sladkor, raste že osem mesecev zapored, v februarju pa je dosegel najvišjo vrednost doslej. Cena nafte, ki se počasi približuje rekordni vrednosti, doseženi leta 2008, poganja tudi rast cen hrane, saj je pridelava in dobava te odvisna od strojev, ki jih poganja nafta.

Dogodki v severni Afriki pa avtokrate povsod po svetu opozarjajo na dejstvo, da tudi njim grozi izguba službe, če je preveč podanikov nezaposlenih. Hitro ustvarjanje delovnih mest je lažje v gospodarstvih, kjer ima glavno besedo država – kar še posebej drži za državi, kot sta Kitajska in Savdska Arabija, ki imata na zalogi ogromno gotovine. Toda tudi velikodušnost države – še posebej v Savdski Arabiji, ki je odvisna od nafte – še avtomatično ne pomeni poti do dolgoročne gospodarske rasti in ustvarjanja novih delovnih mest.

Države, ki jim grozi tunizijski oziroma egiptovski scenarij

Med dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri napovedi verjetnosti ljudskih vstaj, so predvsem podatki o deležu osebnega dohodka, ki ga prebivalci neke dežele porabijo za prehrano, razmerje med uvozom in izvozom hrane ter podatki o nezaposlenosti, inflaciji in državnem ustroju (vstaje so verjetnejše v avtokratskem tipu vladavine, kjer državljanom niso omogočene nekatere temeljne svoboščine, država pa z represijo brzda nezadovoljstvo državljanov). Na spletni strani Business insider so tako prišli do spiska 11 držav, ki jih utegnejo pretresti ljudske vstaje in zahteve po menjavi režima.

Maroko

V Maroku, ustavni monarhiji na severozahodu Afrike, je med devetimi odstotki nezaposlenih kar 25 odstotkov takih, ki imajo univerzitetno izobrazbo. To je posebej alarmantno, če upoštevamo, da je običajno med nezaposlenimi največ takih, ki nimajo nobene izobrazbe. Maroko na letni ravni beleži 2,6-odstotno inflacijo, največji demokratični deficit pa predstavlja politična moč kralja, ki imenuje člane vlade.

Maroko uvozi 2 odstotka več hrane, kot je proizvede, povprečna maroška družina pa za prehrano namenja kar 63 odstotkov družinskega proračuna. Na rast cen hrane se je vlada odzvala s subvencijami družinam, a si Rabat na dolgi rok ne more privoščiti finančnih stimulacij, s kakršnimi z gotovino založeni Savdska Arabija in Kitajska blažita nezadovoljstvo svojih državljanov. Internetna pismenost med mladimi je primerljiva s tisto v zahodnih državah.

Jordanija

V ustavni monarhiji Jordaniji raste nezadovoljstvo državljanov zaradi 14-odstotne brezposelnosti in 6,1-odstotne inflacije na letni ravni. Na večtedenske januarske proteste v Jordaniji, kjer 80 odstotkov prebivalstva predstavljajo palestinski begunci, se je vlada odzvala s subvencijami hrane in goriva. Poleg tega je kralj Abdulah II. odstavil vlado in namesto nje imenoval novo, katere prioriteta naj bi bila po besedah kralja ''resnična politična reforma''.

Od tega, kako hitro bo novopostavljeni vladi uspelo izpeljati to reformo, je odvisno, ali bo protestno gibanje pridobilo zadosti privržencev, da ogrozi kraljevo oblast. Do interneta ima dostop malo manj kot 40 odstotkov prebivalcev.

Sirija

Sirija, ki ji znotraj enostrankarskega sistema vlada Bašir al Asad, je v začetku leta doživela pozive k protestom na socialnem omrežju Facebook. Kljub temu da v Siriji internet ni cenzuriran v tej meri, kot je na Kitajskem, pa se vam utegne tam računalnik sesuti, če v iskalnik vpišete besedo Egipt in pritisnete tipko Potrdi. Ko je komentiral pozive k protestom v Siriji, je Bašar al Asad dejal, da razume potrebo po spremembah. ''Če niste videli, da so reforme potrebne, preden sta se zgodila Egipt in Tunizija, potem je zdaj prepozno za reforme," je izjavil.

