'Pokazal je, da lahko tudi z eno roko dosežeš vesolje'

Darko Đurić pravi, da se je v svetu, ki meri, koliko si vreden na podlagi telesnih zmogljivostih, pogosto počutil kot vesoljec. Govorili so mu, da ne bo nikoli samostojno hodil. Vozil avto? Nemogoče. Plaval? To je preprosto neizvedljivo. A vsak nikoli, ki so mu ga vrgli v obraz, je zanj postal izziv, ki ga je bil odločen premagati. "Iz točke, ko sem bil nebogljen otrok, ki je potreboval novo družino, sem prišel do tega, da predavam menedžerjem," še sam težko verjame danes 34-letni Đurić. 

 V rubriki Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A o tem, zakaj je končal tekmovalno kariero, še preden bi si okrog vratu nadel edino neosvojeno lovoriko, paraolimpijsko kolajno, in ali svojo odločitev obžaluje. Po koncu profesionalnega plavanja je nekaj časa sodeloval pri zagonskem podjetju, ki razvija rešitve za hitrejšo rehabilitacijo, a čutil, da želi v življenju početi še kaj drugega. Spomnil se je, kako mu je trener Boro Štrumbelj, ko je še treniral plavanje, uredil prvi motivacijski nastop. O svojem življenju in dosežkih je spregovoril pred učenci z Osnovne šole Prebold. "Učiteljica me je po tem predavanju poklicala in mi rekla, da ni še nikoli v dvajsetih letih doživela, da bi cela šola tako zbrano toliko časa poslušala eno osebo. Ves čas so bili tiho, kot bi jih začaral," pravi Štrumbelj, ki razlog za Đurićev uspeh pripisuje njegovi neverjetni volji in osredotočenosti. "Vedel je, kaj hoče, in če mu to ni uspelo doseči, je postal neprijeten. Bil je jezen nase in na vse okoli njega. Takrat so po znaku leteli tudi rekviziti, znal je tudi kakšno krepko reči," se spominja Đurićev dolgoletni trener. Plavalec se strinja: "Če vidim, da nimam prav, se prilagodim, ampak če pa čutim, da imam prav, pač ne morem mimo tega. In tako je v začetku letošnjega leta začutil, da bo s svojo neverjetno športno zgodbo navdihoval poslušalce na svojih predavanjih. Štrumbelj se ambicioznemu poslovnemu načrtu svojega nekdanjega varovanca ne čudi: Darko je vsem nam že večkrat doslej pokazal, da tudi z eno roko lahko dosežeš vesolje."   

Đurićeva biološka starša, ki sta že imela dva zdrava otroka, nista zmogla skrbeti za hudo invalidnega dečka, zato sta ga oddala v Zavod za rehabilitacijo. Tam sta ga, ko je bil star dve leti, prvič videla Veronika in Milan Debeljak iz Podbrezij, ki sta doma imela štiri otroke. "Videla sva, da je brez nog, ampak on je takrat stal v stajici, imel je ognjene črne oči, ljubek fantek je bil. Takrat je odločitev že kar padla," se je leta 2012 po paraolimpijskih igrah v Londonu, kjer je dvakrat v enem dnevu popravil svetovni rekord, spominjala njegova rejnica. Dečka sta z možem odpeljala domov, postal je njun peti otrok in še danes, ko Đurić živi samostojno, odraslo življenje, se vsaj enkrat na teden vrača na obisk k atiju in mami, kot ju imenuje. "Zame se je odvilo zelo dobro, prišel sem v družino, ki me je res lepo sprejela, nisem bil ponižen, omogočili so mi razvoj, da sem lahko razvijal svoje ambicije," pravi Đurić.  

Skromen fant, zdaj moški, dolgo ni razumel, zakaj je njegova zgodba pomemba, velika, zakaj bi ga kdo sploh poslušal. "Imel sem sindrom prevaranta, kdo sem jaz, da bom govoril ljudem z 20-, 30-letnimi karierami, odločevalcem. To da sem bil pripravljen iti v gradnjo svoje znamke kot motivacijski govorec, je bilo zame nekaj najtežjega," pravi Đurić. Več, med drugim tudi to, kako je na njegovem motivacijskem govoru, pa v današnji oddaji Svet.