Prireditelj festivala ne more odgovarjati niti za kulturo mopedista, ki se ne zmeni za cestno zaporo in s svojim hrupom zmoti koncert, niti za lajež psa, ki ga lastnik pelje na sprehod. Kot piše Janja Rozman, so prepričani, da rešitev teh in podobnih težav ni selitev prireditev v Cankarjev dom ali Slovensko filharmonijo, saj bi bili zaradi najemnin dvoran prisiljeni osiromašiti program, tega pa si organizatorji festivala ne želijo, ravno nasprotno, želijo ga obogatiti.
Ljubljani je arhitekt Plečnik s Križankami ustvaril edinstveno prizorišče. Za predstave na prostem je najprej nameraval opremiti preddverje, ki ga je tudi sam uredil. Na podlagi pobud novinarjev pa je prebil trakt in prednje dvorišče povezal z nekdanjim zelenjavnim vrtom; ta se je izkazal primernejši za odprto gledališče. Tako je Ljubljana sredi petdesetih let ob pomoči Toneta Bitenca in Viktorja Molka dobila Poletno gledališče. Leta 1953 se je v Ljubljani začel ljubljanski festival, najprej še na Trgu francoske revolucije, na vrtu JLA, v kinu Tivoli in drugod, pozneje pa že v Križankah.