V prid stabilnosti al Asadovega režima govori dejstvo, da ekonomska situacija v Siriji ni tako črna kot v Egiptu (brezposelnih je 8 odstotkov prebivalcev), poleg tega pa je moč sirijskih oblastnikov neprimerljivo večja od moči protestnega gibanja, tako da ni posebej verjetno, da bi to lahko zasedlo ulice Damaska v takem številu kot v Tunisu ali Kairu. Med reformami, ki jih je obljubil al Asad, so ustanavljanje zasebnih univerz, vpeljava okrožnih volitev, več pooblastil za delovanje nevladnih organizacij, odprtje bančnega sektor in dovoljenje za delovanje medijev, ki imajo zasebno lastništvo.

Savdska Arabija

Savdska Arabija, absolutna monarhija s 10-odstotno brezposelnostjo, je v preteklih tednih doživela nekaj manjših protestov, ki pa jih niso sprožile cene hrane ali nezaposlenost, temveč neustrezen vladni odziv na januarske poplave. Kljub temu pa 36-milijardni paket finančnih spodbud, s katerim se je po trimesečni odsotnosti v deželo vrnil kralj Abdulah, kaže na določeno živčnost savdskih oblastnikov zaradi protestov v regiji.

Med ljudmi na cesti je sicer mogoče slišati trditve, da država nepremišljeno zapravlja denar, ki se vanjo steka zaradi naftnega bogastva, a pravi izziv oblasti savdskega kralja prihaja s strani mladih nezaposlenih (42 odstotkov mladih ne najde zaposlitve) in šiitske verske manjšine v sunitski kraljevini. V prid stabilnosti savdske kraljeve hiše pa govori dejstvo, da gre za tesno zaveznico in vplivno interesno območje ZDA, ki so še kako zainteresirane za ohranitev trenutnega stanja.

Iran

V islamski republiki Iran je konec februarja opozicija manifestacije solidarnosti z vstajami v arabskem svetu izkoristila za prve množične demonstracije po volitvah leta 2008, ki jih je režim Mahmuda Ahmadinedžada brutalno zatrl. Uradni podatki pravijo, da je imel Iran 13 in pol odstotno inflacijo, neuradno pa je inflacija še enkrat večja. Nezaposlenih je 14,6 odstotka Irancev, ki se pri uporabi interneta občasno srečajo s cenzuro interneta.

Režim, ki ga poleg Ahmadinedžada po verski in politični plati vodi ajatola Hamenei, zaenkrat ne kaže nobenih znakov popuščanja zahtevam protestnikov. Kljub temu pa bi nadaljnja rast inflacije lahko na ulice zvabila več ljudi, ki jih s pogumom navdihuje uspešen zgled egiptovske revolucije.

Libija

Država, ki jo počasi, a zanesljivo iz rok izgublja ekscentrični polkovnik Moamer Gadafi, se je pred trenutno revolucionarno vstajo ponašala z neslavnim rekordom najvišje stopnje brezposelnosti v severni Afriki. Libija leži med Tunizijo in Egiptom, v katerih so nezadovoljne ljudske množice dosegle odstop dolgoletnih vladarjev obeh dežel, in vse kaže, da bo v tej ali oni obliki po stopinjah Ben Alija in Mubaraka kmalu stopal tudi Gadafi. A če se bivša voditelja Egipta in Tunizije nista s silo oklepala oblasti, pa je Gadafi proti svojemu narodu uporabil vojsko, kar je državo pahnilo na rob državljanske vojne. Več o trenutnem dogajanju v Libiji ...

Jemen

Najrevnejša arabska država je po obliki vladavine predsedniška demokracija, ki ima istega predsednika že od leta 1978. Državo, ki jo vodi Ali Abdulah Saleh, čigar odstop že skoraj dva meseca zahtevajo protestniki v Sani in drugih mestih po državi, pesti kar 40-odstotna brezposelnost in rastoča inflacija. Salehova je ob začetku protestov sicer obljubil, da se leta 2013 na volitvah ne bo spet potegoval za predsedniški stolček. A ta obljuba ne bo dovolj, da bi ustavila proteste, ki so se jim je pred kratkim pridružili tudi plemenski in verski voditelji ter jemenska parlamentarna opozicija.

Protestniki se zavzemajo za ustavne spremembe, ki merijo na omejitev trajanja in števila predsedniških mandatov. Saleh je protestnike nedavno razburil z izjavo, da bo svoj režim ''branil do zadnje kaplje krvi'', Jemen pa poleg protestov pretresajo tudi upori šiitov na severu, odcepitvene težnje na jugu in prisotnost teroristične mreže Al Kaida, ki ima v tej državi sedež delovanja na Arabskem polotoku.

