Pol stoletja po revoluciji

V Budimpešti se je v Operni hiši začela slovesnost ob 50. obletnici madžarske revolucije 1956. Na slovesnost je Madžarska povabila več kot 50 delegacij tujih državnikov, med njimi je tudi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. "Letošnje slovesnosti so pomembne, ker nas opominjajo na čas spopada z diktaturo in komunističnim sistemom. Tisto, kar nas lahko skrbi je, da bi pozabili na to, kar se je dogajalo v tem obdobju po drugi svetovni vojni," je povedal Rupel.

Madžarski predsednik Laszlo Solyom je v pozdravnem govoru ob začetku slovesnosti poudaril, da madžarska in svet skupaj proslavljata 50. obletnico madžarske revolucije, ki je pomembna kot boj za madžarsko svobodo. Spomin na dogodke iz leta 1956 poteka v demokratični, svobodni in pravni Madžarski. "Je samo ena revolucija leta 1956," je dejal Solyom in požel aplavz prisotnih. Največja izkušnja takratnega časa pa je enotnost ljudstva, je dodal.

Avstrijski predsednik Heinz Fischer, ki je govoril v imenu tujih delegacij je prav tako poudaril, da je bila madžarska revolucija boj za demokracijo in svobodo in "ta boj ni bil zaman".
Strmoglavljenje Stalinovega spomenika v Budimpešti pred pol stoletja je bilo po njegovem več kot samo simbolično dejanje. Kot je še dejal, so se takratni zmagovalci izkazali za moralne poražence. Izkazalo se je namreč, da je bila demokracija na koncu močnejša kot diktatura, saj je Madžarska danes del demokratične Evrope.

Slovesno tudi v ponedeljek

Ponedeljkova slovesnost se bo začela z dvigom madžarske zastave na trgu Kossut, nato pa bodo madžarski in tuji državniki položili venca v spomin padlim v revoluciji. Sledila bo slovesnost v madžarskem parlamentu.

Madžarski državniki bodo položili venec na grob na osrednjem javnem pokopališču, kamor so junija 1989 prekopali nekdanjega madžarskega premiera Imra Nagyja in njegove somišljenike. Pogreba, ki velja za simbolični konec komunizma na Madžarskem, se je takrat udeležilo okoli 200.000 ljudi.

Študenti na ulice

23. oktobra 1956 so se na ulicah Budimpešte zbrali madžarski študenti, ki so po vzoru Poljske zahtevali odhod sovjetske vojske in politične reforme v državi. Protesti so se končali s prvimi smrtnimi žrtvami. Vodenje madžarske vlade je znova prevzel Imre Nagy, ki je že bil premier med letoma 1953 in 1955, leta 1956 pa je nasledil zagovornika trde roke Andrasa Hegedusa.

Že naslednji dan so se na ulicah Budimpešte znašli sovjetski tanki, ki so jih Madžari pričakali s točo molotovk. 25. oktobra sta madžarska tajna policija in sovjetska vojska streljali na neoboroženo množico pred parlamentom, pri čemer je bilo ubitih okoli 70 ljudi. Val revolucije pa se je iz Budimpešte razširil po vsej državi.

28. oktobra 1956 je madžarska vlada pod vodstvom Nagyja začela pogajanja s SZ o njenem umiku, kar se je začelo 30. oktobra, vendar je že 31. oktobra voditelj SZ Nikita Hruščev preklical svojo odločitev o umiku in vojska SZ je znova vdrla na Madžarsko. Nagy je v upanju, da bo dobil mednarodno podporo, 1. novembra napovedal izstop Madžarske iz Varšavskega pakta. 3. novembra je Moskva ob pretvezi pogajanj aretirala gonilne sile madžarske vstaja, Nagy pa je 4. novembra pobegnil na jugoslovansko veleposlaništvo. 7. novembra so za novega premiera imenovali Janosa Kadarja.

Vstaja je epilog doživela 16. junija 1958, ko so usmrtili Nagyja skupaj s Palom Maleterjem, v času revolucije obrambnim ministrom, in Miklosom Gimesom, tesnim Nagyjevem sodelavcem. Nagyja in njegove somišljenike so v Budimpešti ponovno pokopali 19. junija 1989.