Pakistan

Demokratična republika Pakistan se spopada s 15-odstotno inflacijo, delež brezposelnih državljanov pa znaša 15 odstotkov. Pakistan pretresa resna gospodarska kriza, na nemoč države pa med drugim kažejo njeni odzivi ob nedavnih poplavah. Državo razdvaja shizofrena razpetost med talibane na afganistansko-pakistanski meji na eni ter Združene države Amerike na drugi strani. Moč protivladne in fundamentalistične struje je prišla do izraza ob nedavnem uboju guvernerja največje pakistanske province Pandžab, ki ga je zaradi zavzemanja za spremembo zakona o bogoskrunstvu umoril njegov telesni stražar. V začetku marca so streli skrajnežev iz istega razloga zahtevali življenje edinega krščanskega ministra v pakistanski vladi.

Največ moči v državi je v rokah vojske, zaradi česar ni izključena možnost vojaškega udara, do kakršnih je prihajalo v pakistanski preteklosti. Zahodne sile bodo na vsak način poskušale preprečiti možnost, da se islamski skrajneži v nestabilni državi nekako dokopljejo do jedrskega orožja.

Vietnam

Huda recesija, ki pesti Vietnam, postavlja to socialistično republiko, ki se v ekonomski politiki opira na model avtoritarnega kapitalizma, kakršnega je razvila Kitajska, na spisek verjetnih kandidatov za egiptovski scenarij. Povprečna vietnamska družina polovico denarja porabi za hrano, ki se ne neha dražiti, težavno ekonomsko situacijo pa zaostruje tudi visoka inflacija.

Ob skoku števila brezposelnih – trenutno je brez zaposlitve 6,5 odstotka Vietnamcev – in nadaljnjem hiranju gospodarstva bi lahko v tej azijski državi prišlo do protestov, ki bi omajali oblast komunistične partije in jo prisilile do tega, da bi poleg sebe priznala še kakšno stranko.

Venezuela

Analitiki ameriškega Business insiderja so med voditelje, ki jim grozi možnost množičnih protestov prišteli tudi strastnega antiimperialista Huga Chaveza, ki bolivarsko republiko Venezuelo vodi od leta 1999. Državo pesti visoka stopnja inflacije, ki je leta 2010 znašala 27 odstotkov, Chavez pa se sooča z močno opozicijo, ki ima v lasti večino zasebnih medijev in je sposobna v kratkem času mobilizirati ter na ulice pripeljati na sto tisoče Chavezovih nasprotnikov.

Chavez, ki državo vodi z mešanico socialistične retorike in protiameriškega populizma, ima močno podporo med revnejšimi sloji, poleg tega pa država nima izkušenj z represijo, kakršno poznajo v Iranu ali na Kitajskem. Stanje gospodarstva kliče k spremembam, a je nemogoče zaključiti, da Chavez ni več dobrodošel na čelu Venezuele, sklenejo ameriški analitiki.

Kitajska

Država, ki ji z železno roko vlada kitajska komunistična partija, sicer uradno nima visoke brezposelnosti, saj ta znaša borih 4,2 odstotka, se pa spopada z visoko inflacijo in rastjo cen hrane, h kateri je nemalo prispevala tudi letošnja suša v severovzhodnih provincah. Kitajci za hrano namenjajo skoraj 40 odstotkov družinskega proračuna, partija pa se zaveda, da je edini način za kontinuiteto oblasti ustvarjanje novih delovnih mest, kar na Kitajskem pomeni 30 milijonov novih služb na leto.

Če oziroma ko bo prišlo do prekinitve kitajske gospodarske rasti in posledično do povečanja nezaposlenosti, bi sporadični protesti, ki jih zaenkrat oblast hitro in učinkovito razganja, utegnili prerasti v resno grožnjo oblastem v Pekingu.

Za konec

Spisku naštetih držav bi nedvomno lahko dodali tudi kakšno državo zahoda, saj visoka nezaposlenost, odvisnost od uvoza hrane in energentov ter korupcija niso izključni privilegij držav t. i. tretjega sveta. Kot situacijo jedernato povzame Reutersova novinarka Chrystia Freeland, so vstaje v arabskem svetu diktatorje po svetu opomnile, da lahko brezbrižnost do nezaposlenosti spodkoplje njihovo lastno varnost in prihodnost. ''A še lažja in hitrejša je odslovitev izvoljenih voditeljev, ki niso zmožni ustvariti delovnih mest.''